Jedro

Ker sta tožnik in druga toženka kupila nepremičnino v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti in za potrebe njunega skupnega življenja v hiši, za kupnino hiše pa sta prispevala oba iz privarčevanih ali pridobljenih sredstev, in sta hišo po nakupu tudi skupaj obnavljala, je treba zaključiti, da tako pridobljeno premoženje predstavlja skupno premoženje tožnika in druge toženke. Za tako pravno opredelitev navedenega premoženja govori pravno odločilna okoliščina, da sta izvenzakonska partnerja pridobila to premoženje v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti in za potrebe te skupnosti, pri čemer ni odločilno, ali sta za pridobitev tega premoženja prispevala več iz skupno pridobljenih sredstev (in delom) ali s pridobljenimi sredstvi, ki so pomenila njuno posebno premoženje. Kadar gre za sredstva "mešane narave", podane pa so ostale predpostavke, potrebne za nastanek skupnega premoženja, vplivajo prispevki iz posebnega premoženja le na velikost deleža na skupnem premoženju, ne pa na naravo takega premoženja (v tem smislu, da bi šlo lahko za solastnino).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval, naj se ugotovi, da znaša njegov delež na nepremičnini, vl. št. 423 k.o..., v naravi stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem, ena polovica, in da je zaradi tega prodajna pogodba z dne 24.05.1989, s katero je druga toženka prodala prvemu tožencu navedeno nepremičnino v celoti, neveljavna v obsegu ene polovice ter da je zato tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vknjižil kot solastnik na navedeni nepremičnini do ene polovice. V tožbi je zatrjeval, da sta nepremičnino kot izvenzakonska partnerja kupila on in druga toženka leta 1984, da sta kot kupnino prispevala svoje prihranke in da sta v nadaljnjem teku izvenzakonske skupnosti objekt tudi obnovila. Prvi toženec je za razmerje med tožnikom in drugotoženko vedel in se zato kot kupec ne more sklicevati na dobro vero in na zaupanje v stanje v zemljiški knjigi. Toženca sta med pravdo vložila zoper tožnika nasprotni zahtevek, da naj se ugotovi, da je druga toženka solastnica obravnavane nepremičnine do petnajst šestnajstink, tožnik pa do ene šestnajstinke ter da je zato prvi toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vpisal kot solastnik nepremičnine do ene šestnajstinke. V nasprotni tožbi sta toženca navedla, da sta tožnik in druga toženka določena vlaganja v objekt opravila v času obstoja izvenzakonske skupnosti in da ta vlaganja predstavljajo le 11 procentov celokupne vrednosti objekta ter da gre tožniku solastninski delež le do ene polovice vrednosti navedenih vlaganj. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta tožnik in druga toženka živela v izvenzakonski skupnosti, da sta med njenim trajanjem kupila sporno nepremičnino, za katero sta prispevala vsak svoje prihranke v razmerju 39:61 v korist druge toženke, in da sta sredstva za obnovo prispevala vsak do ene polovice. Zato je v navedenem obsegu ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je ugotovilo, da znaša tožnikov delež na sporni nepremičnini devetintrideset stotink, da je zato med tožencema sklenjena kupoprodajna pogodba neveljavna v navedenem obsegu ter da je tožena stranka dolžna v posledici navedenih ugotovitev izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vknjižil kot solastnik nepremičnine do devetintrideset stotink. Višji zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je tako dokazno kot pravno presojo sodišča prve stopnje in zaključilo, da je med tožencema sklenjena kupoprodajna pogodba neveljavna do devetintrideset stotink (na podlagi določb 14. člena ZTLR in 103. člena ZOR). V razlogih svoje sodbe je ugotovilo, da nista podana v pritožbi tožencev uveljavljena pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko uradoma opravljen preizkus na podlagi 365. člena ZPP ni pokazal, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo oba toženca, ki sta uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijani sodbi razveljavita. Prvi toženec je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka oprl na naslednje trditve: a) sodišče prve stopnje je 17.12.1991 sprejelo dokazni sklep o vpogledu v spis Temeljnega sodišča Ljubljana, Enote Ljubljana, opr. št. I R 160/89, kateremu je bil priložen tudi razvezni spis tožnika in njegove tedanje žene z opr. št. III P 643/81. Ker pa je sodišče prve stopnje navedeni pravdni spis vrnilo matičnemu sodišču, ne da bi ga vpogledalo (obdržalo je le spis I R 160/89), ni moglo pravilno ugotoviti dejanskega stanja, saj ni uporabilo številnih dokazov o premoženjskem stanju tožnika, ki so se nahajali v navedenem vrnjenem spisu. Podatki navedenega spisa bi potrdili, da je tožnik v sporu zaradi plačevanja preživnine razvezani ženi uspel dokazati, da je zadolžen, bolan in skromnega premoženjskega stanja, zaradi česar mu je bilo naloženo, da mora razvezani ženi plačevati le po 800 din preživnine mesečno. Zato je neutemeljen zaključek, da je tožnik prispeval 39% kupnine za sporno hišo. b) Ker pritožbeno sodišče ni razpolagalo s spisom, opisanim pod točko a), ni moglo ugotovitvi vseh odločilnih dejstev ter je zato nasprotje o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi listinami in zapisniki.

