Jedro

Ne na podlagi določb 2. odstavka 281. člena ZUP, ki določa pravne posledice razveljavitve odločbe, ne na podlagi katere druge določbe ZUP, razveljavitve ni mogoče enačiti z zavrnitvijo zahteve tožečih strank. V določbi 2. odstavka 277. člena ZUP ni več pravne podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, izdano po 274. členu ZUP, če ta ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici razveljavila uporabno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik, pod št. 351-306/2000-9 z dne 28. 4. 2009, in sicer za izvedeno zunanjo, prometno in komunalno ureditev z opornim zidom pri dveh stanovanjskih dvojčkih na zemljiščih parc. št. 1426/6, 1426/7 in 1426/12 k.o. ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka med drugim navedla, da iz razveljavljenega uporabnega dovoljenja izhaja, da je oporni zid, ki je med drugim predmet tega uporabnega dovoljenja, bistveno višji, kot je bilo dovoljeno z gradbenim dovoljenjem št. 351-2843/2007-18 z dne 26. 3. 2008. Ker po določbi 1. točke 1. odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07, dalje ZGO-1) upravni organ za gradbene zadeve v postopku izdaje uporabnega dovoljenja izda odločbo, s katero izda uporabo dovoljenje za objekt, za katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, če na tehničnem pregledu ali ogledu ugotovi, da (med drugim) je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, je bil z izdano odločbo očitno kršen materialni predpis. V takem primeru po določbi 2. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pristojni organ razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici.

Tožeče stranke se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi menijo, da je – v nasprotju s pravnim poukom v izpodbijani odločbi – zoper to odločbo dovoljen upravni spor. Določba 1. odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) namreč izrecno omogoča vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi izpodbijanja aktov, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen in je bil z njimi postopek odločanja v zadevi končan. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo uporabno dovoljenje razveljavljeno, zadeva pa ni bila vrnjena v ponovno odločanje organu prve stopnje, zato je postopek odločanja v zadevi končan. Razveljavljeno uporabno dovoljenje namreč ne obstoji več, to pa je primer, kot ga predvideva 1. odstavek 5. člena ZUS-1. Samo v primeru, če bi bila razveljavitev le delna, bi bilo mogoče govoriti o postopku, ki še ni končan in bi stranka ne bila legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu. Tožeče stranke menijo tudi, da je vložitev tožbe dopustna glede na določbo 27. člena ZUS-1, saj je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravno in zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

V nadaljevanju tožbe tožeče stranke navajajo, da bi morala tožena stranka glede na določbo 2. odstavka 95. člena ZGO-1 ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi lahko po tej zakonski določbi štela, da je objekt kljub spremembam med gradnjo izveden skladno z gradbenim dovoljenjem. Šele na to ugotovitev bi bilo mogoče opreti odločitev, da je prišlo do kršitve materialnih predpisov. Poleg tega se tožeče stranke sklicujejo tudi na odločbo 96. člena ZGO-1, za katero menijo, da omogoča zavrnitev izdaje uporabnega dovoljenja le v primeru, ko ima objekt take pomanjkljivosti, da predstavlja nevarno gradnjo po ZGO-1, pa teh pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti. Ker ima izpodbijana odločba enako posledico, kot zavrnitev izdaje uporabnega dovoljenja, bi morala tožena stranka ugotavljati okoliščine iz 4. alinee 1. odstavka 96. člena ZGO-1, in ker tega ni storila, je prišlo do kršitev materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno tožeče stranke sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 5. člena ZUS-1 se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja o zadevi končan. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo uporabno dovoljenje razveljavljeno, kar pomeni, da to dovoljenje ne obstaja več. S tem je zahtevek tožečih strank za izdajo uporabnega dovoljenja ostal nerešen, kar pomeni, da mora prvostopenjski upravni organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v zvezi s tem zahtevkom izdati novo odločbo.

Na opisano stanje zadeve v ničemer ne vpliva ravnanje tožene stranke, ki je v izreku izpodbijane odločbe navedla zgolj to, da se uporabno dovoljenje razveljavi, ne pa tudi, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Tak izrek je v skladu 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP), ki vrnitve zadeve v ponoven postopek izrecno ne predpisuje. Vendar pa ne na podlagi določb 2. odstavka 281. člena ZUP, ki določa pravne posledice razveljavitve odločbe, ne na podlagi katere druge določbe ZUP, razveljavitve ni mogoče kakor koli način enačiti z zavrnitvijo zahteve tožečih strank. Nasprotno – da mora prvostopenjski organ v takem primeru izdati novo odločbo ter da zato postopek z razveljavitvijo prvostopenjske odločbe ni zaključen, je tudi stališče povsem ustaljene sodne prakse (v zadnjem času prim. npr. sklep Upravnega sodišča RS opr. št. U 216/2008 z dne 11. 2. 2009 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 138/2009 z dne 27. 5. 2009). Ker torej ni mogoče šteti, da bi bil postopek odločanja v obravnavani zadevi z izpodbijanim aktom obnovljen, ustavljen ali končan, glede dovoljenosti upravnega spora ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 5. člena ZUS-1, kot to predlagajo tožeče stranke.

Ker bo moral upravni organ prve stopnje o zahtevku ponovno odločati, bodo tožeče stranke ugovore, ki jih navajajo v tožbi, lahko uveljavljale v tem postopku. Zoper ponovno odločitev bodo imele pravico do pritožbe, ko bo odločeno o njej, pa ob izpolnjevanju pogojev iz ZUS-1 tudi pravico do tožbe v upravnem sporu. Sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je po prehodni določbi 2. alinee 109. člena ZUS-1 z dnem uveljavitve tega zakona prenehal veljati 2. odstavek 277. člena ZUP v delu, ki se glasi „pač pa je zoper njo mogoče začeti upravni spor“. Tako tudi v določbi 2. odstavka 277. člena ZUP ni več pravne podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, izdano po 274. členu ZUP, če ta ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 5. člena ZUS-1. Ker so tožeče stranke torej vložile tožbo zoper odločbo, ki je ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče to tožbo zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).