Up-1859/07

19. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Osmana Hazirija iz Republike Srbije, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, na seji senata 19. junija 2007

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 368/2007 z dne 11. 4. 2007 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 2963/2006 z dne 9. 3. 2007 se sprejme v obravnavo.

2.Do dokončne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 236-95/2005/11 (1352-12) z dne 29. 11. 2006.

3.Začasno zadržanje iz prejšnje točke izreka začne učinkovati z dnem vročitve tega sklepa Ministrstvu za notranje zadeve.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je z odločbo št. 236-95/2005/11 (1352-12) z dne 29. 11. 2006 zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora pritožnik Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Upravno sodišče je s sodbo in sklepom št. U 2963/2006 z dne 7. 2. 2007 pritožnikovo tožbo zavrnilo. Zoper navedeno sodbo je pritožnik vložil pritožbo.

2.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, ker je pritožbo kot pooblaščenec (pri)tožnika vložila oseba, ki ni izkazala izpolnjevanja pogoja (opravljen pravniški državni izpit) iz drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1), (pri)tožnik sam pa pritožbe lastnoročno ni podpisal. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep Upravnega sodišča potrdilo.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Ker naj bi v obravnavanem primeru prišlo do analognega položaja kot ga ureja 89. člen ZPP, ki se primerno uporablja tudi v upravnem sporu, to je do položaja, ko je pred prvostopenjskim sodiščem stranko še lahko zastopal pooblaščenec brez državnega pravniškega izpita, pri pritožbi pa to po zakonu ni več dopustno, bi bilo treba po njegovem mnenju stranko v pravnem pouku "opozoriti, da mora biti v primeru, če pritožbo vloži po pooblaščencu, pooblaščenec oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP". Šele po opozorilu pa naj bi bilo mogoče na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP pritožbo zavreči kot nedovoljeno. Ker v konkretnem primeru to pravilo ni bilo spoštovano, naj bi bila pritožniku z zavrženjem pritožbe kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovnemu in Upravnemu sodišču očita tudi, da naj bi se na ta način izognili zanju skrajno neprijetnemu vsebinskemu obravnavanju pritožbe v tej azilni zadevi.

4.Ker bi pritožniku z odstranitvijo iz Republike Slovenije nastale težko popravljive posledice, predlaga začasno zadržanje izvršitve odločbe MNZ. Pri tem opozarja, da je zaradi nerešenega vprašanja njegovega državljanstva povsem nejasno, kam naj bi bil odstranjen (v Bosno in Hercegovino ali v Republiko Srbijo). Poleg tega prosi Ustavno sodišče, naj v odločitvi glede predloga za začasno zadržanje izvršitve izrecno uredi tudi vprašanje, ali je dopustno morebitno odstranitev iz države izvesti tako, da pri tem pride do ponovne ločitve šele v Republiki Sloveniji zopet združene družine.

B.

5.Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).

6.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. S tem, ko je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom potrdilo odločitev Upravnega sodišča o zavrženju pritožnikove pritožbe, je postala odločba MNZ o zavrnitvi prošnje za azil pravnomočna. Ta v 2. točki izreka določa, da mora pritožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. To pomeni, da bi pritožnik moral zapustiti Republiko Slovenijo, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njegovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi človekovih pravic. Z izvršitvijo pravnomočne odločbe MNZ bi torej lahko pritožniku nastale nepopravljive posledice. Zato je senat Ustavnega sodišča na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS določil način izvršitve svoje odločitve. Določil je, da se izvršitev odločbe MNZ do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži (2. točka izreka).

7.Glede na pritožnikove navedbe v zvezi z državljanstvom in v zvezi z morebitno ločitvijo družine zaradi odstranitve, Ustavno sodišče pojasnjuje, da je v okviru ustavne pritožbe pristojno odločati le o vprašanjih, ki se nanašajo na predmet ustavne pritožbe.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 –popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan

2. 4. 2009

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Hazirija Osmana, Republika Kosovo, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 2. aprila 2009

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 368/2007 z dne 11. 4. 2007 in sklep Upravnega sodišča št. U 2963/2006 z dne 9. 3. 2007 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je z odločbo zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora pritožnik Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Upravno sodišče je pritožnikovo tožbo zavrnilo. Zoper navedeno sodbo je pritožnik vložil pritožbo. Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, ker je pritožbo kot pooblaščenec (pri)tožnika vložila oseba, ki ni izkazala izpolnjevanja pogoja (opravljen pravniški državni izpit) iz drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1). Pritožnik je prek pooblaščenca vložil pritožbo zoper navedeno odločitev. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep Upravnega sodišča potrdilo.

2.Pritožnik navaja, da je v obravnavanem primeru prišlo do analognega položaja, kot ga ureja 89. člen ZPP, ki se primerno uporablja tudi v upravnem sporu. Pritožnik naj bi bil v položaju, ko je pred prvostopenjskim sodiščem stranko še lahko zastopal pooblaščenec brez državnega pravniškega izpita, pri pritožbi pa to po zakonu ni bilo več dopustno. Zato bi bilo treba stranko v pravnem pouku "opozoriti, da mora biti v primeru, če pritožbo vloži po pooblaščencu, pooblaščenec oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP". Šele po opozorilu pa naj bi bilo mogoče na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP pritožbo zavreči kot nedovoljeno. Ker v konkretnem primeru to pravilo ni bilo spoštovano, naj bi bilo pritožniku z zavrženjem pritožbe onemogočeno sodno varstvo po načelu enakega varstva pravic v sodnem postopku (22. člen Ustave).

