Jedro

Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, da je obdolženec bil tisti, ki je izvršil obravnavano kaznivo dejanje, utemeljeno oprlo na ugotovitve policistov, ki so opravili ogled kaznivega dejanja in na kraju storitve kaznivega dejanja našli montirno železo, s katerim je bilo vlomljeno v skladišče bencinskega servisa, in na katerem je nato bila po izsledkih NFL najdena prevladujoča biološka sled, ki brez dvoma pripada obdolžencu. Čeprav drži, da so bile na orodju najdene sledi več oseb, pa zagovornik ugotovitve NFL neutemeljeno kritizira, saj ni mogoče prezreti, da so bile obdolženčeve sledi vendarle količinsko prevladujoče, preostale sledi pa tako šibke, da jih NFL v svojih zaključnih ugotovitvah ni upošteval. V poročilu so namreč pojasnili, da je pri preostalih sledeh šlo le za šibke signale alelov, medtem ko so bile obdolženčeve sledi prevladujoče. Ob upoštevanju navedenega tako zagovornik dejstvu, da so bile na montirnem železu najdene sledi več oseb, pripisuje preveliko težo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženca z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen šest mesecev zapora. Po 74. in 75. členu KZ-1 mu je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v višini 5.640,65 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na predlog zagovornika je pritožbeno sodišče dne 10. 11. 2022 izvedlo javno sejo, katere so se udeležili obdolženec, njegov zagovornik in višji državni tožilec.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar v nadaljevanju ne konkretizira, katero kršitev iz 371. in 372. člena ZKP uveljavlja. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, in sicer iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitev Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL), da so bile na vlomilskem orodju najdene sledi več oseb, opredelilo pa se tudi ni do možnosti poškodovanja ali kontaminiranja bioloških sledi.

6. To ne drži. Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je NFL na montirnem železu, ki je bilo najdeno na kraju storitve kaznivega dejanja in s katerim je bilo kaznivo dejanje izvršeno, našel biološke sledi več oseb, saj je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s tem dovolj določno pojasnilo, da se je po zaključkih NFL na vlomilskem orodju nahajala prevladujoča sled z obdolženčevim DNK profilom. Ugotovitev, da je bila na orodju najdena prevladujoča sled, vodi k logičnem zaključku, da so bile na orodju tudi druge sledi, ki v obravnavanem primeru niso bile odločilne za ugotovitev, kdo je kritične noči to orodje držal v rokah. Dovolj jasni in razumni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča glede možnosti poškodovanja ali kontaminiranja bioloških sledi, katere je slednje zavrnilo z določnim pojasnilom, da v konkretnem primeru glede na okoliščine primera (zlasti glede na zatrjevano pot B. B., ki naj bi imel montirno železo v posesti) obstaja mala verjetnost, da bi se v času policijskega zasega na tem orodju nahajala količinsko prevladujoča sled z obdolženčevim DNK profilom. Izpodbijana sodba ima tako ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, natančni in določni ter v ničemer niso pomanjkljivi, zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Ker iz pritožbene obrazložitve ni razbrati, katero kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja, in je tako zgolj pavšalno zatrjevana v uvodu pritožbe, pritožbeno sodišče na tak način zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne more preizkusiti, saj je brez vsake podlage, drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

8. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, in sicer se ne strinja s prvostopenjskimi zaključki, da je obdolžencu nedvomno dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Meni namreč, da v spisu ni dokaza, ki bi potrjeval, da se je obdolženec kadarkoli nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja in to kljub temu, da se je na kraju oziroma na vlomilskem orodju znašla njegova DNK sled, saj bi lahko prišlo do sekundarnega prenosa bioloških sledi na vlomilsko orodje. Navedeno, ob odsotnosti drugih okoliščin in indicev, po oceni zagovornika ne more zadostovati za izrek obsodilne sodbe, zlasti ker iz dokazov izhaja, da naj bi očitano kaznivo dejanje izvršili dve osebi.

9. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in argumentirano zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, da je obdolženec bil tisti, ki je izvršil obravnavano kaznivo dejanje, utemeljeno oprlo na ugotovitve policistov, ki so opravili ogled kaznivega dejanja in na kraju storitve kaznivega dejanja našli montirno železo, s katerim je bilo vlomljeno v skladišče bencinskega servisa, in na katerem je nato bila po izsledkih NFL najdena prevladujoča biološka sled, ki brez dvoma pripada obdolžencu. Čeprav drži, da so bile na orodju najdene sledi več oseb, pa zagovornik ugotovitve NFL neutemeljeno kritizira, saj ni mogoče prezreti, da so bile obdolženčeve sledi vendarle količinsko prevladujoče, preostale sledi pa tako šibke, da jih NFL v svojih zaključnih ugotovitvah ni upošteval. V poročilu so namreč pojasnili, da je pri preostalih sledeh šlo le za šibke signale alelov, medtem ko so bile obdolženčeve sledi prevladujoče. Ob upoštevanju navedenega tako zagovornik dejstvu, da so bile na montirnem železu najdene sledi več oseb, pripisuje preveliko težo. 11. Nadalje zagovornik skuša omajati verodostojnost ugotovitev NFL z obširnimi navedbami o možnosti sekundarnega prenosa obdolženčevih bioloških sledi, ker naj bi obdolženec to orodje „posodil“ priči B. B., ki je prevzel krivdo za obravnavano kaznivo dejanje. Vendar sodišče prve stopnje izpovedbi priči B. B. utemeljeno ni sledilo, za kar je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo argumentirane in prepričljive razloge, katerim pritožbeno sodišče v celoti sledi in jim v bistvu nima ničesar dodati. Priča B. B. namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča s svojo izpovedbo ni verodostojno potrdil prej podpisane izjave, s katero je krivdo prevzel nase, saj ni znal opisati oziroma se ni spomnil nobenih konkretnih okoliščin v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja, kot to pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje.

