Jedro

S pritožbo pa ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč dovolj tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, izrek izpodbijane sodbe pa tudi ni nejasen, pomanjkljiv in nerazumljiv in tudi ni v nasprotju z razlogi in podatki v spisu, o čemer skuša prepričati zagovornica v pritožbi. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja (od neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021) je dovolj determiniran. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja, kot sestavni del opisa, je v sodbi namreč dovolj označen s časovnim okvirjem ravnanja obdolženca, pri čemer je izpostaviti, da v obravnavani zadevi čas storitve kaznivega dejanja (kar velja tudi za kraj storitve – na območju X.) ne predstavlja odločilnega dejstva. Čas (in kraj) storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja, njegovo kvalificirano obliko, sprememba datuma ali kraja storitve pa tudi v ničemer ne vpliva na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti, datum pa tudi ni pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja ali podobnega. Opis kaznivega dejanja v izreku, poleg časa storitve, vsebuje opis obdolženčevega ravnanja, pri čemer je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča torej tudi dovolj zamejen, da je obdolžencu omogočil obrambo. Čeprav je čas kaznivega dejanja sicer pomembna modaliteta opisa dejanj, pa, kot je že povedano, ni odločilna okoliščina. Pritožbene trditve, da je izrek izpodbijane sodbe, glede na v pritožbi navedene okoliščine, torej pomanjkljiv in nerazumljiv in tudi v nasprotju z obrazložitvijo, so tako neutemeljene.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in C. C. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 225,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izdajanja tajnih podatkov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 260. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega C. C. pa kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1. V skladu s 57. členom KZ-1 sta bili obdolžencema izrečeni pogojni obsodbi, pri čemer je bila obdolženemu A. A. določena kazen šest mesecev zapora, obdolženemu C. C. pa eno leto zapora, navedeni kazni ne bosta izrečeni, če obdolžena A. A. in C. C. v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obema obdolžencema se je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 v določeno kazen zapora vštelo tudi čas odvzema prostosti. Obdolženemu C. C. je bila v skladu s prvim odstavkom 260. člena KZ-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 47. člena KZ-1 izrečena tudi stranska denarna kazen petdeset dnevnih zneskov po 23,00 EUR, kar znaša 1.150,00 EUR, kar je obdolženi C. C. dolžan v skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 plačati v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. V kolikor se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva zneska denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer pa zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.

V skladu s 95. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo določeno tudi, da je obdolženi A. dolžan plačati 1/5 stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani in ustrezno sodno takso. Obdolženi C. C. pa je bil v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Pod točko II. izreka je prvostopno sodišče obdolžena A. A. in B. B. iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanja pomoči pri kaznivem dejanju izdaje tajnih podatkov po petem v zvezi s prvim odstavkom 260. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP so stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obdolžencev obremenili proračun.

2. Zoper obsodilni del uvodoma navedene sodbe sta se pritožila zagovornika obdolženega A. A. in C. C. Zagovornica obdolženega A. A. je pritožbo vložila zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega A. A. oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje, temu podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji in obdolženemu A. A. izreče milejšo kazensko sankcijo.

Zagovornik obdolženega C. C. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava oziroma kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagal, da obdolženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja. Iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati tudi, da se podredno pritožnik zavzema tudi za izrek milejše kazenske sankcije.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornice obdolženega A. A.:

