Jedro

Zgolj prepis zakonske določbe prvega odstavka 298. člena ZZavar-1, da mora biti zahteva za pregled poslovanja zavarovalnici vročena najmanj osem dni pred začetkom pregleda poslovanja, ne pomeni, da je s tem pričetek pregleda poslovanja konkretiziran in določno naveden. Kolikor se od stranke zahteva konkretno ravnanje, kot je navedeno v določbah 296. člena do 300. člena ZZavar-1, katerega nespoštovanje ima hude posledice, ki so v odvzemu dovoljenja, je toženka tista, ki je dolžna tožnici oziroma subjektu nadzora tudi določno navesti datum in uro, kdaj naj bi se pregled poslovanja tožnice pričel. Zgolj (abstraktno) določljiv dan pregleda poslovanja „s pričetkom osmega dne od vročitve te zahteve ob 9.30 uri“, po presoji sodišča ne zadošča, saj morata biti termin jasno določen, torej mora biti določena fiksen datum in fiksna ura. Toženka pa je tudi tista, ki mora poskrbeti, da bo pred tem subjektu nadzora pravočasno, torej v roku najmanj osem dni pred tem datumom, ki ga mora določno navesti, vročena zahteva za pregled poslovanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba o pogojnem odvzemu dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor 0602-4/2020-8 z dne 26. 5. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) z izpodbijano odločbo ugotavlja, da tožnica pooblaščenima osebama iz prvega odstavka 295. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) ni omogočila pregleda poslovanja, kot je določen v 296. členu do 300. členu ZZavar-1, s čimer je podan razlog za odvzem dovoljenja iz 7. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 (točka 1 izreka). Tožnici se odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, ki ga je pridobila z odločbo toženke z dne 20. 11. 2019, ki pa se ne bo izvršil v primeru, če tožnica v preizkusni dobi dveh let od dneva izdaje te odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje (točka 2 izreka). Na podlagi petega odstavka 281. člena ZZavar-1 Agencija tožnico opozarja, da bodo informacije o njeni identiteti, skupaj s kršitvijo, javno objavljene na spletni strani Agencije, ko bo postala odločitev o izreku ukrepa pravnomočna (drugi in peti odstavek 281. člena ZZavar-1) (točka 3 izreka). Tožnica je dolžna Agenciji na račun, kot je naveden, v roku 15 dni od vročitve plačati nadomestilo v višini 840,00 EUR ( točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala, ugotovila, da je obstajal utemeljen sum, da je podan razlog iz 7. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja tožnici, zato je izdala Odločbo z dne 17. 2. 2021 o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja (v nadaljevanju Odločba o začetku postopka). Toženka se sklicuje na 570. člen ZZavar-1, ki določa primere odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, po katerem se smiselno uporabljata 313. člen in 314. člena ZZavar-1 o pogojnem odvzemu. Sklicuje se na določbe 295. člena do 300. člena ZZavar-1, ki urejajo pooblaščene osebe in postopek pregleda poslovanja ter drugega odstavka 563. člen ZZavar-1, ki določa smiselno uporabo določb ZZavar-1, ki veljajo za nadzor nad zavarovalnicami. V dokazne namene je toženka vpogledala Odločbo o začetku postopka ter priloge 1 - 14, dopis tožnice z dne 26. 10. 2020 in Izjavo, v kateri tožnica v treh sklopih navaja razloge, zakaj meni, da niso podani razlogi za začetek postopka. V odgovoru na Izjavo toženka navaja, da tožnica ni sprejela nobene od dveh zahtev za pregled poslovanja. Zahteve 1 tožnica ni dvignila, Zahteva 2 pa je bila vročena z nadomestno osebno vročitvijo po 459. členu ZZavar-1. Toženka ni spreminjala terminov pregleda, saj je v Zahtevi 2 uporabila matematični način zapisa (formule) seštevanja, po katerem se izračuna ustrezen datum pričetka pregleda poslovanja, pri tem pa ta termin (datum in ura) predstavlja le pričetek pregleda, ne pa, da bo toženka na ta dan pregled začela in zaključila. Tožnico je tudi pozvala k zagotovitvi ustreznih prostorov in prisotnosti tekom pregleda. Kolikor bi bila tožnica pripravljena toženko sprejeti in omogočiti pričetek pregleda, bi že v svojem dopisu ali Izjavi navedla, da je zaman čakala pooblaščeni osebi Agencije. Tožnica pa tudi napačno šteje dneve in določa datume, saj je 9. 10. 2020 komaj štirinajsti dan po 25. 9. 2020 in ne petnajsti; v takšnem primeru bi bil pričetek pregleda na nedeljo 18. 10. 2020 (in ne sobota 17. 10. 2020, kot je to štela tožnica). Toženka sledi ZZavar-1, kjer je v 459. členu določena uporaba Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za nadomestno osebno vročitev.

