Jedro

Tožnica (čistilka) je čistila stopnišče v prostorih drugotožene stranke (tožničinega delodajalca). Kritičnega dne se je voziček, ki ga je tožnica uporabljala pri čiščenju za prevoz vode in čistil (vedro s čistili), začel premikati po stopnici, zaradi česar je tožnica skočila, da bi vedro zadržala, pri tem pa ji je spodrsnilo in je z levim kolenom močno udarila ob tla in si poškodovala koleno. Drugotožena stranka ni predpisala navodil za uporabo vozička in navodil za čiščenje. Tožnica je uporabljala voziček, glede katerega ni izkazano, da je skladen z varnostnimi zahtevami, ki veljajo za proizvode v EU. Drugotožena stranka je dopuščala, da tožnica uporablja neprimerno obutev. Zaradi navedenih okoliščin je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici. Glede na to, da tožnica v času nezgode ni nosila primerne obutve, čevljev z gumijastim podplatom, temveč je imela obute ortopedske natikače, je tožnica prispevala k nastanku nezgode v višini 10%.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: „I. Prvotožena stranka in drugotožena stranka sta nerazdelno dolžni plačati tožnici znesek 7.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II. Toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti tožnici stroške postopka v skupni višini 982,13 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna plačati prvotoženi stranki pritožbene stroške v znesku 314,76 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka dolžni nerazdeljeno plačati tožnici 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2010 dalje do plačila ter ji nerazdelno plačati potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 1.434,00 EUR, po poteku paricijskega roka iz te sodbe pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženi stranki.

Prvotožena stranka se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma ga razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži povrnitev stroškov pritožbe. Navaja, da se primarno pritožuje zoper odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da se je tožnica poškodovala pri povsem običajnem delovnem opravilu, za katerega je, glede zagotovitve elementov varnega delovnega okolja, v celoti sama odgovorna. Če bi tožnica nosila predpisano varnostno obutev, do škodnega dogodka ne bi prišlo, saj ji ne bi moglo na stopnicah zdrseti. S tem, ko je uporabila lastno obutev, ki lahko drsi, je nase prevzela nevarnost za nastanek škodljive posledice. Sodišče prve stopnje je pridobilo mnenje izvedenca iz varstva pri delu, ki v svojem izvidu in mnenju ni ugotovil nobenih zatrjevanih pomanjkljivosti na strani delodajalca, ki bi bile v vzročni zvezi z nastalo škodo. Prav tako je tožnica mogla vedeti, da vozička med čiščenjem, ko je vedro polne vode, ni varno postavljati na površino z naklonom. Vzrok za drsenje vozička je tako izključno v sferi tožnice. Ob primerni skrbnosti je bilo mogoče voziček zanesljivo obvladati brez vsakršne škodne nevarnosti. Sodišče je pri svoji odločitvi širilo trditveno podlago, ko je v obrazložitev sodbe povzelo ugotovitve izvedenca, ki jih tožnica ni zatrjevala. Zatrjevala je le, da se je voziček, ker ni imel zavor, začel premikati, vsebina vedra z vodo in čistili pa se je polivala po tleh. Zaradi takega stanja tal pa ji je zdrsnilo. Podrejeno se prvotožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o višini odškodnine. Sodišče je zmotno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke A.A., dr. med., oziroma je nekritično sledilo povsem subjektivni izpovedbi tožnice o pretrpljenih telesnih bolečinah kot tudi glede nevšečnosti, ki jih je imela med zdravljenjem. Skrbna in kritična presoja izdelanega mnenja pokaže, da bi bila primerna odškodnina, ki bi ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova, 3.000,00 EUR. Za strah pa bi bila ta odškodnina lahko kvečjemu 700,00 EUR. Glede na spol, starost in socialno ekonomski položaj tožnice ter dejstvo, da so posledice poškodbe trajno okrnile tožnico pri vsakodnevnih aktivnostih, je po mnenju prvotožene stranke primerna odškodnina kvečjemu v znesku 3.000,00 EUR. Skupaj bi pravična in primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znašala največ 6.700,00 EUR. Prvotožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da je o zamudi nad prisojenim zneskom 7.000,00 EUR možno govoriti šele od tedaj, ko je bil zahtevek nad tem zneskom postavljen ter je sodišče tako spremembo tožbe tudi dopustilo.