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica obdolženega A. uveljavlja z navedbami, da je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv, nerazumljiv in v nasprotju z dokazi in listinami v spisu. Iz spisa po oceni zagovornice namreč povsem jasno izhaja, kdaj bi naj obdolženi A. sprejel domnevno tajne podatke, saj iz uradnega zaznamka z dne 15. 4. 2021 na list. št. 596 in iz nadaljnjih listin, vsebino katerih je potrdil tudi na glavni obravnavi kot priča zaslišan Č. Č., povsem jasno izhaja, da so bile fotografije iz obdolženčevega telefona ustvarjene 21. 12. 2020 (17 fotografij), dne 22. 12. 2020 (2 fotografiji) in dne 20. 1. 2021 (2 fotografiji), izrek napadene sodbe pa se nanaša na obdobje od neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021. To, da so fotografije nastale dne 21. 12. 2020, 22. 12. 2020 in 20. 1. 2021 je večkrat zapisano. Zato je izrek napadene sodbe, kjer je navedeno, da bi naj obdolženec protipravno prišel do tajnih podatkov v času neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021 nerazumljiv in v nasprotju z izpovedbo Č. Č. in v tudi nasprotju z ostalimi dokazi. Poleg tega v izpodbijani sodbi tudi ni obrazloženo, zakaj je prvostopno sodišče sledilo obtožbi glede časovnega okvirja, kot tudi ne, na čem temeljijo zaključki, da so bili podatki pridobljeni na območju X.. Obrazložitev sodbe je zato pomanjkljiva, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5. S pritožbo pa ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč dovolj tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, izrek izpodbijane sodbe pa tudi ni nejasen, pomanjkljiv in nerazumljiv in tudi ni v nasprotju z razlogi in podatki v spisu, o čemer skuša prepričati zagovornica v pritožbi. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja (od neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021) je dovolj determiniran. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja, kot sestavni del opisa, je v sodbi namreč dovolj označen s časovnim okvirjem ravnanja obdolženca, pri čemer je izpostaviti, da v obravnavani zadevi čas storitve kaznivega dejanja (kar velja tudi za kraj storitve - na območju X.) ne predstavlja odločilnega dejstva. Čas (in kraj) storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja, njegovo kvalificirano obliko, sprememba datuma ali kraja storitve pa tudi v ničemer ne vpliva na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti, datum pa tudi ni pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja ali podobnega. Opis kaznivega dejanja v izreku, poleg časa storitve, vsebuje opis obdolženčevega ravnanja, pri čemer je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča torej tudi dovolj zamejen, da je obdolžencu omogočil obrambo. Čeprav je čas kaznivega dejanja sicer pomembna modaliteta opisa dejanj, pa, kot je že povedano, ni odločilna okoliščina1. Pritožbene trditve, da je izrek izpodbijane sodbe, glede na v pritožbi navedene okoliščine, torej pomanjkljiv in nerazumljiv in tudi v nasprotju z obrazložitvijo, so tako neutemeljene.

6. Glede na to, da je prvostopno sodišče v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da bi naj bile navedene fotografije ustvarjene 21. 12. 2020, 22. 12. 2020 in 20. 1. 2021 z mobilnim telefonom Apple iPhone 11 ter nato dne 10. 3. 2021 preko iCloud računa prenesene na novejši telefon iPhone 12 Pro, o čemer je izpovedal tudi kot priča zaslišani kriminalist Č. Č., ko so bile torej na obdolžencu zaseženem telefonu najdene fotografije odredb v kazenskih zadevah, ki jih je sodišče v obrazložitvi tudi naštelo in pri tem navedlo tudi, da je iz navedenih fotografij, listin s tajnimi podatki glede na navedene opravilne številke in glede na to, da gre za dokumente kazensko preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v X., med katerimi je na posameznih tudi podpisan preiskovalni sodnik D. D., kar je vsekakor dajalo podlago za sklepanje, da gre za tajne podatke, ki jih je proti plačilu oziroma proti uslugam iz sodišča nosil T. T., pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, da izpodbijana sodba v tej smeri ni ustrezno obrazložena oziroma, da razlogi nasprotujejo izreku, tako niso utemeljene. Glede na to, da je obrazloženo, da so fotografije, na katere se v pritožbi sklicuje obdolženčeva zagovornica bile ustvarjene, kot je že rečeno, 21. 12. 2020, 22. 12. 2020 in 20. 1. 2021, ter so bile nato 10. 3. 2021 preko iCloud računa prenesene na novejši telefon iPhone 12 Pro, pa gre tudi brez dvoma za dejanje, ki časovno sovpada z v izreku navedenim časovnim obdobjem - neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021. Pritožbene trditve, da je izrek izpodbijane sodbe tudi zaradi zgoraj navedenega nerazumljiv in pomanjkljiv in da obstaja nasprotje med izrekom in listinami ter dokazi v spisu, so torej neutemeljene.

