Jedro

Pri presoji dopustnosti spremembe pravne opredelitve je ključno, ali je bil obtoženec pred izrekom sodbe kadarkoli seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega mu dejanja in ali se je imel možnost braniti se zoper spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtožene L. Đ. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženka je dolžna plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 33481/2011 pod točko A. obtoženega Z. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi iste zakonske določbe upoštevajoč tretji odstavek 46. člena ter prvi in drugi odstavek 49. člena KZ-1 izreklo kazen dvaindvajset let zapora. V to kazen mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzete mu prostosti in pripora od 11. 7. 2011 od 12.00 ure dalje vse do odprave pripora oziroma nastopa kazni po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 74. člena in drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo znesek 3.053,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem, ta znesek pa mora plačati v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo pod točko B. je sodišče prve stopnje obtoženo L. Đ. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, proračun.

2. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo pod točko B. spremenilo tako, da je obtoženo L. Đ. spoznalo za krivo, da je skupaj z obtoženim Z. B. vzela drugemu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti s tem, da sta dne 19. 6. 2011 med 11.00 in 14.40 uro z namenom prilastiti si osebni avtomobil znamke Mercedes SW z reg. št. ... italijanskega državljana R. M. zvabila iz Trsta na slovensko ozemlje, ter si po tem, ko je Z. B. na širšem območju Opatjega sela, v okoliščinah in na način opisan pod točko A) izpodbijane sodbe, R. M. vzel življenje, prilastila njegovo 9.114,00 EUR vredno vozilo, bančno kartico ter njegov prenosni telefon znamke ..., s čemer je obtoženka storila kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in ji je po isti zakonski določbi izreklo kazen dve leti zapora, v katero ji je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzete ji prostosti od 11. 7. 2011 od 12.00 ure do 22. 2. 2013 do 14.30 ure. Po prvem odstavku 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1 je obtoženki naložilo, da mora nerazdelno z obsojenim Z. B. plačati znesek 3.053,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, in sicer v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornika obtoženega Z. B. kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženega Z. B. je oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela kazenskega postopka, obtoženo L. Đ. pa povrnitve celotnih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo obtoženkin zagovornik. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 370. člena ZKP ter navaja, da naj bi s spremembo pravne opredelitve dejanja v kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, sodišče druge stopnje prekoračilo obtožbo in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Opis dejanja, za katerega je bila L. Đ. spoznana za krivo naj ne bi vseboval niti objektivne niti subjektivne komponente sostorilstva, niti objektivnih oziroma subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine. Sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje tatvine naj ne bi bila dopustna tudi z vidika pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku in ob upoštevanju načela poštenosti sojenja. Izrečena dvoletna zaporna kazen je previsoka za dejanje, za katero je bila obtoženka spoznana za krivo in ni primerljiva z drugimi kaznimi izrečenimi za istovrstna dejanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni in obtoženko oprosti obtožbe.

4. Vrhovni državni tožilec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zagovornik obtožene sodišču očita, da je s spremembo pravne opredelitve iz kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 prekoračilo obtožbo in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitano bistveno kršitev utemeljuje z navajanji, da opis dejanja iz obtožbe ne dopušča spremembe pravne opredelitve v kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj je državno tožilstvo obtožbo ves čas postopka gradilo v smeri kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1, šele v pritožbi pa zgolj nakazalo na možnost drugačne pravne opredelitve obravnavanega dejanja. Glede na stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 naj bi bilo izključno na državnem tožilstvu breme, da ob drugače ugotovljenem dejanskem stanju (do konca glavne obravnave) spremeni obtožni akt, ob pogoju, da gre za isti historični dogodek.

7. Prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP) je podana, kadar med obtožbo in sodbo zato, ker je sodišče samo spremenilo opis dejanja, ni več subjektivne in objektivne identitete. Sodba se sme namreč nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v obtožnici ali v mejah zakona na glavni obravnavi spremenjeni obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Sodišče glede pravne presoje kaznivega dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP), kar pomeni, da lahko v obtožnici obseženo dejanje pravno opredeli drugače kot državni tožilec, pa s tem ne prekorači obtožbe.