3.Pritožnik je vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 22. člena in drugega stavka drugega odstavka 22. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je prvi odstavek 22. člena ZUS-1 v neskladju s 14. členom Ustave, ker zakonodajalec ni upošteval posebnosti upravnega spora, ki je spor med državo in posameznikom. Meni, da navedena določba onemogoča svobodno izbiro pooblaščenca. Drugi stavek drugega odstavka 22. člena ZUS-1 naj bi bil v delu, ki se nanaša na pritožbo, v neskladju s 14., z 22. in s 25. členom Ustave.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1859/07 z dne 19. 6. 2007 sprejel v obravnavo in določil način izvršitve svoje odločitve. Določil je, da se izvršitev odločbe MNZ do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži. Na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču. Vrhovno sodišče je v odgovoru navedlo, da je v pritožbi zatrjeval samo, da so bile napačno uporabljene procesne določbe ZUS-1. V pritožbi ni zatrjeval, da ni bil pravilno opozorjen na posebnosti glede zastopanja. Zato Vrhovno sodišče ne sprejema povsem novih navedb v ustavni pritožbi glede kršitve 22. člena Ustave zaradi opustitve opozorila. Vrhovno sodišče meni, da so neugodne posledice pooblaščenčeve napačne pravne razlage procesnih pravil za stranko vprašanje njunega razmerja in jih sodišče ne more odpraviti.

5.Pritožnik v odgovoru na navedbe Vrhovnega sodišča nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da ni navedel, da bi prišlo do njegovega zastopanja zaradi pomote pooblaščenca. Navaja, da pooblaščenec tega res ni izrecno zatrjeval, je pa izrecno dopuščal možnost svoje zmote. Navedel naj bi tudi, da pričakuje enako ravnanje kot v prejšnjih primerih svojih podobnih pomot, ko naj bi na podlagi prvega odstavka 88. člena ZPP dobil poziv sodišča, naj vprašanje zastopanja v določenem roku uredi v skladu z zakonom. Meni, da ni pomembno, ali je uporaba prvega odstavka 88. člena ZPP v takšnem primeru pravilna, temveč je pomembno, da je tudi v tem primeru pričakoval enako ravnanje sodišča. Pojasnjuje tudi, da je procesno kršitev 89. člena ZPP prvič navedel šele v ustavni pritožbi. Vendar meni, da gre pri tem za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Meni, da je z nezakonito opustitvijo opozorila pritožniku, da mora imeti njegov pooblaščenec za vložitev pritožbe opravljen pravniški državni izpit, pritožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Meni, da pri tem ni pomembno, ali pooblaščenec sam ve za pogoje, ki jih mora izpolnjevati. Pomembno naj bi bilo, da je na to opozorjena sama stranka, saj gre za njene pravice.

B.

6.Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča. Upravno sodišče je s sklepom na podlagi prvega in drugega odstavka 22. člena ZUS-1 zavrglo pritožbo, ker jo je pritožnik vložil po pooblaščencu, ki ni izpolnjeval ustreznih strokovnih kvalifikacij. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/08) ugotovilo, da drugi stavek drugega odstavka 22. člena ZUS-1 v delu, ki se nanaša na pritožbo, ni v neskladju z Ustavo. Z navedeno odločbo je tudi kot očitno neutemeljeno zavrnilo pobudo pritožnika za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 22. člena in drugega stavka drugega odstavka 22. člena ZUS-1. Zato z vidika skladnosti s človekovimi pravicami ali temeljnimi svoboščinami ne more biti sporno, če sta Upravno in Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabili prvi in drugi odstavek 22. člena ZUS-1.

7.Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča in sklep Upravnega sodišča tudi z drugimi argumenti. Navaja, da bi moral biti pred zavrženjem pritožbe v pravnem pouku sodbe Upravnega sodišča ali z naknadnim pozivom po vložitvi pritožbe opozorjen, da njegov pooblaščenec ne izpolnjuje zakonskih zahtev za zastopanje. Šele potem bi lahko Upravno sodišče pritožbo zavrglo. Ker naj Upravno sodišče ne bi upoštevalo 89. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, naj bi bil s to kršitvijo procesnih pravil pritožniku onemogočen dostop do sodnega varstva po načelu enakega varstva pravic v sodnem postopku.

8.V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS je treba pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih).

9.Iz ustavne pritožbe izhaja, da je za pritožnika sporno, ker naj bi mu bil zaradi napačne uporabe določb ZPP onemogočen dostop do sodnega varstva po načelu enakega varstva pravic v sodnem postopku. Vendar pritožnik konkretnih trditev o tem, da je sodišče s svojim ravnanjem kršilo njegove ustavne pravice, kot jih sedaj uveljavlja v ustavni pritožbi, v pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča ni uveljavljal. Uveljavljal je le napačno uporabo materialnega prava. To pomeni, da pravnih sredstev po vsebini ni izčrpal. Iz navedenih razlogov teh očitkov Ustavno sodišče ne more preizkusiti.

10.Na drugačno stališče Ustavnega sodišča ne morejo vplivati niti navedbe pritožnika, da bi morala sodišča na navedeno kršitev procesnih določb paziti po uradni dolžnosti. S temi navedbami pritožnik zatrjuje napačno uporabo procesnega prava. S tem pa ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

11.Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica Jasna Pogačar je bila pri odločanju v zadevi izločena. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Ribičič in Tratnik.

Jože Tratnik Predsednik