7. Pa tudi pritožbene trditve, da v izpodbijani sodbi ni zaslediti nobenih razlogov o tem, ali so bili podatki, ko jih je prejel obdolženi A., še vedno tajni, s čemer obdolženčeva zagovornica prav tako uveljavlja bistvene kršitve določb ZKP iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so neutemeljene.

8. V izpodbijani sodbi je namreč na več mestih izpostavljeno, da so bili podatki, ki jih je iz sodišča nosil T. T., tajni, navedeno pa je (med drugim) pojasnjeno tudi v točki 14 izpodbijane sodbe. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče izpostavlja tudi, da tudi sicer ni videti prav nobenega razloga, da bi T. podatke, če le-ti ne bi bili tajni oziroma, če bi bili splošno dostopni, sploh nosil iz sodišča. Da so bili predmetni podatki tajni tudi, ko so bili posredovani obdolženemu A., pa nenazadnje izhaja tudi iz napisov na teh podatkih oziroma dokumentih. V času, ko je T. obdolženemu A. posredoval navedene podatke, pa so bili tudi sicer v zadevah, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, še vedno izvajani prikriti preiskovalni ukrepi, kot to nenazadnje izhaja tudi iz pogovora o hišni preiskavi pri E. E., kot je opisano tudi v točki 15 izpodbijane sodbe.

9. A. A. se očita, da je protipravno prišel do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil s tem, da je v času od neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021 na območju X. prejel tajne podatke iz spisov Okrožnega sodišča v X. o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov in ki so bili s stopnjo tajnosti "INTERNO" določeni za podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo izvajanju nalog policije, ki se nanašajo na javno varnost. Da je navedene podatke T. izdajal na način, kot izhaja iz točke 1. modificirane obtožbe, kar v pritožbi izpostavlja zagovornica, pa za obdolženemu A. očitano dejanje ni odločilno dejstvo in zato tudi niso podane bistvene kršitve določb v ZKP, ki jih tudi v tej smeri prvostopnemu sodišču očita pritožba. V pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb ZKP torej prvostopno sodišče ni zagrešilo.

10. Pa tudi dejansko stanje obravnavane zadeve, kar pritožba prav tako napada, je prvostopno sodišče ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, kot je povzeto v krivdoreku izpodbijane sodbe. Pritožba obdolženčeve zagovornice, ki skuša prepričati o nasprotnem, tako tudi v tem delu ne more biti uspešna.

11. Kot je navedeno v točki 14 izpodbijane sodbe, in kot je povzeto tudi že v tej odločbi, je bila na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Y. dne 9. 4. 2021 opravljena hišna preiskava, pri kateri je bil obdolženemu A. zasežen mobilni telefon, pri pregledu katerega je bilo ugotovljeno, da se na njem nahaja več fotografij, na katerih so razvidni dokumenti Okrožnega sodišča v X., ki so označeni s stopnjo tajnosti "INTERNO", torej dokumenti s tajnimi podatki navedenega sodišča. Dokumenti so ponekod vidni le deloma, saj gre za slike monitorja, iz katerega so razvidni deli posameznih, na računalniku odprtih dokumentov, kakor tudi fotografije dokumentov v papirni obliki, ki jih nekdo drži v roku. Na posameznih fotografijah se vidi, da gre za dokumente Okrožnega sodišča v X., na nekaterih pa celo za dokumente Okrožnega državnega tožilstva. Gre predvsem za razne odredbe kazensko preiskovalnega oddelka, s katerim je sodišče odrejalo razne preiskovalne ukrepe v fazi preiskave, kot je to vse podrobneje navedeno v točki 14 izpodbijane sodbe. Ob navedenem pa ne more biti prav nobenega dvoma, da so bili podatki v času, ko jih je prejel obdolženi A., tajni, saj, kot to izhaja iz spisov, iz katerih so ti podatki izhajali, so bili prekopirani, slikani in posredovani v času, ko je sodišče odrejalo preiskovalne ukrepe, kot so nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ukrepi tajnega delovanja, hišnih preiskav..., kar vse je obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi, pa tudi v točki 8 te odločbe.