3. Ker tožnica ni dvignila Zahteve 1, je morala Agencija ponovno izdati zahtevo za pregled poslovanja, s tem, da se je tokrat poslužila osebnega vročanja. Zahteva 2 je bila vročena tožnici vročena skladno z ZUP (četrti odstavek 87. člena). Iz obvestila organu o vročitvi izhaja, da 25. 9. 2020 vročitev tožnici ni bila mogoča in je bilo v naslovnikovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje se pismo nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, sicer velja vročitev za opravljeno s potekom tega roka. Naslovnik oziroma tožnica pisma v 15 dnevnem roku ni prevzela, zato je bilo pismo po poteku 15 dnevnega roka, dne 12. 10. 2020, puščeno v hišnem predalčniku. S tem velja vročitev za opravljeno z dnem 12. 10. 2020, pri čemer je Agencija upoštevala 101. člen ZUP, ki ga citira. Toženka ne sledi izjavi tožnice, da bi jo ta bila pripravljena sprejeti tudi na dan, ki ni delavnik (v soboto ali nedeljo). Tožnica se v Izjavi in dopisu ves čas sklicuje na delo od doma, nikoli ni prosila za preložitev ali navedla, da je zaman čakala, ali da ni jasno, kdaj bo pregled, ali tega pri toženki preverila. Ves čas navaja le, da tožnica želi, naj se pregled opravi na način, ki bi ustrezal njej. S posredovanjem listinske dokumentacije po svojem izboru tožnica Agenciji dejansko ni omogočila neposrednega dostopa in vpogleda v izvirno dokumentacijo, kot je toženka to zahtevala. Tožnica ni omogočila zahtevanega neposrednega dostopa in vpogleda v originalno poslovno dokumentacijo, kot je to med drugim določeno z drugim odstavkom 299. člena ZZavar-1, ko gre za t.i. „on site“ pregled ali pregled poslovanja na licu mesta, prav tako tega ni omogočila v zahtevanem obsegu (drugi odstavek 297. člena ZZavar-1). To, da tožnica uporablja storitev virtualne pisarne in oblačno hrambo podatkov, ni ovira, da se Agenciji ne omogoči neposrednega dostopa in vpogleda. Tudi sklicevanje tožnice na ukrepe proti epidemiji in delo od doma toženka zavrne.

4. Tožnica Zahteve 1 z dne 2. 9. 2020, s predvidenim začetkom pregleda 21. 9. 2020, ni dvignila na Pošti Slovenije, čeprav je to bilo poslano, kot se običajno vročajo vse zahteve Agencije, in sicer priporočeno s povratnico. Šele, ko je bila Agencija neuspešna s prvim poskusom vročitve zahteve za pregled poslovanja, je poskušala še z osebno vročitvijo Zahteve 2 z dne 22. 9. 2020. Tožnica v Izjavi ne navede oziroma ne predloži listinskih dokazov, kateri (drugi) zvonec na njenem sedežu oziroma poslovnem naslovu tožnice se uporablja oziroma je namenjen vzpostavitvi stika s tožnico, toženke pa tudi sicer ni obvestila, kako naj z njo stopi v stik. Navajanje, da zvonec na vhodnih vratih glavnega vhoda v zgradbo C. v Ljubljani že leto dni ne dela, pa je nepomembno. Toženka tako navedbam tožnice iz Izjave ne sledi ter ugotavlja, enako kot v Odločbi o začetku postopka, da je podan razlog iz 7. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja, ker pooblaščenima osebama iz prvega odstavka 295. člena ZZavar-1 ni omogočila pregleda poslovanja, kot je določeno v 296. členu do 300. členu ZZavar-1, zato je odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka.

