Jedro

Razpisni pogoj „najmanj pet let delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljalskimi znanji“ je potrebno razumeti tako, da se zahtevajo delovne izkušnje na katerem koli delovnem mestu, na katerem si je kandidat pridobil ustrezna organizacijska in upravljalska znanja. Ker organizacijskih in upravljalskih izkušenj, ki jih je tožnica pridobila z vodenjem trgovine, ni mogoče primerjati z organizacijskimi in upravljalskimi znanji, ki so potrebna za vodenje bolnišnice s 700 zaposlenimi, razpisnih pogojev ne izpolnjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izbiri kandidatke N.R. za direktorico Splošne bolnišnice ..., ki je bil sprejet na seji sveta zavoda tožene stranke z dne 9. 11. 2005 na podlagi javnega razpisa, objavljenega 9. 9. 2005 v P.N. in Uradnem listu (točka II/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da ponovi postopek za izbiro direktorja zavoda v roku 30 dni od izdaje te sodbe (točka II/2 izreka) in da tožnici povrne stroške postopka v višini 629,55 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/3 izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi med N.R. in toženo stranko (točka I/1 izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da izbrana kandidatka N.R. ne izpolnjuje pogoja ustreznih delovnih izkušenj. Kriterij „ustreznih delovnih izkušenj“ ni v materialnih predpisih nikjer opredeljen, niti ne predstavlja pravnega standarda, torej je prepuščen presoji organa, ki je pristojen za imenovanje direktorja. V konkretnem primeru je to bil svet zavoda tožene stranke, kateremu direktor tudi odgovarja za svoje delo. Tožena stranka je zato predlagala, da se kot pričo zasliši predsednika sveta tožene stranke dr. J.B., vendar je sodišče prve stopnje ta predlog zavrnilo, ne da bi pri tem navedlo razloge za takšno odločitev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ob stališču, kakršnega je zavzelo sodišče prve stopnje, bi ustrezne delovne izkušnje lahko predstavljalo le predhodno opravljanje funkcije direktorja bolnišnici primerljive velikosti. Večina direktorjev bolnišnic, ki so zdravniki, so bili pred tem vodje oddelkov v bolnišnici, česar ne moremo primerjati z vodenjem zavoda. Ravno zaradi navedenega je presoja o tem prepuščena organu, ki na podlagi statutarnih določb opravlja izbiro direktorja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenjevalo petletno obdobje delovnih izkušenj. Ni potrebno, da bi kandidat pet let opravljal delo, „kjer se zahteva ustrezna organizacijska in upravljalska znanja“, temveč da po petih letih delovnih izkušenj ima tudi ustrezna organizacijska in upravljalska znanja. Tako ne gre za dikcijo, ki se je včasih v praksi pogosto uporabljala: najmanj pet let delovnih izkušenj na vodstvenih delih. Tudi o dosedanji praksi glede tega vprašanja bi vedel povedati predsednik sveta zavoda. Tožena stranka sodbo izpodbija tudi zato, ker se odločitev prvostopenjskega sodišča razteza na izbrano kandidatko N.R., ki s tožbo ni bila zajeta, čeprav ne more biti sporno, da gre za sospornika. N.R. ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, razen tega pa je bilo odločeno o njenih pravicah, ne da bi bila stranka postopka ali vsaj stranski intervenient. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče dr. J.B., ne da bi pri tem navedlo razloge za svojo odločitev, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila tako podana, če bi bila izpodbijana sodba nepravilna oziroma nezakonita zgolj zato, ker senat v sklepu, s katerim je zavrnil dokazni predlog, ni navedel razlogov za takšno odločitev. Vendar pa je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 30. 11. 2007 razvidno, da je senat sprejel sklep, da se ostali dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo. Navedeno pomeni, da razlog za zavrnitev dokaznega predloga izhaja iz samega sklepa, zato ni mogoče govoriti o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Celo v primeru, če sodišče prve stopnje sploh ne bi navedlo razloga za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče dr. J.B., to ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, glede na razloge, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, to pa so dejstva v zvezi s trajanjem in vrsto delovnih izkušenj izbrane kandidatke N.R.. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem priče dr. J.B., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je zaslišanje te priče predlagala glede izpolnjevanja pogojev ustreznih organizacijskih in upravljalskih delavnih izkušenj ter glede ustreznosti njenega programa. Vendar pa tega, ali je tožnica z opravljanjem delovnega mesta vodje trgovin – KS Š. in KS P. v podružnici Škofije – Lazaret pridobila delovne izkušnje z ustreznimi organizacijskimi in upravljalskimi znanji, v smislu zahtev razpisa, ni mogoče dokazovati z zaslišanjem priče, pa čeprav predsednika sveta zavoda, ki je kandidatko izbral, temveč gre pri tem za vprašanja materialnega prava.