12. Prav tako je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi s tehtnimi razlogi ovrglo možnost sekundarnega prenosa bioloških sledi na vlomilsko orodje oziroma možnost poškodovanja in kontaminiranja zavarovanih bioloških sledi, zaradi česar zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami, kljub temu da je v podkrepitev svojih navedb priložil strokovni članek v tujem jeziku, ne more prepričati v nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da ob upoštevanju poti montirnega železa, ki naj bi ga imel B. B. s seboj, ko naj bi potoval iz S. v Š. in preko R. nazaj v S., zaradi možnosti poškodovanja in kontaminiranja bioloških sledi obstaja majhna verjetnost, da bi se v času policijskega zasega tega orodja na njem še (vedno) nahajala količinsko prevladujoča sled z obdolženčevim DNK profilom. Ob tem tudi ni prezreti, da je obdolženec povedal, da z B. B. S. nista skupaj zapuščala, niti nista bila kdaj skupaj v R., zaradi česar ni logično in ni izkustveno sprejemljivo, da bi se kljub temu, da v obravnavanem času naj ne bi bila skupaj oziroma obdolženec naj ne bi bil v stiku s tem orodjem, na njem našle količinsko prevladujoče obdolženčeve DNK sledi. Tako se zagovornik pri tem neutemeljeno zavzema, da bi na ta vprašanja moral odgovoriti izvedenec ustrezne stroke, pri čemer ni prezreti, da iz podatkov spisa celo izhaja, da je obramba tekom dokaznega postopka tak dokazni predlog umaknila. Glede na navedeno zato zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami, ne more omajati pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, da je obdolžencu na podlagi izvedenih dokazov storitev kaznivega dejanja z gotovostjo dokazana.

13. Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena izvajanja, da najdena biološka sled ni zadosten dokaz za izrek obsodilne sodbe.1 Zagovornik meni, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolženca povezati vsaj še z eno okoliščino oziroma indicem, pri čemer se sklicuje na sklep Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu Kt722411/2018 z dne 4. 11. 2019 v zvezi z sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kpr 10676/2019 z dne 22. 11. 2021 ter na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 17354/2017 z dne 7. 3. 2020. Vendar je ob pregledu navedenih zadev ugotoviti, da ne gre za primerljive zadeve. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je namreč s sklepom I Kpr 10676/2019 z dne 22. 11. 2021 kazenski postopek ustavilo zaradi odstopa državnega tožilca od kazenskega pregona (sklep Kt 722411/2018 z dne 4. 11. 2019). Iz odločitve Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 17354/2017 pa izhaja, da je bila na kraju kaznivega dejanja najdena mešana biološka sled treh oseb, pri čemer je za eno sled zelo verjetno, da pripada obdolžencu, v predmetni kazenski zadevi pa je NFL ugotovil, da prevladujoča biološka sled nedvomno pripada obdolžencu. Najdene biološke sledi se tako v kazenski zadevi, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani, v primerjavi s predmetno kazensko zadevo razlikujejo po kvaliteti, zaradi česar v konkretnem primeru prevladujoča biološka sled, najdena na predmetu, povezanim s kaznivim dejanjem (montirnem železu), ravno zaradi svoje kvalitete predstavlja poglavitni dokaz, tako da je na ravni gotovosti mogoče zaključiti, da pripada obdolžencu in onkraj razumnega dvoma dokazuje, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje izvršil. 14. Prav tako ni mogoče slediti zagovornikovim pritožbenim trditvam, da naj bi bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu. Iz videoposnetkov nadzornih kamer res izhaja, da sta se v obravnavanem času v neposredni bližini bencinskega servisa gibali dve osebi, vendar identitete oseb na posnetkih po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti in zato ni jasno, ali je bil na posnetku med drugim tudi obdolženec ali le dve naključni mimoidoči osebi, zaradi česar zgolj na podlagi videoposnetka ni mogoče zaključiti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, kot to zmotno meni zagovornik. Poleg tega se obdolžencu ne očita, da bi kaznivo dejanje storil v sostorilstvu, zato zagovornik neutemeljeno polemizira, da njegova vloga pri storitvi kaznivega dejanja ni bila ugotovljena. Kot že pojasnjeno, bistveno je, da so bile na orodju, s katerim je bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno, najdene prevladujoče biološke sledi obdolženca, s čimer je bil v celoti ovržen njegov zagovor, da ga takrat tam sploh ni bilo oziroma ga navedeno nedvomno povezuje s krajem storitve kaznivega dejanja. To pa potrjuje zaključek, da je kritične noči on bil tisti, ki je v rokah držal montirno železo in z njim na vzvod odprl zaklenjena zunanja in notranja vrata skladišča, s čimer je lastnoročno izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, kot se mu to očita v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe.

15. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljeni obteževalni okoliščini dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo prostostne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. 16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, odločitev pa temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

1 Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 28498/2020 z dne 26. 5. 2021.