c) Postopek pa je kršen še zato, ker nižji sodišči nista pravilno rešili tožnikovih zahtevkov in tudi ne nasprotnega zahtevka.

Tožnikovi zahtevki niso pravilno oblikovani, dajatveni zahtevek je nerazumljiv in se ne da preizkusiti in nerazumljiva je tudi odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku. Navedene kršitve so posledica postopanja pritožbenega sodišča, ki ni preizkusilo prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti, kot je bilo dolžno po določilu 365. člena ZPP.

Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, ker sodišči nista pravilno upoštevali norm 33. člena ZTLR. Kupovalka sporne nepremičnine leta 1984 je bila le druga toženka in ne tudi tožnik. Dokazna ocena nižjih sodišč je tudi nekritična.

Druga toženka je prav tako uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ki da ni preizkusilo prvostopenjske sodbe v okviru 365. člena ZPP. Nadaljnjo kršitev postopka je videla v ravnanju sodišč, ki je opisano že pod točko a) v okviru povzetka revizije prvega toženca. Ker je tožnik živel v socialni stiski, ko je bila kupljena obravnavana nepremičnina, ni mogel prispevati denarnih sredstev, kot sta neutemeljeno zaključili sodišči nižjih stopenj. Revidentka pa je po zaključku obravnave na prvi stopnji našla tudi hranilno knjižico na geslo "I.", ki izkazuje finančno stanje in promet v spornem času. Odločitev sodišč je pomanjkljiva, ker je ugotovitveni del zahtevka nedoločen in nerazumljiv ter tudi ne ločuje pojmov gradnja in vlaganja. Tudi ni jasno, kateri od tožencev mora izdati zemljiškoknjižno listino.

Končno ni bilo rešeno predhodno vprašanje, ali sta tožnik in druga toženka živela v izvenzakonski skupnosti.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo, in tožniku, ki nanju ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede procesnih kršitev: Uvodoma je opozoriti, da je revizija glede na možen obseg izpodbijanja pravnomočnih odločb, omejeno pravno sredstvo tudi v pogledu uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP pa je možno samo, če so bile kršitve zagrešene pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Nadaljnja pomembna ugotovitev je, da toženca v pritožbi sploh nista uveljavljala procesnih kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje. Zato domnevno zagrešenih takih kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje sedaj ne moreta uveljavljati z revizijo. V okviru uradnega preizkusa po določilu 365. člena ZPP je bilo sodišče druge stopnje dolžno paziti le na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, zagrešenih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Takih kršitev ni ugotovilo, kot je to pojasnilo v razlogih svoje sodbe. Toženca pa v pritožbah sploh nista zatrjevala, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno takšno kršitev, in le v primeru, da bi bila kakšna takšna kršitev zagrešena, bi lahko prišlo do kršitve postopka na drugi stopnji (v povezavi s 365. členom ZPP). Obširna revizijska izvajanja, ki gradijo na domnevnih nepravilnostih v zvezi s sprejetim dokaznim sklepom, ki bi bile lahko kvečjemu relativne narave, tako ne morejo biti predmet procesnopravnega preizkusa v revizijskem postopku. Očitke o domnevnih nasprotjih in nejasnostih v izpodbijanih sodbah, ki naj bi predstavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (tč. b), je revizijsko sodišče moralo oceniti v povezavi z okolnostmi, s katerimi revizija take kršitve utemeljuje. Utemeljuje pa jih zgolj s sprejetim dokaznim sklepom, ki naj bi ga sodišče prve stopnje ne izvedlo v celoti.