12. Uspešna pa ne more biti niti pritožbena graja v delu, ko navaja, da v sodbi prvostopnega sodišča ni pojasnjeno oziroma dokazano, da bi naj obdolženi A. tajne podatke pridobival preko B. B.. Z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da sicer ni bistveno, kdo in na kakšen način je predmetne podatke spravil do obdolženega A., oziroma na kak način jih je A. pridobil, kljub temu pa je pojasnilo A. znanstvo z B. in T., pri čemer je izpostavilo tudi vsebino pogovorov, prestreženih v času izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov (točka 15 sodbe), ko med drugim iz pogovora z dne 5. 3. 2021 izhaja, da je T. poklical B. B. in mu povedal, da je na poti in bo poklical A. in je B. spraševal za pot do A. hiše, nakar ga je B. usmerjal do A., kjer so se nato vsi trije sestali. Sicer pa o stikih med navedenimi nenazadnje govorijo tudi podatki iz zaseženih telefonov, od koder izhaja, da je B. pogosto komuniciral tako s T., kot s A., pri čemer je imel A. z B. kar 265 komunikacij. Navedeno pa le še potrjuje povezavo obdolžencev in njihovo skupno udejstvovanje pri ravnanju s tajnimi podatki.

13. Dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pa obdolženčeva zagovornica ne more vzbuditi niti z obsežnimi navedbami v smeri, da obdolženemu A. ni dokazano, da bi podatke, ki jih je imel na telefonu, sploh imel namen uporabiti oziroma, da jih je že uporabil ali kakorkoli posredoval dalje. Ne le, da ni videti prav nobenega razumnega razloga, zakaj bi obdolženi A. podatke, ki se niso nanašali nanj, sploh pridobival in hranil na svojem telefonu, v kolikor jih ni imel namena uporabiti. Pa tudi telefonski pogovor GRE-1, št. 33911 z dne 15. 3. 2021, kljub drugačni dokazni oceni obrambe, nedvomno izkazuje, da je A. tajne podatke sprejel in hranil zaradi nadaljnje uporabe. Iz navedenega telefonskega pogovora namreč izhaja, da je E. E. obdolženemu A. opisal, kako ob hišni preiskavi pri njem niso nič našli. A. pa je E. odgovoril, da sedaj vidi, da je imel on, kot njegov prijatelj, prav (točka 15 izpodbijane sodbe).

14. Glede na vsebino tajnih podatkov, najdenih na telefonu obdolženega A., pa je nedvomno tudi, da bi njihovo razkritje škodovalo izvajanju nalog policije, ki se nanašajo na javno varnost, saj se prikriti preiskovalni ukrepi iz odredb na fotografijah odrejajo zgolj zoper osumljence najhujših kaznivih dejanj (npr. prikriti preiskovalni ukrepi po 150. členu ZKP), njihovo razkritje nepooblaščenim osebam, še posebej osumljencem, pa lahko ogrozi uspešno razkrivanje storilcev najhujših kaznivih dejanj in s tem seveda škoduje delu policije in tudi varnosti same države, kot je to pojasnilo v svoji sodbi tudi prvostopno sodišče. 15. Dejansko stanje pa v nadaljevanju graja pritožba še z navedbami, da obdolženemu A. tudi ni dokazano, da je vedel, da gre za tajne podatke, in da do njih ni upravičen. Ob vsem že navedenem, ko so dokumenti bili označeni kot tajni in obdolžencu torej to nikakor ni ostalo prikrito in tudi ne gre dvomiti, da je vedel, kaj takšna oznaka pomeni, pri čemer, kot je že navedeno, tudi sicer ni videti nobenega razloga, zakaj bi obdolženi navedene podatke hranil na svojem telefonu, če ne prav iz razloga, opisanega v izreku, so izpostavljene pritožbene trditve brez vsakršne teže. 16. Glede na navedeno, in ker pritožba glede odločilnih dejstev tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo pritožbo v tem delu potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

17. Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja z navedbami, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan, da tudi sodišče pri njem ni našlo posebnih obteževalnih okoliščin, ob tem pa gre tudi za lažje kaznivo dejanje, obdolženec pa ima tudi urejeno življenje in se preživlja z rednim delom, vse navedeno pa po oceni pritožbe kaže, da je bila obdolžencu določena predolga zaporna kazen in tudi predolga preizkusna doba, kar po oceni zagovornice predstavlja tudi kršitev kazenskega zakona.

18. Uvodoma pritožbeno sodišče znova izpostavlja, da vsebina navedene pritožbene trditve ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, saj zagovorničina dokazna ocena, ki se razlikuje od dokazne ocene, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče glede okoliščin pomembnih za odmero vrste in višine kazenske sankcije, ne predstavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Dodati pa je tudi, da sodišče krši kazenski zakon glede odločbe o kazenski sankciji le, če (5. točka 372. člena ZKP) prekorači pravice, ki jih ima po zakonu, kar pa obdolženčeva zagovornica ne zatrjuje. Je pa tudi sicer zagovorničino zavzemanje za izrek milejše kazenske sankcije neutemeljeno.

19. Sodišče prve stopnje je namreč s pravilnim vrednotenjem okoliščin, pomembnih za odmero kazenske sankcije, obdolženemu A. A. izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Preizkus na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde, osebne razmere, preteklo življenje in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, pri čemer je ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave, v kateri sta določena zaporna kazen in preizkusna doba ustrezno odmerjeni.

20. Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker tudi pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

K pritožbi zagovornika obdolženega C. C.:

21. V uvodu pritožbe zagovornik obdolženega C. navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava oziroma kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja. V obrazložitvi pritožbe pa zagovornik pod točko a) pojasnjuje, zakaj se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, pod točko b) pa razlaga, zakaj se pritožuje zaradi kazenske sankcije. Tega, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po katerih točki in odstavku) iz 371. člena ZKP očita prvostopnemu sodišču, torej pritožnik sploh ne obrazlaga, da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo. Tudi glede kršitve kazenskega zakona, kar pritožnik v uvodu pritožbe prav tako očita prvostopnemu sodišču, pritožba ne pojasni niti tega, katero konkretno kršitev (po kateri točki) 372. člena ZKP bi naj šlo. Iz pritožbene obrazložitve, ko pritožnik navaja, da obdolženec ni izvršil očitanega kaznivega dejanja, saj T. T. ni obljubljal, da mu bo odpustil dolg v zameno za tajne dokumente, zaradi česar tudi niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja pa izhaja, da zagovornik ocenjuje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo oziroma ne dokazujejo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedeno pa ne predstavlja kršitve kazenskega zakona oziroma zmotne uporabe materialnega prava, temveč grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Zagovornik torej pod videzom kršitve kazenskega zakona napada ugotovljeno dejansko stanje. Vendar je pritožba tudi v delu, ko graja dejansko stanje obravnavane zadeve, neutemeljena.

22. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša s tehtnimi in prepričljivimi razlogi prvostopnega sodišča in jih povzema kot pravilne, glede na pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje: Da je bil T. T. odvisnik od drog in močno zadolžen pri različnih upnikih, je T. povedal tudi sam, to pa so potrdile tudi v postopku zaslišane priče. Da je dolgoval tudi obdolženemu C. C., je T. potrdil tudi sam. Da je T. imel dolg do C., pa izhaja tudi iz telefonskih razgovorov med obema imenovanima, kot je to sicer pojasnjeno tudi v točki 11 izpodbijane sodbe. Da je T. iz Okrožnega sodišča v X. v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov nosil in izročal oziroma pošiljal tajne podatke različnim osebam, med drugim tudi obdolženemu C., je v izpodbijani sodbi prav tako prepričljivo in obsežno obrazloženo, med drugim tudi v točki 9 izpodbijane sodbe. Sicer pa obramba obdolženega C. v pritožbi tudi sama izrecno izpostavlja, da ni sporno, da je T. T. obdolženemu C. C. izročil tajne dokumente. Skuša pa pritožba prepričati, da obdolženi C. v zameno za tajne dokumente oziroma podatke T. ni ničesar obljubil, tudi ne odpisa dolga ali kakršnekoli druge koristi. Obdolženi C. od T. tako naj ne bi nikoli zahteval tajnih dokumentov, niti T. za to ni obljubljal plačila ali kakršnekoli koristi, še manj pa, da bo T. v zameno za posredovanje dokumentov odpustil dolg. C., po navedbah pritožbe, tudi ni imel nobene koristi od navedenih dokumentov, ki bi bodisi njemu ali komurkoli drugemu kakorkoli koristili in jih C. torej tudi ni zlorabil ali posredoval naprej katerikoli tretji osebi.

23. S povzetimi pritožbenimi trditvami pa ni moč soglašati.

24. Res je sicer, da iz poročil o tajnem delovanju, iz prestreženih pogovorov in SMS sporočil neposredno ne izhaja, da je obdolženi C. T. naročal, da mu naj nosi tajne podatke in tudi ne, kako bo dostava navedenih tajnih podatkov nagrajena oziroma plačana. Vendar iz podatkov v kazenskem spisu, iz prestreženih pogovorov in SMS sporočil med navedenima nedvomno izhaja, da je bil obdolženi C. za že navedene tajne podatke še kako zainteresiran. Kot je to v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo tudi prvostopno sodišče, je namreč po tem, ko v določenem primeru C. ni odprlo ključka z naloženimi tajnimi podatki - (dokumenti s stopnjo tajnosti "INTERNO", ki jih je T. odnesel iz sodišča), je o tem takoj obvestil T. in T. je tudi takoj obljubil, da bo navedene dokumente ponovno prinesel. Da je C. v nasprotju z zatrjevanjem pritožbe bil močno zainteresiran za navedene podatke, pa nenazadnje izhaja tudi iz komunikacije med T. in C. 9. 3. in 10. 3. 2021. C. je T. še v večernih urah 9. 3. 2021 po SMS-u opozoril, da ja ne bo pozabil, da bo sam zaradi tega ob 6.00 uri vstal. 10. 3. 2021 pa je T. že ob 7.00 uri zjutraj poslal tudi SMS sporočilo z vsebino: "Da ti jebem mater, kje si???" Navedeno pa nikakor ne potrjuje pritožbenih navedb, kako so bili C. navedeni podatki nepomembni in jih sploh ni želel. Tudi nadaljnja ravnanja, ko je T. obdolženemu C. 10. 3. 2021 dostavil nov ključek s tajnimi podatki, ki jih je istega dne ponovno snel iz službenega računalnika izhaja, da si je C. še kako prizadeval za pridobitev navedenih podatkov. Nenazadnje je tudi iz pregleda elektronskih podatkov na prenosnem računalniku, zaseženem obdolženem C., bilo ugotovljeno, da je v času najmanj med 5. 1. 2021 do 11. 4. 2021 v preiskovano elektronsko napravo vstavil najmanj tri različne USB ključke, preko katerih je vpogledoval v različne dokumente Okrožnega sodišča v X., kot je to sicer obširno pojasnjeno tudi na straneh 15 in 16 izpodbijane sodbe. Navedeno pa je nedvomno v nasprotju s pritožbenimi trditvami, da že izpostavljeni dokumenti obdolženega C. niso zanimali, da jih sploh ni zahteval, in da so bili zanj povsem brez koristi. Če bi bilo navedenemu verjeti in bi bilo tako, kot skuša prikazati pritožba, ni videti prav nobenega razloga, zakaj bi si obdolženi C. tako prizadeval, da mu je T. po tem, ko mu ni odprlo prvega ključka, dostavil drug ključek s podatki. In če ga ti podatki sploh ne bi zanimali in bi bili zanj povsem nekoristni, kot skuša to prikazati pritožba, tudi ni videti razloga, zakaj jih je, kot je sicer že navedeno, sploh sprejemal od T. in najmanj trikrat v računalnik vstavljal sporne USB ključke. C. zanimanje za tajne podatke oziroma ključke s tajnimi podatki, pa nenazadnje izhaja med drugim tudi iz medsebojne komunikacije med T. in C., ko je v primeru, ko je C. T. sporočil, da mu ne odpre ključka, T. takoj obljubil, da bo mu vsebino ponovno posnel na drug ključek in je nato tega C. tudi dejansko dostavil (vse točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno pa ne le, da izkazuje C. zanimanje za tajne podatke, ki mu jih je dostavljal T., ampak izkazuje tudi, da T. tega ni počel zastonj oziroma brez da bi mu C. obljubljal kakršnokoli korist oziroma odpust dolga. Nenazadnje to izhaja tudi iz komunikacije med navedenima, ko je C. T. opozarjal, da svojega dolga T. še vedno ni poravnal, T. pa je C. odgovarjal, da so njegovi ključki vredni več, kot ima on dolga do njega, s čimer pa se C. ni strinjal (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, da ne gre dvomiti, da je T. prav zaradi poplačila svojega dolga C. dostavljal tajne podatke (saj kakršnegakoli drugega razloga tudi ni najti), glede na vse navedeno in razloge prvostopnega sodišča (točka 12) pa tudi ni dvomiti, da je obdolženi C. vsaj konkludentno obljubil, da bo s predajo ključkov s posnetimi tajnimi podatki odpustil vsaj del dolga (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer se je C. glede na vsebino v izpodbijani sodbi povzete komunikacije, ko je celo grozil T., da lahko zaradi svojega početja, le-ta tudi izgubi službo ter da je sam zato pripravljen iti tudi v zapor, vsekakor tudi zavedal protipravnega početja tako sebe kot T., vendar je bil očitno dolg T. že tolikšen, da podatki, ki jih je posredoval C., niso več zadoščali za celotno poplačilo dolga.