Res je sicer, da je razpisni pogoj „najmanj pet let delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljalskimi znanji“ nenavadno slovnično oblikovan, vendar ga kljub temu ni mogoče tolmačiti tako, kot je to storila tožena stranka v pritožbi. Tožena stranka zmotno izhaja iz tega, da gre v resnici za dva ločena pogoja in sicer, da mora imeti kandidat najmanj pet let delovnih izkušenj in neodvisno od trajanja teh delovnih izkušenj tudi organizacijska in upravljalska znanja. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 293/2005 z dne 26. 9. 2006 popolnoma identičen razpisni pogoj najmanj pet let delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljalskimi znanji tolmačilo tako, da gre za delovne izkušnje na kateremkoli delovnem mestu, na katerem si je kandidat pridobil ustrezna organizacijska in upravljalska znanja.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da delovnega mesta vodje trgovin – KS Š. in KS P. v podružnici Škofije, na katerega je bila izbrana kandidatka N.R. razporejena s 1. 12. 2001, ni mogoče šteti za za delovno mesto, na katerem bi si kandidatka lahko pridobila ustrezna organizacijska in upravljalska znanja za opravljanje funkcije direktorja tožene stranke. Organizacijske in upravljalske izkušnje, pridobljene z vodenjem trgovin v KS Š. in KS P. pač res ni mogoče primerjati z organizacijskimi in upravljalskimi znanji, ki so potrebna za vodenje bolnišnice s 700 zaposlenimi. Razpisni pogoj petih let delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljalskimi znanji je abstraktna norma, zato je pri vsakem posameznem kandidatu potrebno posebej ugotavljati, ali ima najmanj pet let delovnih izkušenj na delovnem mestu, na katerem si je pridobil ustrezna organizacijska in upravljalska znanja. Sodišče prve stopnje je kot takšno delovno mesto pravilno štelo delovno mesto vodje podružnice Sežana, ki je imelo status delavca s posebnimi pooblastili in na katerem je bila izbrana kandidatka zaposlena od 7. 4. 2003. Vendar pa izbrana kandidatka N.R. ob imenovanju na funkcijo direktorice tožene stranke na delovnem mestu vodje podružnice Sežana ni imela 5 let delovnih izkušenj. Glede na to, da izbrana kandidatka tudi na nobenem od prejšnjih delovnih mest (prodajalka v trgovini, vodje izmene v trgovini in vodja trgovin v KS Š. in KS P. v podružnici Škofiji – Lazaret) ni pridobila petih let delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljalskimi znanji, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo sklep o njeni izbiri za direktorico tožene stranke, saj izbrana kandidatka ni izpolnjevala enega od razpisnih pogojev. Ob ugotovljeni nezakonitosti je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi tistemu delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženi stranki naloži, da ponovi postopek za izbiro direktorja zavoda.

Res je sicer, da bo v novem postopku izbrana kandidatka (v kolikor se bo na razpis prijavila) v celoti izpolnjevala tudi pogoj petih let delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljalskimi znanji, saj si je te pridobila na delovnih mestih vodje podružnice Sežana in direktorja tožene stranke. Vendar pa navedeno ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj je zakonitost izpodbijanega sklepa o izbiri, potrebno presojati glede na stanje v času odločanja o izbiri.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker izbrana kandidatka ni bila stranka v postopku, saj veljavna zakonodaja kaj takšne ne zahteva. Res pa je, da je bil v času veljavnosti Zakon o sodiščih združenega dela udeleženec postopka v sporih o zakonitosti izbire kandidata tudi izbrani kandidat, vendar ta predpis že dolgo ne velja več.

Izpodbijana sodba tudi ni nezakonita zaradi tega, ker izbrana kandidatka v postopku ni sodelovala kot stranski intervenient. Odločitev o stranski intervenienci je v domeni tistega, ki ima pravni interes, da v sporu, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank (199. člen ZPP). Pritožba dejansko uveljavlja, da bi izbrana kandidatka N.R. morala imeti položaj tako imenovanega sosporniškega intervenienta iz prvega odstavka 202. člena ZPP. Ta namreč določa, da kot intervenient v pravdo lahko vstopi tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša. Ta oseba ima položaj enotnega sospornika v smislu določbe 196. člena ZPP. Vendar tudi za sosporniškega intervenienta velja, da mora v pravdo vstopiti. Izbrana kandidatka je zakonita zastopnica tožene stranke, zato je imela vse možnosti, da v ta individualni delovni spor vstopi kot intervenient, prav tako je tudi tožena stranka imela možnost, da jo k temu pozove. V zvezi s tem, da izbrana kandidatka v tem sporu ni sodelovala kot intervenient, sodišču prve stopnje ni možno očitati ničesar.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V tej zadevi ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi zakona, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o tem, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.