Drugotožena stranka se je prav tako kot prvotožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo razveljavi ter tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, navedb drugotožene stranke pa ni upoštevalo. Iz navedenega je razvidno, da stranke niso bile enakopravno obravnavane. Sodišče prve stopnje škodnega primera ni obravnavalo celostno, temveč je svojo odločitev oprlo na posamezne situacije v predmetnem pravdnem postopku. Ni upoštevalo dejstva, da tožnica v času, ko je do navedene delovne nezgode prišlo, ni uporabljala ustrezne obutve za varno delo, ki jo je zagotovila drugotožena stranka kot delodajalec, temveč je uporabila svojo lastno obutev, ki ni bila ustrezna. B.B. je izpovedal, da je bila tožnici dodeljena ustrezna obutev za varno opravljanje njenega dela, s podplatom, ki je onemogočal drsenje pri opravljanju dela. Sodišče je po mnenju pritožbe povsem nekritično povzelo mnenje izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost C.C.. Iz izvedenskega mnenja ni mogoče zaključiti, da je bil voziček, ki ga je tožnica uporabljala pri svojem delu, z vidika varstva pri delu neprimeren oziroma neustrezen. Prav tako so stopnice, na katerih je prišlo do navedene delovne nezgode, primerne in ustrezne. Iz priloženih fotografij je razvidno, da stopnice onemogočajo drsenje po samem stopnišču. Sodišče je pri svoji odločitvi povsem nekritično povzelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Iz izvedenskega mnenja je mogoče zaključiti, da je tožnica utrpela le lažjo poškodbo meniskusa ter da navedena poškodba bistveno ne vpliva na trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice. Sodni izvedenec ugotavlja le, da so življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 3%. Pomembna je tudi ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da na trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožeče stranke vplivajo tudi kronične težave, ki pa niso posledica navedene delovne nezgode. Iz tega izhaja, da naslovno sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo zelo pomembnih ugotovitev sodnih izvedencev in tehtnih navedb pravdnih strank in zaslišanih prič. Tudi ni upoštevalo dokazov, da je bila tožnica seznanjena s pravili varstva pri delu, saj je uspešno opravila usposabljanje iz varstva pri delu. Dejansko stanje je zato ugotovljeno zmotno in nepopolno, napačni pa so tudi zaključki glede odgovornosti drugotožene stranke za nastalo nezgodo pri delu. Tožnica do prvega naroka za glavno obravnavo ni podala navedb, ki izhajajo iz izvedenskih mnenj sodnih izvedencev, zaradi česar ni mogoče navedbam pritrditi, kar je storilo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v predmetnem postopku. Zato temelj za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke ni podan. Ne strinja se tudi z ugotovitvami sodišča glede višine prisojene odškodnine. Tožnica bi bila upravičena do odškodnine iz naslova telesnih bolečin v višini 3.000,00 EUR, za strah 700,00 EUR in za življenjske aktivnosti tudi 3.000,00 EUR. Napačna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prisodilo od dneva vložitve tožbe, pri čemer je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zahtevala plačilo glavnice v višini 7.000,00 EUR in ne 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to odločilo sodišče prve stopnje oziroma je šele s spremembo tožbe zvišala znesek glavnice, to je od 24. 9. 2012. Sodišče torej ni pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, saj od 3. 2. 