Jedro

Tožnik je svoje dejansko bivanje od 1. 10. 2012 dalje izkazal s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja, s plačili predujma in stanarin in s svojo izpovedjo. Zato mu je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni del sodbe spremeni tako, da se znesek 454,45 EUR nadomesti z zneskom 195,20 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke št.: ... z dne 3. 12. 2013, tožniku za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR in ga naložilo v plačilo toženki, katera je dolžna tožniku povrniti tudi njegove stroške postopka v višini 454,45 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 44. člen ter 45. člen Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami - v nadaljevanju: ZŠtip). Štipendija se dodeli za posamezno šolsko leto in morajo biti pogoji zanjo izpolnjeni za dijake 1. septembra in za študente 1. oktobra. O dodatkih k štipendiji se odloča le enkrat in samo hkrati z odločbo o štipendiji. Pritožba obširno razlaga kako poteka dodeljevanje Zoisove štipendije in se pri tem sklicuje na 3. člen ZŠtip. Z zgodovinsko oz. namensko razlago naj bi bilo mogoče ugotoviti, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Opozarja na Zakona o prevozih v cestnem prometu, v zvezi s katerim namen dodatka za bivanje še naprej ostaja enak, vendar pa ta zakon v 14. členu glede na zahtevo prosilcev zagotavlja nakup subvencionirane vozovnice. Ker podatki o subvencioniranih prevozih ob začetku šolskega leta 2012/2013 niso bili na voljo, se je toženka oprla na podatke iz uradnih evidenc o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja. V zvezi z medletno spremembo štipendijskega razmerja meni, da prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja in v zvezi s tem dodatek za bivanje ni takšna sprememba oz. okoliščina, ki bi vplivala na status štipendista oz. na obstoj štipendijskega razmerja. Tožnik je prijavil svoje začasno prebivališče 8. 1. 2013 in bi bil do dodatka upravičen kvečjemu od meseca februarja 2013 dalje. Pritožba meni, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka. Gre za ocenjeno denarno dajatev v višini 1.026,36 EUR in bi tako sodišče moralo odmeriti stroške postopka od navedenega zneska. Tako nagrada za postopek znaša 72,80 EUR, nagrada za narok 67,20 EUR, pavšalni stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj 195,20 EUR in ne 454,45 EUR.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka mnenja tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe ter plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kakor je določen z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovni izrek izpodbijane sodbe, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 3. 12. 2013, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendij št. ... z dne 11. 11. 2013. Z zadnje navedeno odločbo je toženka odločila, da tožnik še nadalje prejema Zoisovo štipendijo (tudi v študijskem letu 2012/2013) in da ta znaša mesečno 190,57 EUR in se izplačuje mesečno za pretekli mesec.

V predmetni zadevi je sporno edino to, ali je tožnik upravičen tudi do dodatka za bivanje glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča, saj mu toženka tega ni priznala, ker je štela, da bi moral imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje s 4. 10. 2012. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče na naslovu A., v vlogi za uveljavitev pravice oz. za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 je navedel, da se izobražuje na B. fakulteti Univerze v C. in da se bo tako izobraževal izven kraja svojega stalnega prebivališča in bo tudi stanoval drugje (na naslovu D.). Toženka ga je dne 27. 12. 2012 pozvala, da vlogo dopolni in sicer z dokazili o opravljenih izpitih v študijskem letu 2011/2012 in s potrdilom o prijavi začasnega prebivališča. Tožnik je toženki predložil najemno pogodbo za stanovanje na naslovu D. z dne 1. 10. 2012 in potrdila o plačilu stanarine za to stanovanje od plačila varščine (20. 9. 2012) dalje. Iz potrdila o začasnem prebivališču izhaja, da ima tožnik prijavljeno začasno prebivališče v C. na naslovu D. 15 od 8. 1. 2014 do 29. 8. 2013. Tožnik, zaslišan na naroku pred sodiščem prve stopnje je izpovedal, da je na navedenem naslovu prebival od 1. 10. 2012 dalje.

Pravna podlaga v predmetni zadevi je ZŠtip. Po splošni določbi 3. člena ZŠtip Zoisova štipendija predstavlja eno od štipendij s pripadajočimi dodatki. Določba 26. in 30. člena določata, da se k Zoisovi štipendiji lahko med drugim dodeli dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča in da štipendistom, ki se izobražujejo zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Drugih pogojev ne ZŠtip, ne Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009 - v nadaljevanju: Pravilnik) ne določata.

Določbe 26. in v zvezi s tem 30. člena ZŠtip tako ni mogoče razlagati in uporabiti na način kot se zavzema toženka. Torej, da bi bil tožnik upravičen do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča le pod pogojem, če bi z začetkom šolskega leta izkazal prijavljeno začasno prebivališče izven kraja stalnega prebivališča. Pogoj začasnega prebivališča je urejen z Zakonom o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006 - v nadaljevanju ZPpreb) in v okviru tega zakona je dolžna fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, začasno prebivališče prijaviti v 3 dneh od njene naselitve. Opustitev te dolžnosti pa pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb, ki se kaznuje s predpisano globo. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču, v okoliščinah konkretnega primera, ne more imeti pravnih posledic na pravico do dodatka na izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, ker takšen pogoj ob odločanju za obravnavano študijsko leto ni bil predpisan.

Tožnik je svojo dejansko bivanje od 1. 10. 2012 dalje izkazal s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja v C., nadalje s plačili predujma in stanarin in tudi s svojo izpovedjo. Da bo študijsko leto 2012/2013 prebival izven kraja svojega stalnega prebivališča pa je navedel že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Navedeno je odločilno v predmetni zadevi.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik izpolnil pogoje za dodelitev do dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot npr. opr. št. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 360/2014 z dne 4. 9. 2014 in itd. poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oz. višino te štipendije.

V predmetni zadevi je pravno povsem irelevantno sklicevanje na 47. člen ZŠtip, ki med drugim določa spremenjene okoliščine, ki lahko vplivajo na štipendijsko razmerje in je zato štipendist v določenem roku dolžan obvestiti štipenditorja. Enako velja za obširne pritožbene navedbe v zvezi s subvencioniranjem vozovnic po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu, saj tožnik ne uveljavlja tovrstne denarne dajatve, temveč uveljavlja dodatek k štipendiji zaradi bivanja izven kraja stalnega prebivališča v kraju študija.

Utemeljena je pritožba zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Toženka pravilno poudarja, da se zahtevek tožnika nanaša na ocenjeno denarno dajatev. Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka je podana v tretjem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami - v nadaljevanju: ZOdvT), ki določa, da se vrednost predmeta določi po višini dajatve, če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo. V konkretnem primeru se zahtevek tožnika nanaša na upravi akt v zvezi z denarno dajatvijo, določeno z zakonom, saj tožnik vtožuje dodatek za bivanje, ki za celotno študijsko leto 2012/2013 znaša 1.026,36 EUR. Vrednost spora v konkretnem primeru je torej potrebno odmeriti glede na vtoževano višino. Tožniku tako pripada nagrada za postopek po tar. št. 3100 (količnik 1,3) v višini 72,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 (količnik 1,2), kar znaša 67,20 EUR. Kot priznani stroški so tožniku odmerijo tudi stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter nadalje stroški DDV v obsegu 22 %, kar skupaj znaša 195,20 EUR.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe. V preostalem je pritožbo zoper nespremenjeni del zavrnilo kot neutemeljen in odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ob uporabi 155. člena ZPP odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.