5. Na podlagi 313. člena ZZavar-1 v povezavi z drugim odstavkom 570. člena je Agencija odločila, da se odvzem dovoljenja ne bo izvršil, če toženka v preizkusni dobi dveh let od dneva izdaje odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje. Pri tem je trajanje preizkusne dobe določila glede na kršitev in posledico, ki jo je kršitev imela. Tožnica je namreč onemogočila opravljanje pregleda poslovanja, s čimer je Agenciji onemogočila izvajanje ene od osnovnih nadzorniških nalog in posledično onemogočila, da bi s pregledom poslovanja preverila, ali tožnica posluje skladno z zakonodajo in predpisi. Zato se je Agencija odločila za najdaljšo preizkusno dobo. Glede 3. točke izreka toženka obrazloži, da bo skladno z drugim odstavkom 281. člena ZZavar-1 do objave prišlo po pravnomočnosti odločitve o izreku ukrepa, tožnici pa pojasni, da lahko ugovore, da obstajajo zakonski razlogi iz tretjega odstavka 281. člena ZZavar-1, na osnovi katerih objava informacije o identiteti kršitelja ni dopustna, navede v ugovoru, ki ga lahko vloži v roku 30 dni od vročitve odločbe. Izrek o naloženem nadomestilu za izrečen ukrep nadzora temelji na 3. točki prvega odstavka in četrtem odstavku 511. člena ZZavar-1, skladno s Tarifo o taksah in nadomestilih, 6. točka Tarifne številke 39 in znaša 200 točk, vrednost točke pa znaša 4,20 EUR.

6. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da ji Zahteve 1 za pregled poslovanja toženka ni vročila. Od marca 2020 dalje pa je zaradi epidemioloških razmer svojo dejavnost opravljala izven prostorov na poslovnem naslovu, in sicer v digitalni obliki, zato pri poskusu neposredne vročitve Zahteve 1 v njenih prostorih ni bilo nikogar, ki bi mu lahko bila vročena, in se je Zahteva 1 dne 21. 9. 2020 vrnila toženki. Nato je 22. 9. 2020 toženka izdala drugo zahtevo (Zahteva 2), ki je bila tožnici vročena s fikcijo vročitve, saj na dan poskusa vročitve Zahteve 2, to je dne 25. 9. 2002, v poslovnih prostorih tožnice ni bilo nikogar, tožnica pa pošiljke tudi ni osebno prevzela na pošti v nadaljnjih 15 dneh.

7. Agencija v Zahtevi 1 ni navedla, kdaj in kje namerava opraviti pregled tožničinega poslovanja, v Zahtevi 2 pa je Agencija navedla, da bo pregled začela opravljati osmi dan od njene vročitve ob 9.30 uri na sedežu tožnice in v drugih prostorih. Tožnica je zato utemeljeno pričakovala, da bo Agencija v skladu z njeno napovedjo iz Zahteve 2 pregled opravila 17. 10. 2021 (verjetno pravilno 2020-opomba sodišča). Ker tožnica pisanja ni prevzela na pošti, je bila vročitev Zahteve 2 tožnici opravljena s fikcijo vročitve, to je s pretekom 15 dnevnega roka, ki je pričel teči dne 26. 9. 2020. Šteje se, da je bila Zahteva 2 tožnici vročena 9. 10. 2020. Osmi dan od vročitve Zahteve 2, je torej bil 17. 10. 2020. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka (brez predhodnega obvestila) pregled poskušala opraviti tri dni kasneje, kot je to napovedala, 20. 10. 2020, o tej spremembi termina pa ni obvestila tožnice. Tožnica je toženki želela omogočiti nemoten nadzor in ji je v dopisu 26. 10. 2020 vse pojasnila in poslala zahtevano listinsko dokumentacijo iz Zahteve 2 in podatke, kot jih navaja, 24. 3. 2021 pa nato še dodatno dokumentacijo, kot jo navaja.

8. Toženka pregleda ni opravila niti osmi niti deveti niti deseti dan, ampak je pregled poskušala opraviti enajsti dan od vročitve Zahteve 2 tožnici. Agencija je napačno izračunala datum (poskusa) pregleda poslovanja v tožničinih poslovnih prostorih. 15 dnevni rok za nastop fikcije vročitve ne začne teči z dnem, ko vročevalec pusti samo pisanje v predalčniku. Vročevalec je 25. 9. 2020 pustil obvestilo o poskušeni vročitvi s poukom o 15 dnevnem roku za prevzem na pošti, zato se skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP šteje vročitev za opravljeno s potekom 15 dnevnega roka za prevzem, tj. 9. 10. 2020, torej je osmi dan odtlej 17. 10. 2020. To je skladno tudi s prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) (sodba IV Ips 36/2012 z dne 17. 2. 2015). Zato ne drži, da je osmi dan od vročitve Zahteve 2 bil 18. 10. 2020, kot to trdi toženka. Pravna fikcija vročitve nastopi tudi, če se ta rok izteče na dela prost dan. Glede izteka roka iz četrtega odstavka 87. člena ZUP se drugi odstavek 101. člena ZUP pri tem ne upošteva, kot izhaja iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, Občne seje z dne 14. 1. 2015. Agencija v škodo tožnice in brez vsakršne prepričljive pravne podlage napovedanega pregleda ni izvedla oziroma s pregledom ni pričela dne, kot je napovedala v Zahtevi 2, ampak ga je poskušala opraviti v torek 20. 10. 2020, brez da bi o tem predhodno obvestila tožnico. Sklicevanje Agencije, ko navaja, da novela ZUP v letu 2015 ni bila sprejeta in da jo zavezuje zgolj zakon, niso relevantni.