2010 lahko zakonske zamudne obresti tečejo le od zneska 7.000,00 in ne od 13.500,00 EUR, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožb, predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata toženi stranki, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naj bi širilo trditveno podlago, ko je v obrazložitev povzelo ugotovitve izvedenca, ki jih tožnica ni zatrjevala. Razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP, prim. tudi 212. člen ZPP) je temeljno načelo pravdnega postopka. V skladu z njim so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje (tako npr. sklep VIII Ips 244/2011 z dne 21. 5. 2012). Ker je tožnica konkretno in natančno opredelila razlog, zakaj je prišlo do poškodbe pri delu, je s tem zadostila trditvenemu bremenu v delu, ki se nanaša na protipravno ravnanje delodajalca oziroma drugotožene stranke (več o elementih odškodninske odgovornosti je obrazloženo v nadaljevanju). Na podlagi teh navedb je sodišče prve stopnje angažiralo sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost C.C., ki je v svojem izvidu in mnenju podal svoje ugotovitve in stališča glede nastanka delovne nezgode oziroma glede nepravilnosti, ki jih je mogoče pripisati drugotoženi stranki v smislu kršitev določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami; ZVZD), ki je bil v veljavi v času nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje se je do mnenja moralo opredeliti, saj je s tem obrazložilo element protipravnosti. Pri tem pa ni širilo trditvene podlage, le upoštevalo je tiste zaključke izvedenca, ki jih tožnica sama kot laik na področju varstva pri delu ni mogla izpostaviti v svoji trditveni podlagi. Zato pritožbi v tem delu nista utemeljeni.

Prav tako ni utemeljena pritožba drugotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni enakopravno obravnavalo stranki oziroma da obravnavane nesreče pri delu ni celostno obravnavalo. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ne daje podlage za tako sklepanje. Sodišče je koreketno vodilo postopek, izvedlo obsežen dokazni postopek ter vsem strankam dalo možnost do izjave oziroma do sodelovanja v postopku. Svojo odločitev je izčrpno obrazložilo, pri čemer se je opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, se domneva tudi vzročna zveza. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu, zaslišalo stranki ter priče D.D., E.E., F.F. in G.G. ter po pridobitvi izvedenskega mnenja imenovanega izvedenca za varstvo pri delu C.C., pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, tožničinega delodajalca za škodo, ki je tožnici nastala dne 3. 4. 2009, ko je čistila stopnišče v prostorih drugotožene stranke. Kritičnega dne se je voziček, ki ga je tožnica uporabljala pri čiščenju za prevoz vode in čistil (vedro s čistili), začel premikati po stopnici, zaradi česar je tožnica skočila, da bi vedro zadržala, pri tem pa ji je spodrsnilo in je z levim kolenom močno udarila ob tla in si poškodovala koleno. Predvsem na podlagi mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu, ki ga je sodišče v celoti sprejelo, je ugotovilo, da je drugotožena stranka obravnavala delovno mesto čistilke večinoma presplošno, premalo specifično in nekonkretno, kar velja predvsem za program usposabljanja, za testni vprašalnik, za usposabljanje za varno delo ter praktični preizkus usposobljenosti za varno delo, kjer ni zajeta obravnavana problematika načina dela in čiščenja, torej delo na stopnišču, uporaba vozička, čistil, delovne opreme in osebne varovalne opreme. Pri tem je izvedenec opozoril na podcenjevanje te problematike s strani delodajalca, saj nastale posledice kažejo na to, da na videz enostavna delovna oprema posredno ali neposredno povzroča nezgodo pri delu, če pa gre za neustrezno utemeljeno primernost delovne opreme, pa je lahko zaplet še večji.