Jedro

ZPP v 1. odst. 348. čl. določa, da se smejo stranke zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v predpisanem roku, iz česar izhaja logičen zaključek, da pritožba zoper sodno odločbo drugostopnega pritožbenega sodišča ni dopustna. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer pravilno zaključuje, da revizija kot izredno pravno sredstvo v zadevah, ki so bile pravnomočno končane do uveljavitve ZDSS s 13.5.1994 ni bila dopustna, vendar pa za prekvalifikacijo pritožbe z revizijo ni imelo podlage, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijani sklep spremeniti po uradni dolžnosti, kot je razvidno iz izreka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Ob pritožbi se po uradni dolžnosti izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Pritožba zoper odločbo SZD RS I Sp 205/93 z dne 2.12.1993, se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ob formalnem preizkusu revizije na temelju 389. člena zakona o pravdnem postopku po predsedniku senata izreklo, da se revizija predlagateljice, vložena zoper odločbo SZD RS št.I Sp 205/93, z dne 2.12.1993 zavrže, ker je ugotovilo, da po zakonu o sodiščih združenega dela, ni bila dopustna.

Zoper navedeni sklep se laično pritožuje tožeča stranka in smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izraža svoje nestrinjanje s sodbo bivšega SZD RS s katero je bil pravnomočno zavrnjen njen zahtevek, da se ji v pokojninsko dobo kot posebna doba všteje aktivno in organizirano delo med NOB ter pri tem poudarja, da je že opozorila na konkretna imena, ki jim je bila takšna doba neupravičeno priznana. Smiselno se zavzema za odpravo ugodnejših pokojnin iz naslova aktivnega in organiziranega dela med NOB nasploh, vkolikor revizija v njeni zadevi ni mogoča. Pritožba ni utemeljena.

Ob dejstvu, da je tožeča stranka (prej predlagateljica) pritožbo zoper odločbo SZD RS I Sp 205/93 z dne 2.12.1993 pri bivšem SZD PIZ RS vložila 27.1.1994, katera je bila nato odstopnjena pritožbenemu sodišču, ki pa do uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) o njej ni odločilo, po 13.5.1994, ko je zanj postala zavezujoča določba 75. člena citiranega zakona, o dopustnosti in dovoljenosti pritožbe, ki jo je imelo po 4. odst. 35. člena zakona o sodiščih združenega dela, več ni moglo odločati. Vloga je bila zato vrnjena prvostopnemu sodišču, da v skladu z določbami zakona o pravdnem postopku, opravi formalni preizkus pravnega sredstva, vloženega zoper pravnomočno sodno odločbo pritožbenega sodišča. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da revizija kot izredno pravno sredstvo v zadevah, ki so bile pravnomočno končane do uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ni bila dopustna. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča vloge tožeče stranke z dne 26.1.1994, (ki jo je bivše prvostopno sodišče prejelo 27.1.1994) določno poimenovane pritožba, ni mogoče obravnavati kot revizije, ker zato ni nobene podlage. Formalni preizkus pritožbe, vložene zoper pravnomočno sodno odločbo pritožbenega sodišča, bi zato sodišče prve stopnje moralo opraviti po 358. in ne 389. členu zakona o pravdnem postopku.

Pritožba je namreč redno, suspenzivno, devulativno in dvostransko pravno sredstvo, ki jo imajo stranke pravico vložiti zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. Zakon o pravdnem postopku v 348. členu jasno določa, da se smejo stranke pritožiti v predpisanem roku zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji, iz česar izhaja logičen zaključek, da pritožba zoper sodno odločbo drugostopnega pritožbenega sodišča, ni dovoljena. Ob formalnem preizkusu pritožbe, bi predsednik senata sodišča prve stopnje pritožbo tožeče stranke, vloženo zoper pravnomočno odločbo SZD RS, ob uporabi 358. člena zakona o pravdnem postopku, moral kot nedovoljeno zavreči. Ker pa je pritožbo tožnice brez dejanske in pravne podlage prekvalificiral v revizijo, je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe določb zakona o pravdnem postopku, izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep pa je moralo zavrniti kot neutemeljeno, saj pritožnica formalnih pogojev za dopustnost pravnega sredstva, sploh ne prereka. Vsebinske navedbe glede pravnomočno zavrnjenega zahtevka za vštetje časa aktivnega in organiziranega dela med NOB v pokojninsko dobo kot posebna, doba ne morejo biti upoštevne, ker meritorno odločanje ni dopustno.