9. Tožnica izpodbija tolmačenje toženke, da sta datum in ura, ki ju je Agencija navedla v Zahtevi 2, „le“ čas pričetka pregleda, od katerega dalje je bila tožnica dolžna omogočiti pooblaščenim osebam Agencije ustrezen prostor in stalno prisotnost zakonitega zastopnika tožnice in drugih pooblaščenih oseb, ki bodo pooblaščenim osebam Agencije na njihovo zahtevo podajale ustrezna pojasnila v zvezi s poslovnimi knjigami itd., saj toženka tedaj s pregledom ni pričela. Takšno tolmačenje bi tudi vodilo v obveznost tožnice, da pooblaščenim osebam Agencije od osmega dne po vročitvi Zahteve 2 dalje časovno neomejeno obdobje zagotavlja prostore in prisotnost osebja. Toženka ni upoštevala tožničinih pojasnil v zvezi z njenim načinom poslovanja na daljavo in da ni sklenila še nobene zavarovalne pogodbe v okviru poslovanja; da pisarniškega dela ne opravlja na sedežu družbe, ampak vsi delavci delo začasno opravljajo od doma; da ima urejeno virtualno pisarno. Zato osebja, ki bi bilo stalno prisotno na sedežu v času nenapovedanega pregleda ni bilo prisotnega, saj so njeni delavci v kritičnem obdobju začasno delali od doma zaradi epidemioloških razmer. Zvonca, na katera so zvonile pooblaščene osebe (označena z „A. d.o.o.“ in „B. d.d.“), nista tožničina, ju ne uporablja in ju ne nadzira, prav tako tudi ne drugi prikazani zvonci. Po tožničinih podatkih zvonec na vhodnih vratih stavbe C. zadnje leto dni pred 20. 10. 2020 pogosto ni deloval, o čemer je predlagala tudi zaslišanje upravnika te stavbe, a se toženka do tega ni opredelila. Tožnica je tekom postopka z Agencijo vzorno sodelovala, v svojem dopisu 26. 10. 2020 pa je tudi izrecno vprašala za dovoljenje za posredovanje listin in podatkov v pisni obliki.

10. Prvi odstavek 297. člena ZZavar-1 določa, da mora zavezanec toženki omogočiti, da opravi pregled poslovanja na sedežu in v drugih prostorih. Jezikovna razlaga ne dopušča tako široke interpretacije, kot se zanjo v izpodbijani odločbi zavzema Agencija, da bi bil zavezanec dolžan Agenciji omogočiti pregledovanje (nedovršni glagol), temveč določa, da mora omogočiti, da opravi pregled poslovanja (dovršni glagol). Ni dvoma, da je bil namen zakonodajalca urediti institut pregleda poslovanja, ki bo omejen v trajanju, to pa pomeni, da se mora začeti na datum in uro, ki ga predhodno določi Agencija sama in o katerem pred pričetkom pregleda obvesti subjekt nadzora. Nasprotno stališče predstavlja nedopusten in prekomeren poseg v tožničino ustavno pravico do pravne varnosti in predvidljivosti ter ustavno načelo zakonitosti. Toženka tudi nikjer ne navaja, da je pregled 20. 10. 2020 opravila zato, ker drugače ne bi bilo mogoče doseči namena nadzora (drugi odstavek 298. člena ZZavar-1). Če bi želela s pregledom pričeti kasneje, bi morala tožnico o tem obvestiti in ji omogočiti ustrezno pripravo.

