Jedro

Upravni organ je v okviru svoje pristojnosti že odločal o vprašanju stalnega prebivališča tožnikov v Sloveniji v času od izbrisa dalje, zato je pravdno sodišče na vsebino te odločitve v okviru reševanja predhodnega vprašanja vezano (13. člen ZPP). Če upravna odločba v upravnem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče zaradi načela prirejenosti postopkov njene pravilnosti ne more preizkušati. Stališče sodišča prve stopnje iz 11. točke izpodbijane sodbe, da v ničemer ni vezano na odločbo, izdano v upravnem postopku, je zato zmotno, sodišče pa se je neutemeljeno ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti izbrisa iz registra zaradi prostovoljne izselitve družine.

Ker sta tožnika v upravnem postopku že dokazala, da sta imela v času izbrisa, čeprav sta se nahajala v tujini, tu stalno prebivališče in ju je toženka nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, je predmet obravnavanega postopka le vprašanje, kakšna škoda, ki je v vzročni zvezi z nezakonitim in nedopustnim ravnanjem države, jima je nastala in ali ta presega znesek že priznane pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP. Dokazno breme za izkaz obstoja in višine škode, pa tudi vzročne zveze, je na tožnikih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik in druga tožnica sta v ločenih postopkih zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jima je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, in sicer prvi tožnik v višini 72.419 EUR in druga tožnica v višini 68.716,50 EUR, oba v petih enakih obrokih s sukcesivno zapadlostjo v razmaku enega leta, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih letnih zneskov nepremoženjske in premoženjske škode za obdobje od leta 1993 do 2013. Sodišče je oba postopka združilo in po skupni obravnavi tožbena zahtevka zavrnilo (I. in II. točka izreka), tožnikoma pa naložilo, da sta dolžna toženki povrniti 5.047,98 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnika iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata na kršitvi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) in 224. člena ZPP. Ker jima je bil v upravnem postopku že priznan status izbrisanih oseb, je sodišče na to odločitev, ki jo je matični organ rešil v okviru svoje pristojnosti, vezano in jo mora spoštovati, kar narekuje načelo prirejenosti postopkov. Odločbi predstavljata javni listini in bi ju bilo mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem sta bili izdani. Izpodbijana sodba, v kateri je sodišče ponovno odločalo, ali sta bili osebi nezakonito izbrisani, je zato nezakonita.

Sodišče, ki je njunima staršema očitalo, da nista upoštevala 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj), čeprav sta vedela, kaj to pomeni, je spregledalo, da je bilo to določilo razveljavljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/94 s 4. 2. 1999. Prav tako ni upoštevalo ostalih odločb Ustavnega sodišča (16), iz katerih izhaja, da ZTuj ni spoštoval načela zaupanja v pravo, ki posameznikom zagotavlja, da se njihov pravni položaj ne bo poslabšal brez utemeljenega razloga. Državljani drugih republik, ki se niso odločili za slovensko državljanstvo, niso mogli pričakovati, da bodo izenačeni s tujci, ki šele prihajajo v Republiko Slovenijo, in da bodo brez obvestila izgubili stalno prebivališče. Na podlagi teh ustavnih odločb, ki jim je pritrdilo tudi ESČP, je država sprejela dva zakona, in sicer Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (ZUSDDD) in ZPŠOIRSP, na kar sta tožnika v postopku opozorila.

Sodba predstavlja presenečenje, saj sodišče ni opravilo materialno procesnega vodstva. Kljub trditvam, da sta bila tožnika zaradi izbrisa travmatizirana, ju je zaslišalo dvakrat, zaslišanje je trajalo dolgo (prvič 3 ure, drugič uro in pol), zaradi česar je tožnica celo jokala. Sodnica je postavljala nerelevantna vprašanja, na katera je odvetnica ugovarjala, vendar neuspešno. Tožnika sicer razumeta slovensko, tolmača sta potrebovala, ker sta travmatizirana in depresivna, kar pa ni razlog, da ne bi imela statusa izbrisanih oseb.

