Jedro

V inšpekcijskem postopku po 73. členu inšpektor ugotavlja, ali je za poseg v prostor na določenem zemljišču mogoče izdati lokacijsko dovoljenje ali ne; pri tem se vsa izvedena dela obravnavajo kot celota.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 14.2.1992, s katero je urbanistični inšpektor na podlagi 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor tožniku naložil, da na zemljišču s parc. št. 1816 odstrani zidani pritlični gospodarski objekt tlor. dim. 5,33 x 9,38 m s prizidano nadstrešnico 8,00 x 4,90 m, vkopano betonsko garažo tlor. dim. 10,60 x 9,00 m, betonske stopnice iz garaže, betonski jašek tlor. dim. 7,00 x 0,80 m in globine 1,60 m za popravilo avtomobilov, betonske podporne zidove, stopničasti betonski zid, betonsko rampo in gradbeno jamo za vkopano garažo in rampo zasuje, na teren pa nasuje vrhnjo plast zemlje. V obrazložitvi odločbe tožena stranka med drugim navaja, da gre za poseg v I. območje kmetijskih zemljišč in sicer v območju, ki je namenjeno za ureditev strnjenih nasadov, vinogradov, sadovnjakov in oljk, kar je razvidno iz dolgoročnega družbenega plana občine Piran za obdobje od leta 1986 do 2000 (Ur. objave 25/86, 10/89) tako iz tekstualnega dela pod 4.2. (6., 10. in 11. odstavek) kot iz grafičnih prilog " zasnove namenske rabe prostora in organizacije dejavnosti" (list. št. 18 c) in "namenske rabe površin" (list 24 c). Glede na 1. in 9. člen odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Kreg (13) v občini Piran (Uradne objave št. 34/90) leži zemljišče v območju z oznako Z 13/6, ki je uvrščeno v kmetijske površine, kjer so dovoljene le kmetijske prostorske ureditvene operacije, gradnja objektov in naprav namenjenih kmetijski dejavnosti ter ureditev športno rekreacijskih poti. Da gre za prvo območje kmetijskih zemljišč, ki je trajno namenjeno kmetijski rabi, je razvidno tudi iz grafičnega dela prostorskih ureditvenih pogojev, kjer je na listu št. 2 c območje označeno z Z13/6 K. Na tej podlagi tožena stranka ugotavlja, da za sporni poseg ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja ter zaključuje, da je inšpekcijska odločba prve stopnje pravilna in zakonita.

V tožbi tožnik navaja, da urbanistični inšpektor ne more posegati v pristojnost drugega upravnega organa in odločati o tem, ali je za nek poseg v prostor potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje ali odločbo o priglasitvi del. Meni, da je za nekatere posege, navedene v odločbi prve stopnje, možno pridobiti odločbo o priglasitvi del po odloku o pomožnih objektih za potrebe občanov v občini Piran (Uradne objave št. 27/89), o čemer je pristojen odločati občinski upravni organ, pristojen za gradbene zadeve. Tudi sicer meni, da je ugotovitev, da gre za poseg v I. območje kmetijskih zemljišč, vprašljiva, ker med spisi ni verodostojnih listin, to je pravilno overovljenih grafičnih prilog iz dolgoročnega družbenega plana. Navaja še, da je v večjem delu opravil le taka dela, ki so v korist kmetijstva (urejanja brežin, podporni zidovi, planiranje terena), torej uredil kmetijske površine, na katerih bi prideloval hrano. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.list SRS št. 18/84, 35/85, 29/85 in Ur.list RS št. 26/90 - ZUN), na katerem temelji izpodbijana odločba, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta - ne glede na garadbeno fazo - odstrani, če se brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del gradi ali drugače posega v prostor na zemljišču, kjer po tem zakonu ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Če torej investitor gradi brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, se na navedeni pravni podlagi v inšpekcijskem postopku ugotavlja, ali je za tak poseg na zemljišču mogoče izdati lokacijsko dovoljenje ali ne, pri čemer se seveda vsa izvršena gradbena dela obravnavajo kot celota, ne pa po posameznih delih, kot neutemeljeno meni tožnik. Obseg in naravo posega, za katerega ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja, ugotavlja urbanistični inšpektor kot dejansko stanje v inšpekcijskem postopku in na tako ugotovljeni dejanski podlagi odloči o inšpekcijskem ukrepu, ne o izdaji ali neizdaji lokacijskega dovoljenja. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je urbanistični inšpektor posegel v pristojnost drugega upravnega organa.

Ko tožena stranka ugotavlja, da za poseg na zemljišču s parc. št. 1816, ki je v izreku odločbe prve stopnje označen z izvedenimi posameznimi gradbenimi deli, ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja, pravilno obravnava vsa izvedena dela kot celoto in pravilno izhaja ne samo iz določene namembnosti zemljišča v dolgoročnem družbenem planu občine, ampak tudi iz prostorskih ureditvenih pogojev, pri čemer se opira predvsem na 1. in 9. člen odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Kreg (13) v občini Piran ter na grafični prilogi dolgoročnega družbenega plana označeni kot lista 18 c in 24 c, ki se v kopiji, overjeni po urbanističnem inšpektorju prve stopnje, nahajata tudi med predloženimi upravnimi spisi. Tožnikov pomislek, ki se nanaša na navedeni kopiji, ne more vplivati na odločitev o stvari, saj vsak upravni organ po vpogledu v originalne listine lahko za svoje potrebe overi kopije, ki jih potrebuje v svojem postopku, tožnik pa niti ne trdi, da je po izvirnih listinah namenska raba prostora drugačna. Tudi tožbeni ugovor, da je na zemljišču v večjem delu izvedel dela, da bi uredil kmetijske površine, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Ne samo, da pomeni navedeni ugovor novoto, ki je sodišče praviloma ne obravnava, ker tožnik v inšpekcijskem postopku tega ni navajal, je tak ugovor tudi sicer v očitnem nasprotju s tožnikovo izjavo, vpisano v zapisnik o inšpekcijskem ogledu z dne 16.1.1992 v postopku na prvi stopnji, da je začel zidati z namenom, da bo imel skladišče gradbenega materiala, opreme in osnovnih sredstev; za tak poseg na kmetijskem zemljišču iz prvega območja ne more dobiti lokacijskega dovoljenja.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).