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je voziček na zunaj videti kot ustrezen namenski pripomoček za pomoč pri čiščenju, da pa drugotožena stranka ni mogla predložiti dokumentacije, ki bi izkazovala skladnost vozička z varnostnimi zahtevami, ki veljajo za proizvode v EU. Voziček ni imel nobene oznake proizvajalca, oznake tipa, tovarniške številke, leta izdelave, oznake nosilnosti ali preložene izjave o skladnosti, niti oznake CE. Ugotovilo je sicer, da gre za standardni voziček, ki ga je mogoče prosto kupiti v trgovini v ta namen, torej gre za proizvod, ki ga je mogoče dati na trg in v uporabo le, če je skladen s predpisi in tehničnimi zahtevami, če je bila njegova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če je označen v skladu s predpisi.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da drugotožena stranka ni predpisala navodil za uporabo vozička in navodil za čiščenje, saj je bila mnenja, da gre za uporabo enostavne delovne opreme in za dejavnost čiščenja, ki je bila čistilki dobro znana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je čiščenje dokaj rutinsko, ko gre za ravne in nezahtevne površine, ko pa gre za čiščenje stopnic, za uporabo kemikalij (čistil), pri tem pa za uporabo vozičkov (delovne opreme), ter ko je pomemben tudi vrstni red čiščenja od zgoraj navzdol in ne obratno, pa takšna navodila dobijo dodaten pomen. Predmetni voziček po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni imel zavor na kolesih, kar bi verjetno zmanjšalo njegovo nehoteno premikanje na stopnišču, če je bil namenjen za delo na posameznih stopnicah in ne zgolj na zgornjem ali spodnjem podestu. Drugotožena stranka je sicer pojasnila, da ni bilo nikjer predpisano, da bi morala čistilka uporabljati oziroma postavljati voziček na posameznih stopnicah in si s tem povečevati možnost padca vozička po stopnicah, vendar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi to, kar je ugotovil izvedenec, da tudi nikjer ni bilo navedeno, da tega ne sme početi. Glede na ugotovitve izvedenca je sodišče prve stopnje zaključilo, da je glede na vrtljiva kolesa vozička in odsotnost zavor mogoče, da je potisk ali sunek v voziček povzročil gibanje oziroma premik vozička. Glede na minimalni, a vendarle naklon posameznih stopnic je mogoče gibanje vozička celo samodejno, torej zaradi vpliva lastne teže vozička in vedra, je pa to nemogoče z gotovostjo oceniti zgolj s praznim vozičkom. Polno obremenjen voziček ima večje trenje kolesa, hkrati tudi večjo vztrajnost oziroma gibalno količino. Sodišče je tudi upoštevalo, da glede na dimenzije stopnice (širina 28 cm) in tlorisno dimenzijo vozička (26,5 cm), ko je voziček zgolj za 1,5 cm ožji od širine stopnice, lahko pomeni vsak malo večji premik vozička že potencialni vzrok za padec vozička po stopnicah. Večja verjetnost je tako po ugotovitvah izvedenca, da se voziček ni prevrnil sam od sebe, temveč je šlo po večji verjetnosti za prevrnitev vozička zaradi vpliva človeškega faktorja (sunek, potisk, …). Možen vzrok za prevrnitev vozička je tudi po stališču izvedenca, kar je upoštevalo sodišče prve stopnje, nagib stopnic, še bolj verjetno pa je ob dodatnem človeškem faktorju (potisk vozička), kar ob vrtljivih kolesih brez zavor in ob uporabi na stopnicah pomeni določeno verjetnost padca vozička po stopnicah.

