Jedro

Tožnici je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi določbe 1. alinee 75. člena ZDR, po kateri pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena do določenega datuma, ji je s tem datumom zakonito prenehalo delovno razmerje. Zato tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti domnevne ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek za navedeno obdobje, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici ustno podala dne 30. 11. 2011 in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 30. 11. 2011, da je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2011 trajalo od 1. 12. 2011 do 31. 3. 2012 in od 14. 6. 2012 do 30. 11. 2012, tako da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od 1. 12. 2011 do 31. 3. 2012 in za obdobje od 14. 6. 2012 do 30. 11. 2012 prijaviti v socialna zavarovanja in ji v tem obdobju priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji od 1. 12. 2011 do 31. 3. 2012 in od 14. 6. 2012 do 30. 11. 2012 obračuna bruto mesečno nadomestilo plače v višini 1.117,20 EUR z dodatkom po zakonu in kolektivni pogodbi v višini 45,03 EUR, skupaj torej 1.162,23 EUR bruto, v času od 1. 4. 2012 do 13. 6. 2012 pa mesečno nadomestilo plače v višini 399,17 EUR bruto ter po odbitku davkov in prispevkov tožnici izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu od nadomestila za pretekli mesec.

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se na nanaša na poziv nazaj na delo, trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki, prijave v obvezno zavarovanje in priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2012 do 13. 6. 2012 ter glede obračuna mesečnega nadomestila plače v višini 718,03 EUR in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska za čas od 1. 4. 2012 do 13. 6. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu od nadomestila za pretekli mesec; v delu, ki se nanaša na zahtevek za obračun in izplačilo dodatka za minulo delo v višini 4 % bruto na vse osnovne plače od oktobra 2011 dalje, in na izplačilo neto dodatka za minulo delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter na zahtevek za obračun razlike med obračunano osnovno plačo za november 2011 v višini 1.052,81 EUR bruto in v pogodbi o zaposlitvi določeno osnovno plačo v višini 1.162,23 EUR bruto, v višini 106,42 EUR bruto in izplačilo neto zneska, po predhodnem odbitku prispevkov in davkov od obračunane razlike bruto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 62,22 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožnica v vseh svojih pripravljalnih vlogah dokazovala, da je drugo pogodbo o zaposlitvi podpisala 23. 10. 2011, z veljavnostjo do 30. 11. 2012, kar izhaja iz same pogodbe. Tudi tožena stranka se je v odgovoru na tožbo na večjih mestih sklicevala na 23. 10. 2011, kot datum sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. To trditveno podlago je spremenila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, ko je začela navajati, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena 24. 11. 2011. Gre za prepozno navedbo, ki je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tudi sicer je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je popolnoma nesmiselno, da bi bila pogodba podpisana 24. 11. 2011, ko pa je na njej datum 23. 10. 2011. Malo verjetno je, da bi pri pripravi nove pogodbe o zaposlitvi prišlo do kar dveh tako kapitalnih napak v zapisu datuma. Celo v primeru, če bi bilo to res, je dejstvo, da je tožnica novo pogodbo o zaposlitvi podpisala z zavestjo podaljšanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ne pa njegovega skrajšanja. V skladu s 14. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je tožena stranka imela možnost, da izpodbija pogodbo o zaposlitvi, česar pa ni storila. Izpovedbe prič tožene stranke niso prepričljive in skladne, kot napačno navaja sodišče prve stopnje. Tako je priča A.A. izpovedala, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila teden dni pred 30. 11. 2011, torej 23. 11. 2011, zakonita zastopnica tožene stranke B.B. pa je izpovedala, da je pogodbo podpisala 24. 11. 2011 in da bi ta datum moral biti zapisan na pogodbi. Ostale zaslišane priče, ki so poskušale potrjevati neobstoječi datum 24. 11. 2011, za odločitev v tem sporu niso pomembne, saj so odvisne priče, zaposlene pri toženi stranki in so bile ustrezno pripravljene na pričanje. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) daje prednost izjavljeni volji, vendar pa kljub temu povsem nelogično ugotavlja drugačno soglasje volj strank, pri čemer je prezrlo, da je tožnica ves čas zatrjevala, da je njena volja tisto, kar je zapisano v pogodbi z dne 23. 