Nedvomno dokazi, ki niso bili obravnavani, in niso bili predmet sodbine obrazložitve, ne morejo povzročiti očitane kršitve. Pri tem ni odveč poudariti, da sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 300. člena ZPP). Zadevna revizijska izvajanja bi lahko merila na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po presoji revizijskega sodišča ne morejo predstavljati procesnih kršitev niti v točki c) zatrjevane pomanjkljivosti o tožbenih zahtevkih (tožnika in o nasprotnem zahtevku tožencev). Če je v tožbenem zahtevku navedena pridobitna podlaga (nakup, gradnja in kar spada v razloge sodbe), zaradi tega v izrek sodbe prevzet tak zahtevek ni nepravilen ali nerazumljiv. Dajatveni izrek, da je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, ni nejasen in ne nedoločen, kot izvaja revizija. Tak izrek oziroma dajatev zadeva oba toženca. O kakšnem delu zahtevka naj bi sodišče prve stopnje ne odločilo, iz razlogov revizij tožencev ni ugotovljivo (ker je bil nasprotni zahtevek tožencev zavrnjen, tožnikovemu zahtevku pa je bilo le delno ugodeno ter je bil v preostalem delu zavrnjen).

Med pomanjkljivosti postopka očitno druga toženka uvršča tudi izvajanja, s katerimi zatrjuje, da ni bilo rešeno predhodno vprašanje o tem, ali sta ona in prvi tožnik živela v izvenzakonski skupnosti. Predvsem to vprašanje ni procesnopravne narave. Na drugi strani pa je potrebno opozoriti revidentko, da sta sodišči nižjih stopenj to vprašanje rešili in ga pojasnili in v razlogih opozorili, da je obstoj izvenzakonske skupnosti potrdila celo druga toženka sama, med drugim z oblikovanjem nasprotnega zahtevka (razlogi sodbe sodišča prve stopnje na 4., 5. in 8. strani).

Glede materialnopravnih kršitev: Kadar en zakonec (partner) brez soglasja ali proti volji drugega zakonca (partnerja) razpolaga s stvarjo, ki je njuno skupno premoženje, ravna v nasprotju z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki urejajo premoženjskopravna razmerja med zakonci (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Po enotnem stališču pravne teorije in sodne prakse je zato kupna pogodba, ki jo sklene en zakonec brez vednosti ali proti volji drugega zakonca za nepremičnino, pridobljeno med trajanjem zakonske zveze in je v zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, glede deleža, pripadajočega drugemu zakoncu, izpodbojna (relativno neveljavna), če je kupec vedel ali moral vedeti, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da formulacija odločitve (izreka) sodišč nižjih stopenj in tudi pravna argumentacija odločitve, delno odstopa od navedenega materialnopravnega stališča, da pa je vsebinsko odločitev o dajatvenem delu izreka, ugotovitev o višini tožnikovega deleža na sporni nepremičnini in odločitev o delni neveljavnosti (kar sodna praksa enotno oblikuje kot razveljavitev) izpodbijane kupne pogodbe, sklenjene med tožencema, pravilna.