11. Obrazložitev izpodbijane odločbe je na več mestih nerazumljiva, saj ne sledi pravilom logičnega sklepanja. Toženka očita nepripravljenost tožnice, da bi jo sprejela na pregled ob sklicevanju na četrti odstavek 297. člena ZZavar-1, čeprav pripravljenost tožnice ni v ničemer povezana z določili o poslovnem času toženke. Toženka se opira na neobstoječa dejstva, ki bi jih tožnica po njenem morala zatrjevati, čeprav je v postopku na to ni opozorila, poleg tega pa se toženka ne opredeli do vseh navedb, ki jih je podala tožnica v svojih izjavah. Gre za kršitev tožničine pravice do izjavljanja v postopku, kot enega od vidikov 22. člena Ustave Republike Slovenije. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka je tudi v tem, da toženka ni zaslišala predlagane priče in zakonitega zastopnika tožnice, niti se do teh dokaznih predlogov ni opredelila in o njih odločila. Toženka tudi ni obrazložila svoje odločitve o dolžini preizkusne dobe, saj v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin in zakaj se je toženka odločila za najdaljšo preizkusno dobo. Poleg tega tudi v izreku ni navedeno, kdaj in na kakšen način naj bi tožnica storila očitano kršitev, ampak je le prepisan abstraktni zakonski dejanski stan. Izrek pa mora biti določen. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, da bi tožnica kršila prav vse določbe, ki se navajajo v izreku (296. člen do 300. člen ZZavar-1), temveč se toženka sklicuje, da ji tožnica 20. 10. 2020 ni omogočila vstopa v poslovne prostore, kar je lahko zajeto zgolj v prvem odstavku 297. člena ZZavar-1. S tem, ko Agencija tožnico predhodno ni obvestila, da namerava pregled pričeti izvajati dne 20. 10. 2020, ji je onemogočila učinkovito zavarovanje in uveljavljanje pravic. Gre za kršitev načel zakonitosti in zaslišanja stranke ter absolutno bistveno kršitev pravil postopka, tožnici pa tudi ni bila dana možnost izjave. Tožnica je bila obravnavana kot objekt postopka in ji ni bilo dano sodelovati kot stranka. Ker je z izpodbijano odločbo Agencija zmotno odločila, da so podani razlogi, ki utemeljujejo izrek pogojnega odvzema dovoljenja, je napačna tudi 4. točka izreka izpodbijane odločbe glede plačila nadomestila za izrekanje ukrepov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek nadzora Agencije oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev vseh stroškov sodnega in predhodnih postopkov, skladno s priglašenim stroškovnikom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka nadzora, njeno delno zavrženje, v preostalem pa zavrnitev in naložitev stroškov tožnici. Navaja, da v postopku sodnega varstva tožnica ne more uveljavljati novih dejstev in predlagati novih dokazov (446. člen ZZavar-1), kar pojasnjuje v nadaljevanju. Navaja, da zoper sam postopek njenega nadzora ni mogoče začeti postopek sodnega varstva, zato je tožba v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka nadzora, nedopustna. V ostalem ne zanika tožbene trditve in navaja, da način poslovanja tožnice (virtualna pisarna, digitalno, delo od doma itd., pri čemer tožnica trdi vsakič drugače in svoje navedbe prilagaja) v tem primeru ni relevanten, saj se nanaša zgolj na poslovanje v razmerju do strank, zavarovalcev, ne pa do toženke, ki je nadzorni organ. Tožnica je dejavnost opravljala tudi na svojem poslovnem naslovu, zato ni utemeljeno sklicevanje, zakaj ni mogla prevzeti obeh zahtev za pregled. Toženka je datum začetka pregleda v Zahtevi 2 navedla tako, ker ni bilo mogoče vnaprej predvideti datuma vročitve. Ne strinja se, da bi tožnica lahko utemeljeno pričakovala začetek pregleda v soboto, 17. 10. 2020. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje tožnica. Pregled po ZZavar-1 in delavnik tožnice potekata med tednom, zato se v primeru pregledov po tem zakonu pri izteku roka po četrtem odstavku 87. člena ZUP zaradi četrtega odstavka 297. člena ZZavar-1 upošteva drugi odstavek 101. člena ZUP. Posledično datum začetka pregleda ni bil 17. 10. 2020 (sobota), ampak 20. 10. 2020. S tem, ko je tožnica 26. 10. 2020 toženki poslala dokumente, ni omogočila pregleda poslovanja na licu mesta (t.i. „on site“).