10. 2011. Na podlagi navedenega je težko trditi, da je bilo soglasij volj v tem, da pogodba o zaposlitvi preneha že 30. 11. 2011, prav gotovo pa ni nobenih dokazov, da bi tožnica soglašala s tem, da ji pogodba o zaposlitvi preneha z 30. 11. 2011. V kolikor bi stranki res želeli skrajšati čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki, bi lahko sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ne bi sklenili nove pogodbe. Nesmiselne so navedbe tožene stranke, da je tožena stranka hotela doseči, da bi tožnica lahko izrabila pravice iz naslova brezposelnosti, saj tožnica do nadomestila tako ali tako ni bila upravičena. Tudi elektronsko sporočilo C.C. z dne 27. 10. 2011 o tem, da jo bo v času porodniške odsotnosti nadomeščala tožnica, kaže na to, da je bil namen strank, da tožnica ostane zaposlena do 30. 11. 2012. Prav tako so v spisu dokazila o izobraževanju, ki naj bi ga tožnica opravila decembra 2011. Sodišče prve stopnje se do teh dokazil sploh ni opredelilo, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je najkasneje z vložitvijo tožbe izvedela za domnevno napako v datumih, zato bi takrat v skladu s 14. členom ZDR pogodbo o zaposlitvi zaradi zmote lahko izpodbijala, vendar tega ni storila. Pri odločanju je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 83. člena OZ. Novo pogodbo o zaposlitvi je vnaprej pripravila tožena stranka, v njo je zapisala, kdaj jo je sklenila in do kdaj zaposlitev tožnice traja, kar pomeni, da bi te določbe bilo potrebno razlagati v korist tožnice, ne pa tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožnica zgolj iz previdnosti izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da ni dokazala uspešnosti poskusnega dela. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je s toženo stranko sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Prvo pogodbo je sklenila 5. 10. 2011 za čas od 5. 10. 2011 do 4. 1. 2012, glede druge pogodbe pa je bilo med strankama sporno za kakšen čas je bila sklenjena, kasneje pa tudi, kdaj je bila sklenjena. Tožnica je uveljavljala, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena 23. 10. 2011 in sicer za čas do 30. 11. 2012. Tožena stranka pa uveljavlja, da je bila druga pogodba sklenjena 24. 11. 2011 (sestavljena 23. 11. 2011) za čas do 30. 11. 2011, tako da je bilo z njo dejansko dogovorjeno skrajšanje časa, za katerega je bila sklenjena prva pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravil o prekluziji glede navajanja dejstev, češ, da je upoštevalo navedbe in dokaze tožene stranke o tem, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena 24. 11. 2011, čeprav je te navedbe tožena stranka podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo. V začetni fazi postopka sploh ni bilo bistveno, kdaj je bila sklenjena druga pogodba o zaposlitvi za določen čas, temveč za katero obdobje je bila sklenjena. Glede tega vprašanja pa je tožena stranka pravočasno zatrjevala, da je bila druga pogodba sklenjena za čas do 30. 11. 2011 in da je bila v pogodbi zaradi očitne tipkarske napake zapisana letnica 2012, da je bilo z novo pogodbo dogovorjeno skrajšanje tožničine zaposlitve pri toženi stranki od prvotno določenega datuma 4. 1. 2012 na 30. 11. 2011, ter da so se o tem dogovorili na sestanku, na katerem so sodelovali tožnica, D.D. in E.E.. Že v odgovoru na tožbo pa se je tožena stranka sklicevala tudi na elektronsko sporočilo tožnice z dne 24. 11. 2011 in odgovor A.A. nanj z dne 25. 11. 2011. Iz obeh dopisov izhaja, da je bil 24. 11. 2011 sestanek na katerem je sodelovala D.D. in še ena oseba, in da je bil rezultat tega sestanka, da tožnici delovno razmerje preneha 30. 11. 2011. Navedeno pomeni, da je tožena stranka vsaj smiselno že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bil sporazumni zaključek delovnega razmerja dogovorjen 24. 11. 2011. Res je sicer, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zapisala tudi, da sta se stranki 23. 10. 2011 sporazumno, jasno in nedvoumno dogovorili, da se trajanje pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2011 skrajša, vendar pa navedena površnost pri povzemanju stanja stvari ne pomeni, da bi bila tožena stranka prekludirana pri dokazovanju, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas dejansko podpisana 24. 11. 2011. Nenazadnje je tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem vseh okoliščin sklenitve te pogodbe pravočasno predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče D.D.. Vse navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela in ni ugotavljalo dejstev, ki jih stranki ne bi pravočasno navajali. Prav tako je izvajalo le dokaze, ki sta jih stranki pravočasno predlagali.