8. V obravnavani zadevi je državni tožilec obtoženki očitano dejanje v obtožbi pravno opredelil kot kaznivo dejanje umora (iz koristoljubnosti storjenega na grozovit način) po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1, pri čemer sta bila oba zakonska znaka, tako koristoljubnost kot grozovit način, v obtožbi konkretno opisana. Opis kaznivega dejanja umora v obtožbi je tako vseboval tudi konkretizacijo vseh zakonskih znakov tatvine. Koristoljubnost predstavlja zasledovanje določene materialne ali nematerialne koristi, pri čemer ni nujno, da bi bila taka korist s kaznivim dejanjem tudi dosežena. Gre za motiv, ki ga storilec zasleduje in ta je v konkretnem opisu kaznivega dejanja tudi opisan. Iz obtožbe, kot navaja višje sodišče pod točko 28 obrazložitve sodbe, izhaja, da sta oba obtoženca zvabila oškodovanca na ozemlje naše države zato, da bi si prilastila njegovo osebno vozilo; z navedbo, da sta si po izvedbi umora prilastila njegovo vozilo, bančno kartico in prenosni telefon, pa je bilo zadostno konkretizirano izvršitveno dejanje odvzema in protipravne prilastitve tuje premične stvari. To pomeni, kot pravilno navaja višje sodišče, da iz konkretnega opisa dejanja izhaja tudi opis kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. 9. Višje sodišče je iz opisa dejanja v obtožbi izpustilo očitek, da je obtoženka skupaj z Z. B. drugega umorila, s tem da mu je na grozovit na način in iz koristoljubnosti vzela življenje, saj je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ta očitek obtoženki ni dokazan. S tem je iz opisa dejanja izpustilo posamezna neugotovljena dejstva, ki jih je vsebovala obtožba in so se nanašala na očitano kaznivo dejanje umora, kar je imelo za posledico spremembo pravne opredelitve obtoženki očitanega kaznivega dejanja. Nadalje je sodišče zaradi jasnosti v opis dejanja vneslo abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, pri svoji odločitvi pa je ostalo v okvirih v obtožbi navedene dejstvene podlage; odločilo je torej o dejanju, ki je obseženo z obtožbo. S tem ko je na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih dejstev sprejelo glede pravne opredelitve drugačen zaključek kot državni tožilec (ki je zatrjeval kaznivo dejanje umora), pri tem pa ni spreminjalo dejstev in okoliščin vsebovanih v vloženi in na glavni obravnavi spremenjeni obtožbi, po presoji Vrhovnega sodišča ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (enako stališče pa je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Ips 193/2008 z dne 12. 2. 2009). Prav tako z dodanim besedilom abstraktne pravne norme ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ampak je le omogočilo kontrolo pravilnosti pravnega sklepa, da opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja tatvine.

10. Sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje tatvine je bila v konkretnem kazenskem postopku dopustna tudi z vidika pravic, ki jih ima obtoženec v kazenskem postopku in ob spoštovanju načela poštenosti sojenja. Kot navaja obtoženkin zagovornik, oseba, ki je obtožena kaznivega dejanja, ni upravičena le do obveščenosti o dejstvih, na katerih temelji obtožba, ampak tudi do obveščenosti o pravni kvalifikaciji teh dejstev. Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe. Pri presoji dopustnosti spremembe pravne opredelitve je ključno, ali je bil obtoženec pred izrekom sodbe kadarkoli seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega mu dejanja in ali se je imel možnost braniti se zoper spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo.