25. Ob vsem navedenem in razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika, tudi v delu, ko se le-ta nanaša na dejansko stanje obravnavane zadeve, zavrnilo kot neutemeljeno.

26. Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja z navedbami, da je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo prestrogo sankcijo opominjevalne narave, saj meni, da je, upoštevaje obdolženčevo nekaznovanost, izrečena sankcija opominjevalne narave prestroga glede trajanja kazni zapora, kot tudi preizkusne dobe, prav tako pa tudi višine stranske kazni, saj je obdolženec brez zaposlitve in brez premoženja. Pritožbeno sodišče pa tudi v tem delu v celoti soglaša z razlogi prvostopnega sodišča. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ni nobene podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo. Olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obramba, so pri izrečeni kazenski sankciji prišle dovolj do izraza, glede na težo in način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja in ostale okoliščine, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo prvostopno sodišče, pa se pritožbeno prizadevanje za znižanje obdolžencu znotraj pogojne obsodbe določene zaporne kazni in preizkusne dobe, pokaže kot neutemeljeno. Glede na to, da je za kaznivo dejanje, ki ga je storil obdolženec, predpisan tudi izrek denarne kazni, pa ne more biti uspešna pritožba niti v delu, ko graja višino stranske kazni izrečene obdolžencu, saj je bila le-ta, upoštevaje obdolženčevo premoženjsko stanje, izrečena na spodnji meji predpisane stranske denarne kazni. Obdolžencu izrečena kazenska sankcija je tako povsem primerna in pravična in je nikakor ne gre spreminjati v korist obdolženca.

27. Glede na vse navedeno, in ker pritožbi obeh zagovornikov tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, nista navajali ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

28. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega C. C. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj je presodilo, da bi s plačilom stroškov bilo ogroženo obdolženčevo preživetje. Glede na premoženjske razmere obdolženega A. A., pa je le-temu naložilo plačilo sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka. Taksa je bila odmerjena glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolžencev ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

1 Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019.