Jedro

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno svojo odločitev podprlo tudi s sklicevanjem na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da stranka težko popravljive škode ne more izkazovati zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, saj je izvrševanje takega ukrepa že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo ( v nadaljevanju pritožnik) zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke, št. 06122-3360/2013-226 z dne 8. 9. 2016. Z navedeno odločbo je tožena stranka med drugim pritožniku (in drugim v izpodbijani odločbi navedenim inšpekcijskim zavezancem) naložila ustavitev nadaljnje gradnje tam opisanega večstanovanjskega objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 1, 2, 3, 4 in 5, vse k.o. X, in njegovo (ker gre za nelegalno in nevarno gradnjo) odstranitev. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper to odločbo zavrnil z odločbo, št. 0612-227/2014-26-LMJ z dne 21. 11. 2016. 2. Sodišče prve stopnje je navedeno zahtevo zavrnilo, ker je presodilo, da v obravnavani zadevi verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana, tako da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 3. Pritožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, opozarja, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni pravni vir, na katerega bi bilo sodišče vezano in bi nanjo lahko opiralo svoje odločitve, zato je treba izpodbijani sklep odpraviti oziroma razveljaviti in predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi, saj njegova obrazložitev praktično v celoti temelji na argumentu „ustaljene sodne prakse“. V predlogu za izdajo začasne odredbe je povsem jasno in konkretno navedel vse zakonske pogoje za njeno izdajo in za svoje trditve tudi predlagal ustrezne dokazne predloge. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da sama izvršitev inšpekcijske odločbe še ne pomeni težko popravljive škode za pritožnika. S hitenjem z izvršbo nezakonitih inšpekcijskih odločb bo pritožniku in ostalim investitorjem tako nesporno nastala nesorazmerno velika škoda, saj bodo primorani porušiti objekt velike vrednosti, katerega legalnost bo tik za tem tudi ugotovljena. Brez ugoditve predlagani začasni odredbi bo po 31. 1. 2017 nastopila situacija, da lahko gradbena inšpekcija izvede upravno izvršbo s porušitvijo (torej izredno hude premoženjske posledice) večstanovanjskega objekta še preden bi pritožnikove trditve doživele sodno presojo, do katere ima pravico po Ustavi RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe, verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Zato mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, verjetno izkazati, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze (npr. sklepi I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011). Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravno sodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se vse pritožnikove navedbe nanašajo izključno na posledico izvršitve izpodbijane odločbe, to je na odstranitev obravnavanega objekta in stroške, povezane s to odstranitvijo. Za ugotovitev težko popravljive škode pa ne zadostuje zgolj, da je ta velika, zato Vrhovno sodišče ne sprejema pritožbenih argumentov, da je ta izkazana že s pavšalnimi navedbami, da gre za večstanovanjski objekt, ki je že „pod streho“, kar po sami naravi stvari in splošnem znanju pomeni, da so bila v njegovo izgradnjo vložena velika finančna sredstva, in da bi rušitev objekta pomenila stroške v višini najmanj 50.000,00 EUR.

10. Pri tem pa pritožnik glede na to, da je edini vlagatelj zahteve za izdajo začasne odredbe, svoje individualne škode sploh ne konkretizira, saj je odstranitev objekta naložena enajstim investitorjem, pritožnik pa ne navede, kolikšen del investicije zajema njegov vložek. Svoje škode ne more utemeljevati tudi s škodo, ki bi nastala drugim.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega v obravnavani zadevi pravilno svojo odločitev podprlo tudi s sklicevanjem na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da stranka težko popravljive škode ne more izkazovati zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, saj je izvrševanje takega ukrepa že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo (npr. sklep VS RS I Up 326/2009, I Up 348/2011 in I Up 710/2011). Enako velja tudi za njegovo odločitev, da tudi rušitev zgrajenega objekta sama po sebi ne more predstavljati težko popravljive škode, ne glede na to, da bo pravilnost odrejenega inšpekcijskega ukrepa še predmet presoje sodišča o glavni stvari (npr. sklepa VS RS I Up 242/2010 in I Up 362/2010) in da je že bila vložena nova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja.

12. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da je treba pri odločanju o začasni odredbi upoštevati vsa dejstva skupaj, med drugim tudi tista, ki kažejo na to, da restitucija ne bo več možna ali bo bistveno otežena, vendar pritožnik takih dejstev ni izkazal. Pravilnost izrečenega ukrepa pa šele bo predmet odločanja pri sodišču prve stopnje in zgolj pritožnikovo prepričanje, da bosta s tožbo izpodbijani odločbi, ker sta prežeti s takimi nepravilnostmi in ker gre le za manjša odstopanja (cca 6 %), razveljavljeni oziroma odpravljeni, za presojo pri odločanju o začasni odredbi ni relevantno.

13. Pritožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe in v pritožbi za utemeljitev svojih navedb predlagal tudi izvedbo dokazov, med drugim zaslišanje pritožnika in ogled spornega objekta. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo (npr. sklep I Up 710/2011), da glede na značilnosti odločanja o začasni odredbi, povzete tudi v 7. točki tega sklepa, sodišče ne izvaja dokazov, ampak opre svojo odločitev na predložene dokaze oziroma da bi zaslišanje stranke in prič v postopku izdaje začasne odredbe lahko le izjemoma pomenilo dokaz, ki bi ga bilo sodišče dolžno izvesti v postopku odločanja o podanem predlogu, takih izjemnih okoliščin pa pritožnik ni ne izkazal niti zatrjeval (primerjaj sklep VS RS I Up 133/2016).

14. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje že presodilo, da gre za nelegalno gradnjo in s tem prejudiciralo svojo odločitev o glavni stvari, saj sodišče prve stopnje s tem v zvezi zgolj navaja upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Navaja jo zgolj za podkrepitev svoje presoje, da pritožnik ni izkazal težko popravljive škode, zato tudi pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep temelji zgolj na sodni praksi, ni utemeljen.

15. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe je relevantna škoda, ki jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta, kar pomeni, da če obstajajo druge možnosti, s katerimi je mogoče za čas odločanja sodišča prve stopnje oziroma do pravnomočne odločitve o tožbi preprečiti nastanek težko popravljive škode, pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. Zato je v zvezi s pritožnikovimi navedbami, da so investitorji za sporni objekt že vložili zahtevo za izdajo novega gradbenega dovoljenja, ki se vodi pod opr. št. 351-1110/2014 pri Upravni enoti v Ljubljani, izpostava Vič-Rudnik, sodišče prve stopnje pritožnika pravilno poučilo, da ima inšpekcijski zavezanec v upravnem postopku na voljo sredstvo, s katerim lahko začasno odloži izvršbo, in sicer lahko predlaga odlog izvršbe, če gre za objekt, zgrajen pred 28. 12. 2013, tudi iz razloga, ker je vložil popolno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (četrta alineja prvega odstavka 156a. člena Zakona o graditvi objektov).

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih pritožnik uveljavlja, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

17. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.