Jedro

Ne drži trditev pritožbe, da je bilo o pravnem razmerju, ki je predmet te pravde, že pravnomočno odločeno v izvršbi (istovetnost zahtevkov), prav tako tudi ne ugovor, da sta sedanji pravdni strani sodelovali že v izvršbi, kjer sta imeli možnost vložiti ugovor - da so torej podane objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti.

Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da je izpolnil obveznost upniku, materialno pravna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka po 404. členu OZ pa je ugotovitev, da sta tako tožnik kot tudi toženka imela v izbrisani družbi položaj aktivnega družbenika. In prav slednje (da je bila tudi toženka aktivna družbenica v izbrisani družbi) želi v tem postopku dokazati tožnik. Nepravilno je stališče pritožbe, da te možnosti nima, ker je bilo o tem pravnem razmerju odločeno že v izvršbi.

V izvršbi, kot je v razlogih odločbe v točki 21 obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je odločalo (le) o terjatvi upnika izbrisane družbe v razmerju do dolžnikov (pravnih naslednikov izbrisane družbe), pri čemer o vprašanju aktivnega oziroma pasivnega družbeništva sedanjih pravdnih strank v izreku ni bilo odločeno. V tem postopku pa eden od dolžnikov (tožnik), katerega ugovor je bil v izvršilnem postopku zavrnjen, kot aktivni družbenik terja povrnitev sorazmernega dela (že poravnanega) zneska od drugega dolžnika (toženke) kot solidarnega zavezanca. Ker v izvršbi kot (so)dolžnik ni mogel (namesto upnika) navajati dejstev in predlagati dokazov, da je bila tudi toženka aktivna družbenica izbrisane družbe, o trditvah (so)dolžnice, da ni bila aktivna družbenica v izbrisani družbi, se tudi ni mogel izjaviti, ima oziroma mora imeti to možnost v regresni pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 7.701,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.229,06 EUR,v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki II izreka je obrestni del zahtevka delno zavrnilo (zahtevek na plačilo obresti od zneska 1.229,06 EUR od 27. 5. 2014 do 16. 6. 2014).

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V sklopu zatrjevanih procesnih kršitev se ponovno sklicuje na okoliščino, da je bilo o vprašanju aktivnega družbeništva pravdnih strank že pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 50/2008 z dne 10. 12. 2013 in sklepom istega sodišča Ig 50/2008 z dne 3. 2. 2014. To pa pomeni, da o tem pravnem vprašanju sodišče prve stopnje v tem postopku ne more ponovno odločati oziroma o njem odločiti drugače. Sicer pa je sodišče v okviru presoje, da gre za predhodno vprašanje, spregledalo, da tožnik v smeri ugotovitve, ali je bila toženka aktivna družbenica, sploh ni postavil zahtevka. Ker je sodišče v pravdi vezano na zahtevek (2. člen ZPP), tožniku ne more prisoditi več ali kaj drugega od tistega, kar zahteva. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka in prekoračilo tožbeni zahtevek.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno zmotna. Podlaga regresnemu zahtevku je odgovornost družbenikov za dolgove izbrisane družbe v skladu z določbo 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), o čemer pa je že odločalo Okrajno sodišče v Mariboru po postopku Ig 50/2008. V obravnavanem postopku pa tožbeni zahtevek temelji na isti pravni podlagi oziroma se obravnavava isto pravno razmerje med istimi pravdnimi strankami. Tožnik zahteva plačilo terjatve iz naslova pravnega razmerja med družbo M.-T. d.o.o. in pravdnima strankama, o tem pravnem razmerju pa je že bilo odločeno, tako da so podane tako objektivne kot tudi subjektivne meje pravnomočnosti. Pritožnica v zvezi s tem opozarja na odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 1517/2004 z dne 11. 1. 2006. Po mnenju pritožnice je zmotna presoja izpodbijane sodbe, da bi bila z upoštevanjem ugovora toženke, da je o stvari že pravnomočno odločeno, kršena določba 22. člena Ustave RS, v skladu s katero je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Toženka je vložila ugovor, s katerim je imela možnost dokazati, da v izbrisani družbi ni imela položaja aktivne družbenice. V nasprotju s tem pa je tožnik vložil pavšalen in nesubstanciran ugovor, brez ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je pasivni družbenik. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-135/2000 jasno izhaja, da je breme dokazovanja pasivnega družbeništva na dolžniku. „Zaradi slabega pravdanja tožnika v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani Ig 50/2008 toženka ne more nositi škodljivih posledic“. Tožnik se je povsem „sam odločil, da bo povsem neaktiven in ni storil ničesar, da bi pridobil položaj pasivnega družbenika po določbah ZFPPIPP“. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o kakršnikoli kršitvi enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navedbam v pritožbi nasprotuje in poudarja, da na ravnanje upnika v izvršilnem postopku ni mogel vplivati, prav tako se ni mogel izjaviti o navedbah toženke v ugovoru. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ugovor pravnomočno razsojene stvari iz drugega odstavka 319. člena ZPP ni utemeljen. To pa pomeni, da ni odločalo o zahtevku o katerem je že bilo pravnomočno odločeno in ni podana smiselno zatrjevana procesna kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem kontekstu sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 21 obrazložitve, da so se v izvršilni zadevi Ig 50/2008 Okrajnega sodišča v Mariboru urejala sporna vprašanja med upnikom M.-T. d.o.o. na eni strani in dolžnikoma (sedanjima pravdnima strankama) kot pravnima naslednikoma izbrisane družbe na drugi strani, ni pa sodišče v tem postopku odločalo o spornih vprašanjih med tožnikom in toženko. Prav tako se v predmetni pravdi obravnava regresni zahtevek tožnika po določbi 404. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s šestim odstavkom odstavkom 442. člena ZFPPIPP, v izvršilni zadevi pa je šlo za terjatev upnika iz razmerja z izbrisano družbo.