Napačen je zaključek, da sta se starša tožnikov sama odločila za vrnitev v očetovo domovino in da je bil izbris narejen po njuni volji. Neumesten je očitek, da bi lahko zaprosila za dovoljenje za začasno prebivanje, saj bi to morala storiti, preden je prejšnje preteklo. Starša sta imela dovoljenje za stalno prebivanje in nista pričakovala, da bosta izbrisana. Dovoljenja za začasno prebivanje zato nista mogla dobiti.

Tožnikova starša sta bila različnih narodnosti, Srbija je bila pod sankcijami od 30. 5. 1992 do 2. 10. 1996, zato tudi ni logičen zaključek, da sta Slovenijo nameravala zapustiti. Sodišče je kršilo postopek, ker se ni opredelilo do gradiva, ki sta ga v zvezi z razmerami v Srbiji predložila. Če ne bi bila izbrisana, bi staršema v Sloveniji pripadal otroški dodatek in socialna podpora, po izbrisu pa tu nista mogla živeti brez dokumentov. Sodišče tudi ni obrazložilo, kako bi lahko družina v kritičnem obdobju koristila socialne transferje v Srbiji in kakšne pravice imajo tam begunci. Krivdo za izbris je z države prevalilo na njuna starša, pri čemer se tudi ni opredelilo do trditev, da je oče umrl zaradi posledic izbrisa.

Sodišče je pri oceni izjav tožnikov spregledalo oddaljenost dogodkov ter njuno psihično stanje, zaradi katerega je bil predlagan izvedenec psihiater. Ni nenavadno, da se tožnika ne spominjata datuma odselitve, iz spisa ne izhaja, da A. ni bil vpisan v OŠ v L. v šolskem letu 1991/1992, poleg tega pa to ni predmet postopka. Sodišče mu neutemeljeno ni verjelo, da je imel težavo s črko ć, ki se je v slovenski šoli ni učil. Sicer pa bi se tožnika, tudi če bi Slovenijo res zapustila v letu 1991, lahko vrnila. Arbitrarna je odločitev, da sta odšla v Srbijo, da bi dobila socialne transferje kot begunca, sedaj pa sta se vrnila, da bi tu izterjala odškodnino. Toženka je predlagala poizvedbe o transferjih, ki naj bi jih dobivala v Srbiji, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Neupravičeno tudi ni verjelo tožnikoma glede bolezni babice na Hrvaškem in značaja babice v Srbiji. Poleg tega to vprašanje ni relevantno. Arbitraren je zaključek, da je družina mejo nemoteno prehajala, saj dokumentov niso imeli. Status so si lahko začeli urejati šele po letu 2010. Brezpredmetno je tudi, zakaj je mati tožnikov odšla rodit v Srbijo, saj je bila to njena pravica. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče, ki niti ni ocenilo vseh listin, tožnikoma ne verjame glede razmer v hotelu P., sploh ob znani situaciji v Srbiji.

V dodatku k pritožbi tožnika opozarjata na grobe napake sodišča, nejasnost, nepreglednost in konceptualno zmedenost sodbe. Sodišče bi moralo najprej obrazložiti odločitev o zavrnitvi po pravni podlagi in se šele nato ukvarjati z vprašanji, ki bi bila relevantna, če bi bil zahtevek po podlagi utemeljen. Protisloven je zaključek, da tožnika nista bila izbrisana nezakonito, temveč po volji staršev, z zaključkom, da nista trpela z izbrisom vzročno povezane škode, kar bi bilo lahko navedeno le kot subsidiaren razlog. Tožnikom nezakonitega izbrisa ni bilo treba dokazovati, saj je bilo to že pravnomočno ugotovljeno v postopkih po ZUSDDD in ZPŠOIRSP. Sodišče je ignoriralo odločbe Ustavnega sodišča, kar predvsem izhaja iz 14. in 16. do 18. točke obrazložitve, ob tem pa je starše opozarjalo na načelo „ignorantia iuris nocet“ in trdilo, da sta se gotovo zavedala, kaj zanje pomeni pretek roka iz 81. člena ZTuj.