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronskega sporočila C.C. in dokazila o izobraževanju, ki naj bi ga tožnica opravila v decembru 2011. Ta pritožbena navedba je protispisna, saj je sodišče prve stopnje obe listini dokazno ocenilo. Glede elektronskega sporočila C.C. je to storilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, glede vabila na izobraževanje pa v 12. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče s to dokazno oceno v celoti soglaša. Tožnica se očitno ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede tega ali navedeni listini dokazujeta, da je bilo delovno razmerje za določen čas v resnici sklenjeno za čas do 30. 11. 2012, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - stranki sta 5. 10. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodja trgovine in sicer za čas od 5. 10. 2011 do 4. 1. 2012; - stranki sta se nato s pogodbo o zaposlitvi, ki je datirana z 23. 10. 2011 (pravilno: 23. 11. 2011) dejansko dogovorili, da se trajanje pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2011 skrajša, tako da traja od 5. 10. 2011 do 30. 11. 2011, pri čemer je pri zapisu datuma, do katerega traja pogodba prišlo do očitne tipkarske napake, tako da je bila pomotoma zapisana letnica 2012; - v obeh pogodbah o zaposlitvi za določen čas je bil kot razlog za njeno sklenitev navedena sezona in trenutno povečan obseg dela; - tožena stranka se je za skrajšanje časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, odločila zaradi nezadovoljstva z delom tožnice; - tožnica je bila ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi seznanjena s tem, da se s tem skrajšuje čas za katerega je bila sklenjena prvotna pogodba, tako da bo pogodba prenehala veljati 30. 11. 2011; - tožnica je potem, ko ji je bila 24. 11. 2011 dana v podpis nova pogodba o zaposlitvi, še istega dne klicala v kadrovsko službo in od D.D. želela pisno navodilo, da do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. do 30. 11. 2011 lahko ostane doma, zato je A.A. tožnici 25. 11. 2011 po elektronski pošti tožnici potrdila, da je v času od 24. 11. do 30. 11. 2011 lahko odsotna z dela, da ji bodo v tem času beležili koriščenje več opravljenih ur ter da naj do izteka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tj. do 30. 11. 2011, vrne še preostale stvari delodajalca.

V dokaznem postopku je bilo prepričljivo pojasnjeno, kako in zakaj je prišlo do napak v zapisu datumov v drugi pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Priča A.A., ki je novo pogodbo sestavila, je prepričljivo izpovedala, da je to storila tako, da je v staro pogodbo vnašala nove podatke. Vpogled v obe sklenjeni pogodbi o zaposlitvi s tožnico res pokaže, da sta pogodbi ne glede na to, da se na prvi strani ne končata z isto vrstico besedila, po vsebini pa tudi po oblikovanju posameznih členov, povsem identični, razlika je le v datumu v zadnjem stavku 1. člena (čas za katerega se sklepa pogodba) in datumu na koncu pogodbe. Tak način pisanja pogodbe, ko se v prejšnji pogodbi spreminjajo posamezne številke, tudi v celoti pojasni napake, ki jih tožnica sicer označuje za nelogične. Sestavljalka nove pogodbe (A.A.) je v 1. členu morala spremeniti datum do katerega se sklepa pogodba. Tako je številko dneva (4), nadomestila z 30., številko meseca (1.) je nadomestila z 11., pozabila pa je nadomestiti letnico 2012 z letnico 2011. Podobno se je zgodilo pri vnosu spremembe datuma na koncu pogodbe. Priča A.A. je datum prvotne pogodbe 5. 10. 2011 popravila tako, da je spremenila prvo številko in jo nadomestila z 23., številko meseca pa je pustila nespremenjeno, čeprav bi jo morala spremeniti. Glede na to, da je priča novo pogodbo sestavljala manj kot dva meseca po prvi pogodbi, takšna napaka niti ni presenetljiva.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bilo nasprotje med izpovedbo priče A.A. o tem, da je novo pogodbo o zaposlitvi pripravila 23. 11. 2011 in izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke, da je to pogodbo podpisala 24. 11. 2011. Navedeni izpovedbi se v ničemer ne izključujeta. Nasprotno priča A.A. je izpovedala, da je pogodbo sestavila 23. 11. 2011, zakonita zastopnica pa, da je 24. 11. 2011 podpisala pogodbo, ki nosi datum 23. 10. 2011 in da ni bila pozorna na napako v datumu, ki bi se moral glasiti 23. 11. 2011. Da je očitno šlo za napako v zapisu številke meseca, zaradi tega, ker je sestavljalka pustila nespremenjeno številko iz prve pogodbe o zaposlitvi, kaže tudi dejstvo, da je bila 23. 10. 2011 nedelja, ko tožena stranka ne dela, 23. 11. 2011 pa je bil delovni dan.

