Jedro

Iz obrazložitve popravnega sklepa izrecno izhaja, da sta izvedbo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke predlagali obe stranki, zato sta obe stranki tudi dolžni trpeti njegove stroške, vsaka eno polovico. Tožena stranka tega ni upoštevala in v obrazložitvi tudi ni navedla razlogov, zakaj bi tožnica morala kriti še stroške sodnega izvedenca, ki jih je bila dolžna kriti tam navedena tožena stranka. Posledično je tožena stranka napačno določila višino stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki; to pa pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 442/2018 z dne 23. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 285,00 EUR, z 22% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka sklenila, da mora tožnica povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v skupnem znesku 745,56 EUR, na navedeni račun Okrožnega sodišča v Krškem, v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila upravičenki z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 442/2018 z dne 22. 10. 2018 odobrena brezplačna pravna pomoč za oprostitev plačila predujma za izvedenca cestnoprometne stroke v zadevi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. 57/2018. Iz naslova brezplačne pravne pomoči je bila za upravičenko po sklepu Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 8. 3. 2019 izplačana nagrada izvedencu v znesku 569,84 EUR in po sklepu istega sodišča z dne 6. 6. 2019 še nagrada v znesku 175,72 EUR, tako da mu je bilo skupno izplačano 745,56 EUR nagrade in stroškov. V zadevi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 57/2018 je upravičenka delno uspela in je bilo s sodbo tega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in v zvezi s popravnim sklepom Višjega sodišča odločeno, da mora Zavarovalnica A., d. d. upravičenki izplačati odškodnino v znesku 3.393 EUR, v presežku do zneska 9.200 EUR pa je bil odškodninski zahtevek zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je bilo odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Nato se tožena stranka sklicuje na določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki jo tudi povzema. Nato še navaja, da je upravičenka v navedeni zadevi že prejela odškodnino, saj je Zavarovalnica A. organu sporočila, da je odškodnino že plačala in je to z e-poštnim sporočilom z dne 22. 12. 2020 upravičenka tudi potrdila. Glede na navedeno je upravičenka dolžna povrniti zgoraj navedeni znesek, ki predstavlja razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroška postopka, to je 0,00 EUR.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je bil v zadevi opr. št. 57/2018 Okrajnega sodišča v Novem mestu angažiran izvedenec cestnoprometne stroke, ki je izdelal mnenje in dopolnitev mnenja, v zvezi s čemer je pravdno sodišče izdalo dva (navedena) sklepa o stroških izvedenca. Izvedenca sta predlagali obe pravdni stranki, zato sta tudi obe, skladno s sklepom sodišča, sprejetim na pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo, bili dolžni založiti vsaka polovico predujma v znesku 400 EUR. Izvedencu je bilo za opravljeno delo skupaj priznanih 745,56 EUR, vendar pa je bila tožnica glede na zgoraj navedene sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu dolžna kriti le polovico teh stroškov. Tožena stranka je sklepe pravdnega sodišča očitno imela, saj jih v obrazložitvi sklepa navaja, vendar jih ni upoštevala, kar v sklepu tudi ne pojasni. Tožena stranka torej ni navedla razlogov, zakaj bi morala tožnica kriti še stroške sodnega izvedenca, ki jih je bila dolžna kriti Zavarovalnica A. Tožena stranka je tako napačno določila višino stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki; posledično je napačno uporabila materialno pravo. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, s katero je bilo tožnici naloženo, da povrne stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v skupnem znesku 745,56 EUR, ker je v postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, delno uspela. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 48. člena ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

7. Tožnici je bila brezplačna pravna pomoč odobrena za oprostitev plačila predujma za izvedenca cestnoprometne stroke v zadevi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 57/2018. V tem postopku je bilo, kot to izhaja iz podatkov v spisu in sicer iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo pri Okrajnem sodišču v Novem mestu dne 4. 10. 2018 vsaki od pravdnih strank naloženo, da založi znesek 400 EUR za izvedenca cestnoprometne stroke. Nato je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 8. 3. 2019 odločeno, da se bo nagrada izvedenca v višini 569,84 EUR krila iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ki je bila tožnici odobrena z odločbo Bpp z dne 22. 10. 2018 Okrožnega sodišča v Krškem in iz predujma, ki ga je založila tožena stranka. Nadalje je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 6. 6. 2019 odločeno, da se bo nagrada za sodnega izvedenca v višini 160,65 EUR krila iz predujma, ki ga je založila tožena stranka. S popravnim sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 29. 1. 2020 pa je to sodišče odločilo, da se bo nagrada za izvedenca krila iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ki je bila tožnici odobrena z odločbo Bpp 422/2018 z dne 22. 10. 2018 in iz predujma, ki ga je založila tožena stranka. Iz obrazložitve popravnega sklepa izrecno izhaja, da sta izvedbo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke predlagali obe stranki, zato sta obe stranki tudi dolžni trpeti njegove stroške, vsaka eno polovico.

8. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tožnici, da tožena stranka zgoraj navedenih sklepov Okrajnega sodišča v Novem mestu ni upoštevala in v obrazložitvi tudi ni navedla razlogov, zakaj bi tožnica morala kriti še stroške sodnega izvedenca, ki jih je bila dolžna kriti tam navedena tožena stranka (Zavarovalnica A., d. d.). Posledično je tožena stranka napačno določila višino stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki; to pa pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi strani v ponovni postopek. Tožena stranka mora ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.

9. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, brez oprave glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti. Tožnica je v tožbi predlagala (samo) odpravo izpodbijanega akta. Vendar pa sodišče v upravnem sporu, glede na določbo prvega odstavka 40. člena ZUS-1 presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga in je glede na določbo drugega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek samo v primeru iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1, to je v primerih, ko se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (spor polne jurisdikcije v smislu 65. člena ZUS-1), oziroma, ko se s tožbo zahteva odločitev o vrnitvi stvari ali odškodnina (odločanje o adhezijskem zahtevku v smislu 67. člena ZUS-1). ZUS-1 v določbah 40. člena, niti v svojih drugih določbah, ne določa pravila o vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek, ko sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. V obravnavanem primeru je sodišče presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Ugotovilo je, da je tožena stranka nepravilno določila višino stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, zato je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovljen postopek, je odločilo tudi, da mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika mora tako tožnici povrniti stroške postopka v višini 285 EUR, skupaj z 22% DDV, saj je pooblaščenec tožnice odvetnik, ki je zavezanec za DDV.