Argumentacija sodišča je skrajno tendenciozna in pristranska. Tako je tožnikoma v 19. točki očitalo, da po devetih letih, odkar občasno prihajata v Slovenijo, pred sodiščem raje govorita srbsko kot slovensko, čeprav je iz gradiva razvidno, da sta po letu 2010 v Srbijo odhajala le občasno, saj sta tu živela v nevrednih razmerah v prikolici v Ž., po pridobitvi zasilne nastanitve v L. pa tu prebivata stalno. Tendenciozen je zaključek, da sta zanimanje za Slovenijo pokazala šele zaradi možnosti pridobitve finančnih ugodnosti, socialnih transferjev in odškodnine. Te „ugodnosti“ so pravna in moralna obveznost države za popravo ljudem storjene krivice, ne pa argument, da jim to pravico odreče. V 22. točki obrazložitve se je sodišče oprlo na napačen zapis vsebine materine izpovedi, ki je bila v zapisnik napačno diktirana, na kar je bilo na naroku z medklici opozorjeno. Mati je izpovedovala, da so se odselili konec leta 1991 oziroma januarja 1992 in ne konec leta 1992. Napačna je tudi ocena, da je tožnik prišel v N. sredi šolskega leta in ne sredi leta 1992. Zaključek, da je bil tam vpisan že v začetku šolskega leta, iz predloženih dokazov ne izhaja, tožnik pa je izpovedal, da pol petega razreda ni hodil v šolo. Nasprotje je tudi med 28. in 29. točko obrazložitve, saj sodišče najprej navede, da je pojasnilo tožnikov o obisku bolne babice na Hrvaškem neverjetno, nato pa, da nista pojasnila, zakaj sta odšla iz Slovenije. Tožnika babice nista opisala kot diaboličnega bitja, temveč sta opisala njena ravnanja in njen odklonilni, sovražni odnos do ustašev ter okoriščanje na račun begunskega statusa otrok. Sodnica se je nesposobna vživeti v kompleksna družinska razmerja, sicer ne bi zapisala, da njuna mati ne bi odšla rodit v Srbijo, če bi jo babica sovražila, razumela bi tudi, da je oče tožnikoma zamolčal svoje psihične težave in zdravljenje na psihiatriji. Njena tendencioznost se kaže v izražanju gotovosti glede nasprotovanja dejstvom, o katerih sta izpovedala, kot je, da babica ni bila sovražno nastrojena, da ju niso zmerjali z Janezi, zapisala je tudi, da je bila dvojezičnost v šolah in vrtcih običajna, kar za Srbijo ni veljalo. Tožnika se ne vračata v Srbijo. Njuno tamkajšnje stalno prebivališče je zgolj birokratska fikcija, ki je ostala po pridobitvi stalnega prebivališča v Sloveniji. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred nov senat. 3. Na pritožbo je dogovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika (brat in sestra) v obravnavani zadevi zahtevata plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jima je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 24. 12. 2012 (249 mesecev). Ob izbrisu je imel tožnik enajst let, tožnica pa sedem. V upravnem postopku po ZUSDDD1 jima je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje, pri čemer je bilo ugotovljeno, da sta pred izbrisom imela prijavljeno stalno prebivališče na Ulici 1 v L. in da so izpolnjeni pogoji dejanskega bivanja, potrebni za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po prvem členu tega zakona. Zato jima je bilo dovoljenje s posebno odločbo izdano tudi za nazaj za obdobje od 26. 2. 1992 dalje. Ker sta tožnika tako izpolnjevala pogoje za upravičenca do denarne odškodnine po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, jima je bila z odločbama priznana denarna odškodnina v višini 12.450 EUR2. 6. Upravni organ je v okviru svoje pristojnosti že odločal o vprašanju stalnega prebivališča tožnikov v Sloveniji v času od izbrisa dalje, zato je pravdno sodišče na vsebino te odločitve v okviru reševanja predhodnega vprašanja vezano (13. člen ZPP). Če upravna odločba v upravnem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče zaradi načela prirejenosti postopkov njene pravilnosti ne more preizkušati.3 Stališče sodišča prve stopnje iz 11. točke izpodbijane sodbe, da v ničemer ni vezano na odločbo, izdano v upravnem postopku, je zato zmotno, sodišče pa se je neutemeljeno ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti izbrisa iz registra zaradi prostovoljne izselitve družine. O okoliščinah dejanskega bivanja v državi v času izbrisa je namreč odločal upravni organ4 v okviru odločanja o obstoju stalnega prebivališča. 7. Ker sta tožnika v upravnem postopku že dokazala, da sta imela v času izbrisa, čeprav sta se nahajala v tujini, tu stalno prebivališče in ju je toženka nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, je predmet obravnavanega postopka le vprašanje, kakšna škoda, ki je v vzročni zvezi z nezakonitim in nedopustnim ravnanjem države, jima je nastala in ali ta presega znesek že priznane pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP. Dokazno breme za izkaz obstoja in višine škode, pa tudi vzročne zveze, je na tožnikih. Pritožbena graja, da ju je sodišče prve stopnje nedopustno travmatiziralo z dvakratnim zaslišanjem, zato ni na mestu. Zgolj s podanimi (mestoma nekonsistentnimi) trditvami dokaznemu bremenu glede obstoja in višine škode ne moreta zadostiti. Neutemeljen je tudi očitek pomanjkljivega procesnega vodstva, saj sodišče tožnikoma ni bilo dolžno podrobneje predstavljati pravno odločilnih okoliščin spora, na katere je v svojih vlogah že opozorila nasprotna stranka.