Odločitev o sporu sta sodišči nižjih stopenj oprli na naslednje dejansko stanje. Tožnik in druga toženka sta živela v izvenzakonski skupnosti od leta 1981 do 1989. V tem času sta leta 1984 skupaj kupila hišo z gospodarskim poslopjem (nepremičnino v vl. št. 423 k.o...) za kupnino 180.000.000 takratnih din. Druga toženka je prispevala 110.000.000 takratnih din kupnine, tožnik pa 70.000.000 din, v pismeni kupni pogodbi pa je bila navedena kot kupovalka le druga toženka, ker tožnik ni želel formalno nastopati kot lastnik zaradi še neurejenih premoženjskih razmerij s prejšnjo ženo. V kupljeni hiši sta nameravala živeti skupaj, v njej sta tudi skupaj živela in jo obnovila s sredstvi obeh. V letu, ko se je razdrla izvenzakonska skupnost tožnika in druge toženke (1989), je druga toženka prodala celotno obravnavano nepremičnino prvemu tožencu. Kot del dokazne podlage sta sodišči nižjih stopenj očitno dalje še upoštevali tudi pomen nasprotne tožbe tožencev in njunega tam postavljenega zahtevka, po katerem je tožnikov stvarnopravni zahtevek vsaj delno utemeljen (do ene šestnajstinke).

Navedeno delno povzeto dejansko stanje utemeljuje po presoji revizijskega sodišča naslednje pravno pravilne zaključke: ker sta tožnik in druga toženka kupila obravnavano nepremičnino v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti in za potrebe njunega skupnega življenja v hiši, za kupnino hiše pa sta prispevala oba iz privarčevanih ali pridobljenih sredstev, in sta hišo po nakupu tudi skupaj obnavljala, je treba zaključiti, da tako pridobljeno premoženje predstavlja skupno premoženje tožnika in druge toženke. Za tako pravno opredelitev navedenega premoženja govori pravno odločilna okoliščina, da sta izvenzakonska partnerja pridobila to premoženje v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti in za potrebe te skupnosti, pri čemer ni odločilno, ali sta za pridobitev tega premoženja prispevala več iz skupno pridobljenih sredstev (in delom) ali s pridobljenimi sredstvi, ki so pomenila njuno posebno premoženje. Kadar gre za sredstva "mešane narave", podane pa so ostale predpostavke, potrebne za nastanek skupnega premoženja, vplivajo prispevki iz posebnega premoženja le na velikost deleža na skupnem premoženju, ne pa na naravo takega premoženja (v tem smislu, da bi šlo lahko za solastnino). Po oceni revizijskega sodišča utemeljujejo ugotovljene odločilne okoliščine spora zaključek, da predstavlja obravnavano premoženje tožnika in druge toženke njuno skupno premoženje v smislu drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Glede na dokazno oceno sodišč nižjih stopenj (ki sta jo argumentirano obrazložili), je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilen materialnopravni sklep, da znaša tožnikov delež na navedenem premoženju devetintrideset stotink in delež druge toženke enainšestdeset stotink. Tako odločitev utemeljuje ugotovitev, da je tožnik prispeval h kupnini 180.000.000 takratnih din, 70.000.000 din, druga toženka pa 110.000.000 din. Taka odločitev je v skladu tudi z ostalimi ugotovitvami, ki so pomembne za ugotovitev deleža na skupnem premoženju.

Ker je sporna nepremičnina skupna lastnina tožnika in druge toženke, tožnikov delež na njej pa znaša devetintrideset stotink, je tožnik v obsegu tega deleža utemeljeno izpodbijal veljavnost med tožencema sklenjene kupoprodajne pogodbe (s katero je druga toženka celotno nepremičnino prodala prvemu tožencu, ki je poznal tožnika od leta 1985). Navedeni zaključki pa utemeljujejo tudi dajatven zahtevek, po katerem morata toženca izdati listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vknjižil na obravnavani nepremičnini kot lastnik do 39/100. V zvezi s tem delom odločitve je še poudariti, da je tožnik pridobil sporno premoženje originarno, zaradi česar niso pomembna revizijska izvajanja o pravilni uporabi 33. člena ZTLR (ki ureja pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla). Kolikor se revizijska izvajanja nanašajo na dokazno oceno sodišč nižjih stopenj in sploh na dejansko stanje zadeve, revizijsko sodišče posebej ni odgovarjalo, ker takih revizijskih izvajanj ni smelo upoštevati glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP (ki ne dopušča izpodbijanja dejanskega stanja v revizijskem postopku).

V skladu z razlogi, ki jih je revizijsko sodišče navedlo v tej odločbi in po katerih ni ugotovilo v revizijah uveljavljanih in uradoma upoštevnih kršitev (386. člen ZPP), je reviziji tožencev zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).