7. Utemeljen tudi ni očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP) oziroma ga je prekoračilo. V okviru presoje, ali je toženka kot solidarna dolžnica dolžna plačati zahtevani znesek, je pravilno, v skladu z določbo prvega odstavka 13. člena ZPP, kot predhodno rešilo vprašanje, ali je (bila) tudi toženka aktivna družbenica v izbrisani družbi. S tem tožniku ni prisodilo več ali kaj drugega kot zahteva, kar pritožba neuspešno zatrjuje in ni kršilo določbe 2. člena ZPP.

8. Kot izhaja že iz razlogov odločbe sodišča druge stopnje v točki 4 obrazložitve, ni mogoče soglašati s stališčem pritožbe (pritožba se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSC Cp 1517/2004 z dne 11. 1. 2006), da je ugovor pravnomočno razsojene stvari utemeljen. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe v točkah 21 - 27 obrazložitve, glede na pritožbene ugovore pa še dodaja: Ne drži trditev pritožbe, da je bilo o pravnem razmerju, ki je predmet te pravde, že pravnomočno odločeno v izvršbi (istovetnost zahtevkov), prav tako tudi ne ugovor, da sta sedanji pravdni strani sodelovali že v izvršbi, kjer sta imeli možnost vložiti ugovor - da so torej podane objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti.

Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da je izpolnil obveznost upniku, materialno pravna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka po 404. členu OZ pa je ugotovitev, da sta tako tožnik kot tudi toženka imela v izbrisani družbi položaj aktivnega družbenika. In prav slednje (da je bila tudi toženka aktivna družbenica v izbrisani družbi) želi v tem postopku dokazati tožnik. Nepravilno je stališče pritožbe, da te možnosti nima, ker je bilo o tem pravnem razmerju odločeno že v izvršbi. V izvršbi, kot je v razlogih odločbe v točki 21 obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je odločalo (le) o terjatvi upnika izbrisane družbe v razmerju do dolžnikov (pravnih naslednikov izbrisane družbe), pri čemer o vprašanju aktivnega oziroma pasivnega družbeništva sedanjih pravdnih strank v izreku ni bilo odločeno. V tem postopku pa eden od dolžnikov (tožnik), katerega ugovor je bil v izvršilnem postopku zavrnjen, kot aktivni družbenik terja povrnitev sorazmernega dela (že poravnanega) zneska od drugega dolžnika (toženke) kot solidarnega zavezanca. Ker v izvršbi kot (so)dolžnik ni mogel (namesto upnika) navajati dejstev in predlagati dokazov, da je bila tudi toženka aktivna družbenica izbrisane družbe, o trditvah (so)dolžnice, da ni bila aktivna družbenica v izbrisani družbi, se tudi ni mogel izjaviti, ima oziroma mora imeti to možnost v regresni pravdi.

9. V nasprotnem primeru bi bilo kršeno načelo enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, na kar je v točki 26 obrazložitve pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Pritožniku je treba pojasniti, da tožnik v predmetni pravdi ne zatrjuje in dokazuje, da je (bil) pasivni družbenik (regresni zahtevek ima le aktivni družbenik), ampak zatrjuje in dokazuje, da je bila (tudi) toženka aktivna družbenica. Zaradi zagotovitve pravice do kontradiktornega postopka (primerjaj 22. člen Ustave RS) stranko veže le odločba, izdana v postopku, v katerem je slednja ne le sodelovala, ampak imela tudi možnost vplivati na odločitev sodišča. Kot izhaja že iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 26 obrazložitve, in kot je v prejšnji točki obrazložitve poudarilo tudi pritožbeno sodišče, je tožnik v izvršilnem postopku sicer sodeloval, ni pa imel možnosti (namesto upnika) navajati dejstev v zvezi s položajem toženke kot družbenice v izbrisani družbi, prav tako pa ni imel možnosti, izjaviti se o trditvah toženke, ki je zanikala, da bi imela v izbrisani družbi položaj aktivne družbenice. To možnost mora imeti v regresni pravdi.

10. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za tožnika. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na sprejem odločitve pritožbenega sodišča, zato njegovih stroškov s tega naslova ni mogoče oceniti za potrebne (155. člen ZPP).