Jedro

Veleposlaništvo praviloma nima sposobnosti biti stranka.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I izreka se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko II izreka se ugodi, izpodbijani sklep se v tej točki razveljavi.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine. Po vloženem ugovoru se je nadaljeval kot pravdni postopek.

2. Tožeča stranka ima pravno obliko družbe z omejeno odgovornostjo po slovenskem pravu. Kot toženo stranko je tožeča stranka navedla „Veleposlaništvo arabske republike Egipt“.

3. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom sklep o izvršbi razveljavilo še v 1. in 3. odstavku izreka in je zavrglo tožbo. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov.

4. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da veleposlanišvo tuje države nima pravne sposobnosti. Pravni temelj za takšno stališče naj bi bil v 5. členu Dunajske konvencije o konzularnih odnosih.

5. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da Dunajska konvencija o konzularnih odnosih ne opredeljuje, ali ima veleposlaništvo pravno subjektiviteto. Tožeča stranka naj bi namreč tožila veleposlaništvo kot poslovni subjekt, ki je samostojno nastopal v pravnem prometu, in ne kot organ ali diplomatsko misijo tuje države. Ker se veleposlaništvo vpisuje v poslovni register Republike Slovenije, naj bi imelo veleposlaništvo pravni položaj enote poslovnega registra in poslovnega subjekta. V konkretni zadevi naj bi veleposlaništvo sklenilo pogodbo, glede katere se vodi postopek. Tožeča stranka naj bi toženo stranko označila enako, kot je bila označena v pogodbi, zaradi katere se vodi ta spor. Tožena stranka naj bi bila torej označena pravilno. Če pa tožena stranka ne more imeti pravne sposobnosti po 2. odstavku 76. člena ZPP, potem naj bi jo lahko imela vsaj po 3. odstavku 76. člena ZPP.

6. Pritožba je bila vložena tudi zoper točko II izreka prvostopenjskega sklepa. Ta točka se nanaša na stroške postopka. Pritožnik podaja pravno mnenje, da če tožena stranka ni pravni subjekt, potem tudi tožeči stranki ne more biti naloženo, da povrne stroške toženi stranki.

7. Pritožba ni utemeljena, kolikor se nanaša na zavrženje tožbe. Utemeljena je, kolikor se nanaša na stroške postopka.

8. Pravdna stranka je lahko vsaka oseba, fizična ali pravna (1. odstavek 76. člena ZPP). Poleg oseb je lahko pravdna stranka tudi kdo drug, vendar mora to določati poseben predpis.

9. Pritožba je utemeljena, kolikor pritožnik meni, da Dunajska konvencija o konzularnih odnosih ne daje odgovora glede morebitne pravne subjektivitete veleposlaništva. Veleposlaništvo pač ni konzulat. Odgovor daje Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih (v nadaljevanju: DKDO). Ta konvencija velja tudi v Republiki Sloveniji, nasledstvo glede te konvencije je Republika Slovenija notificirala z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo (Ur. l. RS, št. 35/1992). Uradni prevod te konvencije v slovenski jezik je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 9/13 (Uradni list Republike Slovenije, št. 42/13).

10. 3. člen DKDO je jasen: „1. Naloge diplomatskega predstavništva so med drugim: a) predstavljanje države pošiljateljice v državi sprejemnici, b) varovanje interesov države pošiljateljice in njenih državljanov v državi sprejemnici v mejah, ki jih dovoljuje mednarodno pravo ...“

11. Diplomatsko predstavništvo torej zgolj predstavlja državo, k čemur spada tudi zastopanje, kot je nakazano v obeh navedenih odstavkih. Diplomatsko predstavništvo po DKDO nima samostojne pravne osebnosti; je zgolj nesamostojen del tuje države ali mednarodne organizacije. Veleposlaništvo torej ne more biti stranka na temelju 1. odstavka 76. člena ZPP.

12. Z DKDO ni določeno, da bi imelo veleposlaništvo sposobnost biti stranka.

13. Veleposlaništvo arabske republike Egipt je sicer res vpisano v poslovni register Slovenije. Vendar se v poslovni register Slovenije vpisujejo „enote poslovnega registra“ (2. člen Zakona o poslovnem registru). To so poslovni subjekti, deli teh poslovnih subjektov in podružnice tujih podjetij. Iz samega vpisa v poslovni register torej ni mogoče sklepati, da je Veleposlaništvo arabske republike Egipt samostojen subjekt in kot sposobno biti stranka.

14. Tudi sicer ni z nobenim drugim splošnim predpisom določeno, da bi imelo diplomatsko predstavništvo sposobnost biti stranka. Veleposlaništvo torej ne more biti stranka niti na temelju 2. odstavka 76. člena ZPP. Tudi posebne določbe, ki bi v sporu v zvezi z najemnim razmerjem dajala veleposlaništvu sposobnost biti stranka, ni.

15. Sodna praksa se doslej ni izrekla, da je veleposlaništvo lahko stranka v pravdnem postopku. Ena sama odločba, ki jo navaja pritožnik (VDSS Pdp 991/2010) pač še ne pomeni, da obstaja sodna praksa, torej ustaljeno odločanje sodišč določene vrste. Predvsem pa je ta odločba oprta izrecno na posebno določbo (2. odstavek 5. člena v povezavi s 17. členom ZDR), iz katerih sklepa, da ima za potrebe delovnopravnega spora veleposlaništvo priznano sposobnost biti stranka. Navedena odločba je torej odgovorila na pravno vprašanje o sposobnosti biti stranka le glede sporov v zvezi s pogodbo o zaposlitvi. Predloženi spor pa ni takšne vrste.

16. Da so bile izpolnjene predpostavke za podelitve sposobnosti biti stranka po 3. odstavku 76. člena ZPP, tožeča stranka v pritožbi zgolj zatrjuje. Ne navaja pa glede tega nobenih odločilnih dejstev, niti, da jih je pravočasno zatrjevala v prvostopenjskem postopku.

17. Okoliščina, da je tožeča stranka domnevno sklenila najemno pogodbo z Veleposlaništvom arabske republike Egipt samo po sebi za odločitev o pravdni sposobnosti ni pomembna. Razlog je že v tem, da se sposobnost biti stranka presoja glede na določbe procesnega zakona, to je ZPP. Po določbah ZPP sposobnost biti stranka ni podana, kot je že bilo obrazloženo. Pritožbenemu sodišču se zato tudi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je sploh tudi materialnopravno mogoča sklenitev pogodbe z veleposlaništvom.

18. Odločitev prvostopenjskega sodišča v točki I izreka je torej pravilna. Pritožbo je višje sodišče zavrnilo, odločitev v tej točki pa potrdilo na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

19. Pritožba je utemeljena v delu, v katerem se nanaša na povrnitev stroškov postopka. Ker kot tožena stranka označeno veleposlaništvo sploh ne more biti stranka, ni upravičeno do povrnitve stroškov. Pritožbeno sodišče je zato odločitev prvostopenjskega sodišča v točki II izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).