Tožnica zgolj pavšalno izpodbija verodostojnost zaslišanih prič, češ da ima tožena stranka kot delodajalec na voljo kup prič, ki lahko povejo tisto, kar toženi stranki odgovarja. Zgolj to, da so priče še vedno zaposlene pri toženi stranki ne pomeni, da ne govorijo resnice. Izpovedbe prič A.A., F.F. in D.D. so bile prepričljive in pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost njihovih izpovedb.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisala v prepričanju, da se sklepa za čas do 30. 11. 2012. Da je tožnica v resnici vedela, da se z novo pogodbo o zaposlitvi dejansko skrajšuje čas, za katerega ima sklenjeno delovno razmerje za določen čas, ne izhaja le iz prepričljive izpovedbe D.D., o tem, kaj je bilo tožnici predočeno ob podpisovanju pogodbe dne 24. 11. 2011, temveč tudi iz izpovedbe priče A.A. o vsebini telefonskega pogovora s tožnico po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi. Navedeno izhaja tudi iz vsebine elektronskega sporočila tožnice z dne 24. 11. 2011 (priloga B1) ter odgovora A.A. na to sporočilo z dne 25. 11. 2011 (priloga B2). Tudi okoliščine podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, kakor jih je prepričljivo opisala priča D.D. kažejo na to, da tožnica ob podpisu pogodbe nikakor ni mogla biti prepričana, da jo sklepa za čas do 30. 11. 2012. Priča je namreč izpovedala, da je tožnici predočila, da niso zadovoljni z njenim delom in da zato hočejo skrajšati čas za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica pa je nato razburjena vzela pogodbo in jo podpisala, ne da bi jo prebrala. V kolikor bi bila tožnica res prepričana, da se pogodba o zaposlitvi podaljšuje, priči tistega dne ne bi predala službenega telefona in kartice za registriranje ter se v trgovini ne bi poslovila od sodelavcev. Očitno je, da je tožnica šele kasneje opazila napako v zapisu datuma in to napako skušala izkoristiti tako, da je začela zatrjevati, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas do 30. 11. 2012, pa tudi da je bila sklenjena že prej, kot jo je dejansko podpisala.

Za odločitev v tem sporu pa sploh ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje glede uspešnosti tožničinega poskusnega dela in ali je bila C.C. prepričana, da jo bo v času porodniške nadomeščala tožnica.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče slediti zatrjevanju tožnice, da ji je delovno razmerje 30. 11. 2011 dejansko prenehalo zaradi ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi tega, ker je potekel čas za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti domnevne ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 11. 2011, temveč je trajalo do 31. 3. 2012 in nato znova od 14. 6. 2012 do 30. 11. 2012, pravilno pa je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek za navedeno obdobje. Tožnici je namreč delovno razmerje zakonito prenehalo 30. 11. 2011, na podlagi določbe 1. alinee 75. člena ZDR. Ta določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa za katerega je bila sklenjena. Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena do 30. 11. 2011, ji je s tem datumom zakonito prenehalo delovno razmerje.

Res je sicer, kar navaja pritožba, da bi stranki isti učinek lahko dosegli s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar pa zgolj zaradi tega ni mogoče trditi, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito. Druga pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala 24. 11. 2011 je veljavna, tožnica se je zavedala kaj podpisuje, saj ji je bilo predstavljeno v čem se nova pogodba razlikuje od prejšnje. Obe stranki sta pogodbo podpisali ob zavedanju, da bo prenehala veljati z 30. 11. 2011, zato je tožnici s tem datumom delovno razmerje zakonito prenehalo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi, datirano z 23. 10. 2011 (pravilno 23. 11. 2011) morala izpodbijati ob sklicevanju na določbo 14. člena ZDR. Očitna pomota v zapisu datuma v pogodbi ne pomeni napake volje v smislu določb 45. do 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Prav tako ni šlo za nesporazum v smislu določbe 16. člena OZ. Stranki sta svojo voljo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, izrazili s tem, da sta jo podpisali. Pri tem pa je bilo obe strankama jasno, da podpisujeta pogodbo, s katero se delovno razmerje za določen čas skrajšuje tako, da bo trajalo do 30. 11. 2011. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo 83. člena OZ, saj nova pogodbo o zaposlitvi ni nejasna, vsebuje le pisno napako v zapisu datuma. Zaradi navedenega ne pride v poštev interpretativno pravilo, da je nejasna določila v pogodbi, ki je bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, potrebno razlagati v korist druge stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.