8. Zaradi napačnega izhodišča sodišča prve stopnje, ki je predvsem ugotavljalo okoliščine, povezane z voljo članov družine B. za prebivanje v Sloveniji, ter nato sprejelo zaključek, da je bil izbris utemeljen zaradi prostovoljne odločitve staršev tožnikov, da otroka bivata v Srbiji, kar je v nasprotju z ugotovitvijo v upravnem postopku, kjer je bil tožnikoma v tem obdobju priznan status stalnega prebivalca, je ostal odprt sklop vprašanj o obstoju in obsegu škode, nastale kot posledica izbrisa. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje navedenih pomanjkljivosti sodbe ni moglo odpraviti samo, saj gre za bistven sklop vprašanj, ki je ostal neobdelan, kar bi terjalo ponovitev celotnega postopka z osredotočenostjo na druga pravnorelevantna dejstva (glede višine škode in vzročne zveze) ter ne le njegove dopolnitve. To ne bi bilo v nasprotju le z načelom ekonomičnosti postopka, temveč bi pomenilo tudi poseg v pravico pravdnih strank do pritožbe (25. člen Ustave RS), s tem pa tudi rušenje načela dvostopenjskega sojenja.

9. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju ugotavljati, ali je tožnikoma z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva nastala škoda in v kakšnem obsegu. Pri tem bo moralo upoštevati zgolj tisto škodo, ki jo je mogoče po normalnem teku stvari pripisati izbrisu in ki tožnikoma brez izbrisa ne bi nastala ter izhajati iz njunega statusa stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Za škodo, ki je izključna posledica ravnanj tretjih, tudi staršev tožnikov, toženka ne more biti odgovorna, po drugi strani pa tožnikoma ni mogoče pripisati soprispevka za škodo, h kateri sama kot otroka nista mogla soprispevati.