11. V tej zadevi sprememba pravne kvalifikacije za obtoženko ni bila akt presenečenja, kot zatrjuje obtoženki zagovornik, saj ne gre za takšno spremembo, ki je obtoženka, še posebej ob pomoči zagovornika ni mogla pričakovati. Kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti, ki se je obtoženki najprej očitalo in kaznivo dejanje tatvine, ki je bilo tudi natančno opisano v obtožbi, sta bili v tem primeru tesno oziroma nujno povezani. Po vsebini je storilec kaznivega dejanja umora iz koristoljubnosti dejansko lahko tudi storilec kaznivega dejanja tatvine, vendar pa storilec temeljnega kaznivega dejanja (umora iz koristoljubnosti) ne more odgovarjati za storitev akcesornega kaznivega dejanja (tatvine) zaradi nekaznivosti naknadnega kaznivega dejanja, torej iz pravnih razlogov. Zgolj dejstvo, da je sodišče iz izreka sodbe izpustilo nedokazan očitek, obrambi ni onemogočilo, da bi predlagala izvedbo dokazov, ki bi po njenem stališču vplivali na ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in na dokazno oceno sodišča, saj je bila obramba seznanjena s celotnim očitkom iz obtožbe, imela pa ni samo možnost braniti se pred vsemi temi očitki, ampak je to tudi storila. Ob ugotovljenem, zato ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave RS, niti o kršitvi enakopravnosti med strankama, udeleženima v postopku iz 22. člena Ustave RS, ki sta sestavni del pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave RS, ki tudi ni bila kršena.

12. Ne gre pritrditi obtoženkinemu zagovorniku, ko v pritožbi navaja, da je ob nedokazanosti kaznivega dejanja umora storjenega iz koristoljubnosti sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je obtoženko oprostilo obtožbe. Sodišče je vezano na opis dejanja v obtožbi in če ugotovi, da so podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, to dejanje opredeli drugače. S tem določbe prvega odstavka 354. člena ZKP ne krši. Zato s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, ki se nanaša na povsem drugo procesno situacijo (spremembo obtožnice na glavni obravnavi) in ob dejstvu, da opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja tatvine, obramba ne more uspeti z zatrjevanjem, da so bile samo zaradi drugačne pravne opredelitve obravnavanega dejanja obtoženki kršene njene ustavno zagotovljene pravice.

13. Z navajanji, da obtoženka ni sodelovala z soobtoženim B. niti pri dogovarjanju z oškodovancem za lažni nakup vozila, niti pri prodaji pokojnikovega avtomobila oziroma mobitela, zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišča, da so v obtoženkinem ravnanju podani tako objektivni kot subjektivni znaki (direktni naklep) kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi (str. 40 do 51) podrobno opisalo obtoženkino vlogo pri dogovarjanju z oškodovancem za lažni nakup njegovega osebnega avtomobila, zanesljivo ugotovilo, da je bila zaradi dobrega znanja italijanščine v pogovorih o nakupu vozila aktivnejša od soobtoženca, poudarilo, da je bila ona tista, ki je kritičnega dopoldneva oškodovanca poklicala zaradi prevoza in ga nato zvabila na območje naše države. Ob upoštevanju zanesljivo ugotovljenega dejstva, da je ona upravljala oškodovančevo vozilo, ko sta s soobtožencem prestopila državno mejo, kar pomeni, da je ukradeno vozilo imela v svoji posesti, ter dejstva, da sta s soobtožencem prodala pokojnikov avtomobil in telefon, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj tako objektivnih kot subjektivnega znaka (direktnega naklepa) kaznivega dejanja tatvine, katerega je v mejah svojega naklepa obtoženka storila skupaj s soobtoženim B. 14. Na pritožbo obtoženkinega zagovornika je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo Višjega sodišča preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazni. Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obtoženke. Višje sodišče je namreč upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so bile pomembne za izbiro vrste in višino kazni in obtoženki izreklo ustrezno kazen zapora. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pod točko 32. izhaja, da je višje sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo obtoženkino dosedanjo nekaznovanost za kazniva dejanja, kot obteževalne okoliščine pa njeno vlogo pri dogovarjanju z oškodovancem za lažni nakup vozila, dejstvo, da si je njegove premične stvari prilastila potem, ko je spoznala, da je že mrtev oziroma tik pred tem, da umre, ter njeno vlogo, ki jo je imela pri ravnanju soobtoženega B. Tako je tudi po stališču Vrhovnega sodišča izrečena zaporna kazen primerna in pravična, pritožba obtoženkinega zagovornika pa tudi v tem delu neutemeljena.

15. Glede na navedeno, in ker Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe višjega sodišča ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/1 ZKP, je pritožbo obtoženkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbah 98. člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (taksne tarife 7113, 7132) ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.