Jedro

Tudi po mnenju revizijskega sodišča tožnica v upravnem sporu niti ne izpodbija dejanske ugotovitve tožene stranke, da za gradnjo predmetnega objekta nima nikakršnega upravnega dovoljenja. V tožbi, sedaj v reviziji, sama navaja, da je sprožila postopek za pridobitev upravnega dovoljenja, in to že 20.12.1995. Ta dovoljenja so ji bila tudi izdana, vendar jih je pristojni pritožbeni upravni organ tudi že dvakrat odpravil. Zato tudi revizijsko sodišče meni, da je organ prve stopnje ravnal prav, ko je tožnici na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN odredil odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta in izrekel prepovedi iz 76.c člena ZUN, prav pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je tako odločitev potrdila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.9.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Urbanistične inšpektorice, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 6.2.2002. S to odločbo je med drugim odločeno, da je tožnica dolžna do 30.6.2002 odstraniti gospodarski objekt v gradnji, skupnih tlorisnih dimenzij 8,40 x 4,20 m, ki obsega armirano betonsko ploščo nad pritličjem in nosilni pritlični zid na vzhodni strani objekta, ki je zgrajen na zemljišču s parc. št. 15 k.o... ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Hkrati z odstranitvijo objekta so bile tožnici odrejene tudi prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84-29/86 in Uradni list RS, št. 26/90-9/2001).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita in da ima oporo v materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe, s katerimi sodišče prve stopnje v celoti soglaša ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v zadevi za ukrep urbanističnega inšpektorja po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN. Hkrati z navedenim ukrepom je dolžan inšpektor investitorju nedovoljenega posega v prostor oziroma v objekt odrediti tudi prepovedi v zvezi z nedovoljeno gradnjo (76. c člen ZUN).

Iz citiranih določb ZUN tako izhaja, da za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena ZUN zadostuje že zgolj ugotovitev inšpekcijskega organa, da je investitor pričel z izvajanjem del, ne da bi posedoval veljavno upravno dovoljenje, torej lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del, če lokacijsko dovoljenje ni potrebno, kar pravilno ugotavlja že tožena stranka. Tožnica v upravnem sporu niti ne izpodbija dejanske ugotovitve tožene stranke, da za gradnjo predmetnega objekta nima nikakršnega upravnega dovoljenja. V tožbi sama navaja, da je sprožila postopek za pridobitev upravnega dovoljenja, in to že 20.12.1995. Ta dovoljenja so ji bila tudi izdana, vendar jih je pristojni pritožbeni upravni organ tudi že dvakrat odpravil. Ob takem dejanskem in pravnem stanju zadeve pa je tudi po presoji sodišča prve stopnje organ prve stopnje ravnal prav, ko je tožnici na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN odredil odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta in izrekel prepovedi iz 76.c člena ZUN, prav pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je tako odločitev potrdila.

Po mnenju sodišča prve stopnje pa nima tožnica prav, če meni, da lahko z deli prične preden postane upravno dovoljenje, torej odločba o dovolitvi priglašenih del pravnomočna, ob tem, da se sodišče prve stopnje niti ne spušča v presojo tega, glede na podatke iz predložnih upravnih spisov, ali v spornem primeru sploh zadostuje priglasitev del. Dejstvo namreč je, da upravna dovoljenja praviloma pravno učinkujejo šele, ko postanejo pravnomočna, razen, če zakon ne določa drugače. Za odločbo o dovolitvi priglašenih del pa velja pravilo, da pravno učinkuje (možen je začetek gradnje oziroma izvedba drugih del), ko postane pravnomočna, kar izhaja tako iz 5. odstavka 62. člena ZUN, kot tudi iz obstoječe sodne prakse v podobnih primerih.