13. Vsi pregledi poslovanja na licu mesta potekajo pri vseh subjektih nadzora enako, kot bi potekali pri tožnici. V zahtevah toženka navede zgolj začetni datum (in uro) ali pa le tega opredeli na način, da se bo pregled začel v osmih dneh od vročitve. S tem je določen datum začetka pregleda, ne določi pa toženka s tem končnega datuma (in ure) pregleda na licu mesta oziroma, da bi naj potekal zgolj ta en dan. Trajanje pregleda na licu mesta je vedno odvisno od obsega pregleda in ni nikoli navedeno vnaprej v zahtevi. Toženka ni spreminjala datumov začetka pregleda. Kot datum začetka je vedno navajala 20. 10. 2020 ob 8.30 uri. Toženka tudi zanika kršitve pravil postopka, saj je pred izdajo izpodbijane odločbe z Odločbo o začetku postopka tožnici poslala tudi vsa dokazila in ji dala možnost izjave, izpodbijana odločba pa je v celoti obrazložena in se je toženka v njej tudi v celoti opredelila do vseh odločilnih navedb tožnice. Dokaza s predlaganima zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice in predlagane priče toženka ni bila dolžna izvesti, ker je zakoniti zastopnik že podal izjavo in ne bi mogel povedati drugega, enako pa bi tudi priča lahko zgolj potrdila, da v tej stavbi občasno ne delujejo zvonci (pri čemer tožnica nedosledno navaja, da naj zvonca, ko naj bi se začel pregled, sploh ne bi imela, zato ni jasno, kaj naj bi priča sploh potrdila). Tudi prvi odstavek 435. člena ZZavar-1 določa, da toženka odloča brez naroka. Odločitev o dolžini preizkusne dobe je obrazložena, izrek izpodbijane odločbe pa je jasen in natančen (s tem, ko tožnica ni omogočila pregleda poslovanja, ni omogočila izvajanja vseh tistih določil zakona, ki to urejajo, to pa so členi 296 do 300 ZZavar-1). Tožnica je možnost izjave dobila z Odločbo o začetku postopka. Zahtevek tožnice glede povrnitve stroškov postopka pred toženko ni utemeljen, uveljavljati bi jih morala že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, v preostalem pa je njen zahtevek glede povrnitve stroškov postopka v nasprotju s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

14. Tožba je utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pravilno in zakonito tožnici (pogojno) odvzela dovoljenje za opravljanje zavarovalnega zastopanja iz razloga po 7. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1. 16. ZZavar-1 v 7. točki prvega odstavka 570. člena določa, da Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje, če družba pooblaščeni osebi iz prvega ali drugega odstavka 295. člena tega zakona ne omogoči pregleda poslovanja ali ovira postopek pregleda poslovanja, kot je določen v členih 296 do 300 tega zakona. Prvi odstavek 295. člena ZZavar-1 določa, da pregled poslovanja zavarovalnice opravi strokovni delavec Agencije za zavarovalni nadzor, ki ga za opravljanje pregleda pooblasti direktor oziroma direktorica Agencije za zavarovalni nadzor. Členi 296 - 300 ZZavar-1 opredeljujejo: obseg pregleda poslovanja; pregled poslovanja; zahtevo za pregled poslovanja; pogoje za opravljanje pregleda poslovanja; pogoje za pregled računalniško vodenih poslovnih knjig in evidenc, med drugim: da zavarovalnica pooblaščeni osebi Agencije na njeno zahtevo omogoči, da opravi pregled poslovanja na sedežu zavarovalnice in v drugih prostorih, v katerih opravlja dejavnosti in posle, v zvezi s katerimi Agencija opravlja nadzor (prvi odstavek 297. člena); da Agencija pregled poslovanja opravlja med drugim ob delavnikih med 8. in 18. uro (četrti odstavek 297. člena); da mora biti zahteva za pregled poslovanja zavarovalnici vročena najmanj osem dni pred začetkom pregleda poslovanja (prvi odstavek 298. člena); da zavarovalnica zagotovi, da so v času, v katerem pooblaščene osebe Agencije opravljajo pregled poslovanja v prostorih iz prvega odstavka 297. člena v teh prostorih prisotni zakoniti zastopniki zavarovalnice in zaposleni ali druge pooblaščene osebe zavarovalnice, ki lahko na zahtevo pooblaščenih oseb Agencije dajo ustrezna pojasnila. Skladno s prvim in drugim odstavkom 563. člena ZZavar-1 nadzor nad, med drugim, zavarovalno zastopniškimi družbami, opravlja Agencija, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za nadzor nad zavarovalnicami.

17. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločitve ugotavlja, da tožnica pooblaščenim osebam toženke ni omogočila pregleda poslovanja, kot je določen v členih 296 do 300 členu ZZavar-1. Tožnici očita, da pregleda poslovanja ni omogočila 20. 10. 2020 ob 9.30 uri, ko so pooblaščene osebe tožnice poskušale pričeti s pregledom v skladu z Zahtevo 2 toženke, kot izhaja iz obrazložitve Odločbe o začetku postopka. Tedaj namreč tožnica ni zagotovila, da bi bili v njenih prostorih in na sedežu prisotni njen zakoniti zastopnik in drugi predstavniki. Istega dne med 9.31 in 10.33 uro se tudi ni odzivala na zvonjenje na naslovu glavnega vhoda v zgradbo, kjer ima tožnica sedež, med 9.33 in 10.43 uro pa se tudi ni odzivala na zvonjenje pred samimi vhodnimi vrati v njene prostore oz. pisarne znotraj zgradbe, kjer ima sedež.

18. V zadevi ni sporno, da je toženka izdala Zahtevo 2 za pregled poslovanja 22. 9. 2020. V njej je zapisala, da bo pri tožnici opravila pregled poslovanja s pričetkom osmega dne od vročitve te zahteve ob 9.30 uri, ki bo potekal na tožničinem sedežu in v drugih prostorih, kjer opravlja dejavnost, ter na sedežu toženke. V zahtevi je tožnico pozvala tudi k zagotovitvi ustreznih prostorov ter prisotnosti zakonitih zastopnikov oziroma drugih oseb, ki bodo dale ustrezna pojasnila ter omogočile dostop in vpogled v dokumente idr. Pozvala jo je tudi k izročitvi zahtevane dokumentacije ter zagotovitvi pripomočkov in tiskalnika. Tožnica je bila v Pozivu 2 seznanjena tudi s pravnimi posledicami, da je v primeru onemogočenja oziroma oviranja postopka, tj. če tožnica ne ravna v skladu z Zahtevo 2, to razlog za odvzem dovoljenja po 7. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1. 19. V zadevi tudi ni sporno, da iz obvestila o vročitvi izhaja, da 25. 9. 2020 vročevalec pisma ni mogel vročiti naslovniku, zato je v predalčniku pustil obvestilo o nahajanju in 15 dnevnem roku za prevzem, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Ker tožnica pisma v tem roku ni prevzela, ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku 12. 10. 2020. 20. Med strankama pa je sporno, kdaj velja vročitev Zahteve 2 za opravljeno. Tožnica meni, da je fikcija vročitve nastopila 9. 10. 2020, zaradi česar je osmi dan odtlej 17. 10. 2020 (sobota), toženka pa je pregled skušala opraviti tri dni kasneje, kot je to v Zahtevi 2 napovedala (in sicer 20. 10. 2020). Po stališču toženke pa je vročitev opravljena 12. 10. 2020, ko je bilo pismo puščeno tožnici v hišnem predalčniku, pri čemer je upoštevala 101. člen ZUP. S stališčem tožnice pa se toženka ne strinja, saj bi bil datum 9. 10. 2020 v vsakem primeru šele štirinajsti in ne petnajsti dan in bi bil pričetek torej 18. 10. 2020 (nedelja).

21. Glede na določbo tretjega odstavka 87. člena ZUP1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka 15 dnevnega roka, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh (četrti odstavek 87. člena ZUP)2. Po presoji sodišča zato velja v obravnavanem primeru vročitev Zahteve 2 za pregled poslovanja za opravljeno z dnem preteka 15 dnevnega roka, tj. z dnem 10. 10. 2020, ki ga je toženka pravilno identificirala kot petnajsti dan. Ker je bila ta dan sobota, je zaradi tega toženka nepravilno sklepala, ko se je sklicevala na 101. člen ZUP in pravila o izteku rokov. Fikcija vročitve namreč nastopi s pretekom 15. dne, brez da se vmes vrine še kakšen dan, ki bi rok za nastop fikcije prenesel na primer iz nedelje na naslednji delavnik.3 Zato toženkino naziranje, da velja vročitev Zahteve 2 za opravljeno šele z 12. 10. 2020, po presoji sodišča ni pravilno.