10. Pritožba na več mestih sodišču očita pristranskost in pretirano strogo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče tem očitkom pritrjuje. Tako že iz uvodnih točk ožje obrazložitve sodbe izhajajo neutemeljeni očitki članom družine B., da bi se morali zavedati pomena uveljavitve ZTuj ter v njem določenega preteka roka iz 81. člena, ter celo, da so se tega nedvomno zavedali (15. točka), in nadalje, da so v posledice zaradi odhoda v tujino (pred izbrisom) privolili (16. točka obrazložitve). Da državljani bivših republik SFRJ, tudi če se niso odločili za državljanstvo RS, izbrisa iz registra stalnega prebivalstva niso mogli pričakovati, sploh pa ne brez kakšnega obvestila o potrebni dodatni ureditvi statusa, je bilo poudarjeno v več odločbah Ustavnega sodišča5, zakaj bi bilo v primeru tožnikov drugače, pa sodišče ni pojasnilo in je takšna odločitev arbitrarna. Neutemeljen je tudi očitek iz 18. točke sodbe glede dovoljenja za začasno bivanje oziroma delovnega dovoljenja, ki bi si ga lahko uredila starša tožnikov. Ne le da sta v tem postopku oškodovanca otroka, stara ob izbrisu 7 in 11 let, v času izbrisa ZTuj tudi ni vseboval ustrezne ureditve, ki bi izbrisanim omogočala ureditev začasnega prebivališča, saj je bilo to po 13. členu mogoče le na podlagi predhodno izdanega dovoljenja za prebivanje, delovnega ali poslovnega vizuma, ki pa ga kot stalni prebivalci prej niso potrebovali. Ob tem ne gre zanemariti, da so se izbrisanim osebni dokumenti praviloma odvzemali in uničevali, če so do njih prišli upravni organi, drugih pa pogosto niti niso imeli ali jih je bilo zaradi vojnih razmer v državah njihovega državljanstva težko pridobiti. Glede na starost tožnikov ob izbrisu (7 in 11 let) in oddaljenost dogodkov je sodišče nesorazmerno strogo presojalo verodostojnost njune izpovedi, pri čemer se je osredotočalo predvsem na nerelevantne okoliščine, povezane z vzrokom in trenutkom zapustitve države, premalo pa se je ukvarjalo z vprašanjem škode, ki sta jo zatrjevala oziroma jo je v celoti zanikalo6. Pri branju sodbe se tako ni mogoče izogniti vtisu, da se je sodišče že vnaprej odločilo, kakšno odločitev bo sprejelo, in temu prilagodilo dokazno oceno, pri čemer je predvsem izhajalo iz zaključkov o prostovoljni odločitvi članov družine za izselitev ter naknadnem prilagajanju njihovih trditev iskanju ekonomskih koristi različnih pravnih statusov (begunci, izbrisani). Pritožba ob tem utemeljeno opozarja, da je plačilo odškodnino za škodo kot posledico izbrisa pravna in moralna obveznost države za popravo storjene krivice in ne more predstavljati obratnega argumenta, zaradi katerega bi tožnikom zaradi zainteresiranosti za pridobitev pravice do plačila odškodnine, to pravico odrekli.

11. Zaradi razlogov, opisanih v predhodni točki, je pritožbeno sodišče ugodilo predlogu pritožnikov in odločilo, da zadevo v ponovno odločanje vrne drugemu sodniku (356. člen ZPP). Ob tem se ni podrobneje opredeljevalo do pritožbenih očitkov, ki niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), in do sprejete dokazne ocene, saj jo bo novi sodnik, skladno z načelom neposrednosti in določilom 8. člena ZPP, oblikoval znova, upoštevajoč zgoraj predstavljena izhodišča, trditve obeh strank, dokazno breme in uspešnost dokazovanja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, v katerem delu se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V spisu predloženi zapisniki o zaslišanju pred upravnim organom (priloge A2, A3, A4, A5) izkazujejo, da se je o vprašanju dejanskega prebivanja v času izbrisa vodil dokazni postopek. 2 Odločbi Upravne enote ... s 14. 7. 2014 (B1) in 19. 8. 2014 (B2). 3 Primerjaj odločbi VSRS II Ips 360/2008 in II Ips 662/2009. 4 V upravnem postopku je bilo znano, da se družina v času izbrisa ni nahajala v Sloveniji. 5 Npr. odločba U I 284/94, v kateri je Ustavno sodišče zapisalo: „Zato so se državljani drugih republik s potekom rokov, določenih v drugem odstavku 81. člena ZTuj znašli v negotovem pravnem položaju. Iz besedila prehodne določbe, ki napotuje na uporabo določb ZTuj, te osebe niso mogle razbrati, kakšen položaj naj bi imele kot tujci in katere določbe zakona naj zanje veljajo. Zato Ustavno sodišče zaključuje, da je bilo zaradi neurejenega pravnega položaja državljanov drugih republik kot tujcev v Republiki Sloveniji kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države.“ 6 Tako ni verjelo tožniku, da je imel ob prehodu v srbsko šolo težave z jezikom, njegove trditve je jemalo preveč dobesedno (težave s črko ć lahko pomenijo težave pri uporabi in ne njeno nepoznavanje), arbitrarno je „po splošnem vedenju“ zaključilo, da je bila dvojezičnost v 80. letih običajna, pa tudi, da je bilo zaradi nemške uprave, ki je kontrolirala porabo denarja, za begunce dobro poskrbljeno ali da je družina kljub pomanjkanju dokumentov mejo lahko neovirano prestopala.