Po mnenju sodišča prve stopnje na to odločitev tudi ne morejo vplivati ugovori tožnice, ki se nanašajo na postopke, sprožene pred upravno enoto v zvezi s pridobivanjem upravnih dovoljenj. Izdaje upravnih dovoljenj je namreč v pristojnosti drugih organov in drugih postopkov, ti pa so ločeni od inšpekcijskih. Zato neaktivnost organov, pristojnih za izdajo dovoljenj, ne more vplivati na inšpekcijske postopke. Dejstvo pa je, da imajo stranke v upravnih postopkih v takih primerih na voljo pravna sredstva, s katerimi lahko prisilijo upravni organ, da o zadevi odloči. Neupošteven za ta postopek je po mnenju sodišča prve stopnje tudi ugovor tožnice, da bi moral organ prve stopnje v spornem primeru postopati po določbi 75. člena ZUN in ji naložiti, da si pridobi ustrezno upravno dovoljenje. Ukrep iz te določbe ZUN namreč lahko inšpektor investitorju odredi le v primeru, če gradnjo izvaja v nasprotju z izdanimi in pravnomočnim upravnim dovoljenjem in ob pogoju, če se dela dajo uskladiti s posegom v objekt ali s pridobitvijo novega spremenjenega upravnega dovoljenja. Vendar v tej zadevi ne gre za tak primer, saj tožnica dela izvaja brez upravnega dovoljenja.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da zgolj zaradi dolgotrajnosti upravnih postopkov ni uspela priti do izvršljive odločbe. Da njen namen ni bila gradnja brez dovoljenja, pa kaže tudi to, da je tovrstna gradnja na predmetnem zemljišču mogoča in je prav zato za odločbo o priglasitvi del za predmetni objekt zaprosila že leta 1995. S tem, ko je gradila na podlagi neizvršljive odločbe o priglasitvi del, je dejansko ravnala nezakonito, vendar pa po njenem mnenju odgovornost za nastali položaj ni zgolj na njeni strani, ampak je po njenem mnenju v enaki meri za to odgovoren tudi upravni organ, pristojen za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zato je izpodbijani ukrep urbanistične inšpektorice nesorazmeren s težo kršitve predpisov, ki jo je ona zagrešila. Drži tudi sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je postopek izdaje upravnih dovoljenj v upravni enoti ločen od inšpekcijskega postopka. Kljub temu pa je ukrepanje v inšpekcijskem postopku zelo odvisno od rezultatov postopka izdaje upravnega dovoljenja, saj je od tega odvisen izrečen ukrep urbanističnega inšpektorja. V konkretnem primeru je bil ukrep odstranitve objekta izrečen tudi zato, ker upravna enota v predpisanem roku ni izdala zahtevanega upravnega dovoljenja.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Glede do prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila uveljavljena kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (določbe 5. odstavka 62. člena, 1. odstavka 73. člena in 76.c člena ZUN). Po mnenju revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da iz citiranih določb ZUN izhaja, da za odreditev inšpekcijskega ukrepa po citirani določbi 73. člena ZUN zadostuje že zgolj ugotovitev inšpekcijskega organa, da je investitor pričel z izvajanjem del, ne da bi posedoval veljavno upravno dovoljenje, torej lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del, če lokacijsko dovoljenje ni potrebno, kar pravilno ugotavlja že tožena stranka. Tudi po mnenju revizijskega sodišča tožnica v upravnem sporu niti ne izpodbija dejanske ugotovitve tožene stranke, da za gradnjo predmetnega objekta nima nikakršnega upravnega dovoljenja. V tožbi, sedaj v reviziji, sama navaja, da je sprožila postopek za pridobitev upravnega dovoljenja, in to že 20.12.1995. Ta dovoljenja so ji bila tudi izdana, vendar jih je pristojni pritožbeni upravni organ tudi že dvakrat odpravil. Zato tudi revizijsko sodišče meni, da je organ prve stopnje ravnal prav, ko je tožnici na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN odredil odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta in izrekel prepovedi iz 76.c člena ZUN, prav pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je tako odločitev potrdila.

Sicer pa tudi sama tožnica v reviziji priznava, da je s tem, ko je gradila na podlagi neizvršljive odločbe o priglasitvi del, dejansko ravnala nezakonito.

Tožnica pa ni navedla bistvenih kršitev postopka, zato tega revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Glede na vse navedeno ni podlage za presojo, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.