22. S tem, ko velja vročitev Zahteve 2 za pregled poslovanja tožnici za opravljeno z 10. 10. 2020, ostane sporno pravno vprašanje, kdaj naj bi se skladno z Zahtevo 2 pregled poslovanja sploh pričel. Tožnica, izhajajoč iz datuma 9. 10. 2020, ki ga sama šteje za nastop fikcije vročitve, za datum pričetka pregleda navaja 17. 10. 2020 (sobota). Toženka pa meni, da je v takšnih primerih pri izteku roka za nastop fikcije vročitve iz četrtega odstavka 87. člena ZUP treba upoštevati 101. člen ZUP4 zaradi četrtega odstavka 297. člena ZZavar-15 in da je bil zato posledično datum začetka pregleda 20. 10. 2020 (torek).

23. V zadevi po povedanem ostaja sporno vprašanje, ali toženka utemeljeno očita tožnici, da tožnica ni omogočila pregleda poslovanja skladno z določbami 296. člena do 300. člena ZZavar-1 glede na vsebino Zahteve 2, v kateri toženka navaja, da bo opravila pregled poslovanja s pričetkom osmega dne od vročitve te zahteve ob 9,30 uri, ki bo potekal na sedežu tožnice. Glede na različna stališča obeh strank glede datuma vročitve, ki se po že povedanem izkažejo za napačna (točka 21. obrazložitve te sodbe), sodišče sodi, da tudi razlogi po 7. točki 570. člena ZZavar-1, da toženka ni omogočila pregleda poslovanja, niso izkazani. Toženka ni navedla konkretnega datum, torej dan, kdaj naj bi se pregled poslovanja pri tožnici pričel. Zgolj prepis zakonske določbe prvega odstavka 298. člena ZZavar-1, da mora biti zahteva za pregled poslovanja zavarovalnici vročena najmanj osem dni pred začetkom pregleda poslovanja, ne pomeni, da je s tem pričetek pregleda poslovanja konkretiziran in določno naveden. Kolikor se od stranke zahteva konkretno ravnanje, kot je navedeno v določbah 296. člena do 300. člena ZZavar-1, katerega nespoštovanje ima hude posledice, ki so v odvzemu dovoljenja, je toženka tista, ki je dolžna tožnici oziroma subjektu nadzora tudi določno navesti datum in uro, kdaj naj bi se pregled poslovanja tožnice pričel. Zgolj (abstraktno) določljiv dan pregleda poslovanja „_s pričetkom osmega dne od vročitve te zahteve ob 9.30 uri_“, po presoji sodišča ne zadošča, saj morata biti termin jasno določen, torej mora biti določena fiksen datum in fiksna ura. Toženka pa je tudi tista, ki mora poskrbeti, da bo pred tem subjektu nadzora pravočasno, torej v roku najmanj osem dni pred tem datumom, ki ga mora določno navesti, vročena zahteva za pregled poslovanja. Rok iz prvega odstavka 298. člena ZZavar-1 je namreč namenjen temu, da ima subjekt nadzora na voljo primeren čas za izpolnitev zahteve za pregled poslovanja. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača razloge toženke s sklicevanjem na prvi odstavek 298. člena ZZvar-1, češ da ni mogoče vnaprej predvideti datuma vročitve. Če iz zahteve za pregled poslovanja ni jasno, kdaj naj bi se pregled poslovanja vršil, posledično tudi subjektu nadzora namreč ni mogoče očitati, da ni ravnal skladno z zahtevo.

24. Po povedanem je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo, na podlagi četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

25. Ker je bilo treba že iz teh razlogov izpodbijano določbo odpraviti, se sodišče do drugih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo. Po povedanem tudi niso podani razlogi za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

26. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (448. člen ZZavar-1).

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Kar zahteva tožnica več ali drugače, pa ni utemeljeno, saj sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije.

1 Tretji odstavek 87. člena ZUP določa: Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. 2 Četrti odstavek 87. člena ZUP določa: Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja. 3 Polonca Kovač, komentar k 87. členu, v Janez Čebulj in drugi, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, ULRS, Ljubljana, 2020, str. 548. 4 Člen 101. ZUP določa: Začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji.(2) Če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika. 5 Četrti odstavek 297. člena ZZavar-1 določa: Pregled poslovanja iz prvega in drugega odstavka tega člena opravlja Agencija za zavarovalni nadzor ob delavnikih med 8. in 18. uro. Kadar je zaradi obsega oziroma narave pregleda to potrebno, lahko Agencija za zavarovalni nadzor opravi pregled poslovanja tudi po 18. uri oziroma med dnevi, ki niso delavniki.