Posebno pozornost je sodišče prve stopnje namenilo tudi vprašanju ustreznosti obutve glede na dejstvo, da je tožnica uporabljala svoje copate - natikače, ne pa obutve z gumijastim narezljanim podplatom, ki bi onemogočala drsenje. Ugotovilo je, da je po mnenju izvedenca izbira neprimerne obutve v tem primeru lahko dodaten faktor tveganja, če ne že bistven. Tožnica je pojasnila, da je imela sicer na voljo službene zaščitne čevlje, a je uporabljala svoje lastne natikače. Glede krivdne odgovornosti drugotožene stranke je bistveno, da bi morala drugotožena stranka nadzirati delo tožnice ter ne zgolj zagotoviti osebno varovalno opremo, uporabo le-te pa prepustiti v prosto presojo tožnici. Že iz izpovedbe F.F. se izkaže, da je drugotožena stranka izkazala nezadostno skrbnost glede nabave in uporabe ustrezne obutve za delo tožnice, saj iz izpovedbe tožnice izhaja, da je dalj časa uporabljala svojo obutev, ker ji službena za delo v prostorih ni ustrezala. Iz mnenja izvedenca pa je sodišče prve stopnje povzelo, da za tožničino delo v prostorih ta obutev s takšno zaščito, kot je bila dodeljena tožnici, ni potrebna in morda niti ni bila primerna.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke v smislu določb OZ ter da je drugotožena stranka ravnala malomarno oziroma povzročila škodo iz malomarnosti, ker je opustila izvedbo že predpisanih ukrepov, torej ustreznega vozička, ustreznih obuval in poučitve tožnice o ustrezni tehnologiji čiščenja s področja varstva pri delu. Pritožbeno sodišče se s temi ugotovitvami strinja, saj je predvsem dejstvo, da drugotožena stranka ni dala tožnici jasnih navodil, kako naj postavlja voziček oziroma ali naj postavlja voziček na stopnice, ali pa ga pusti na podestu v etaži oziroma medetaži, pripeljalo do tega, da je tožnica sama postavila voziček, čeprav je le-ta zaradi svojih dimenzij predstavljal objektivno verjetnost, da lahko že pri najmanjšem udarcu oziroma premiku pride do prevrnitve vozička. Pri tem pa je razumljiva reakcija tožnice, ki je hotela ta voziček, poln vode oziroma čistil, ujeti oziroma zadržati, da ne bi prišlo do razlitja vode po stopnicah oziroma po prostoru drugotožene stranke.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ni predpisala navodil za uporabo vozička in navodil za čiščenje, da je tožnica uporabljala voziček, glede katerega ni izkazano, da je skladen z varnostnimi zahtevami, ki veljajo za proizvode v EU ter da je dopuščala, da tožnica uporablja neprimerno obutev, utemeljujejo krivdno odgovornost drugotožene stranke. Te ugotovitve predstavljajo nedopustno ravnanje, za katerega je drugotožena stranka krivdno odgovorna. V konkretnem primeru je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni materialno pravni presoji podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.

Zmoten pa je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana soodgovornost tožnice za nastalo škodo. Izvedenec za varstvo pri delu je poudaril, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da je neuporaba ustreznih čevljev oziroma obuval eden izmed poglavitnih faktorjev, ki je prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje oziroma izvedenec je sicer povedal, da obutev, kot jo je tožena stranka predvidela, in sicer z dodatno zaščitno kapico, ni bila najbolj primerna, vendar to ne opraviči tožnice, da te zaščitne opreme ni uporabljala. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v času nezgode ni nosila primerne obutve, čevljev z gumijastim podplatom, temveč je imela obute ortopedske natikače, je po presoji pritožbenega sodišča prispevala k nastanku nezgode v višini 10%. V skladu z določbo 33. člena ZDR ima namreč tudi delavec dolžnost, da sam poskrbi za čimbolj varno delo. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje obeh pritožb, da je v večjem obsegu podan soprispevek tožnice. Okoliščine, ki jih izpostavljata pritožbi in ki se nanašajo na obutev tožnice, ne utemeljujejo presoje o višjem tožničinem soprispevku k nastali nezgodi, predvsem zaradi dejstva, da drugotožena stranka tožnice ni nadzirala pri delu, da je dopuščala takšno obutev ter da tudi ni zagotovila obutve, ki bila v notranjih prostorih bolj primerna, torej brez kovinske zaščite. V tem delu je zato pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je po temelju ugotovilo, da je podana 10% sokrivda tožnice oziroma, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju do 90%.

Pritožbi sta delno utemeljeni glede višine odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

Tožnica je v obravnavani nesreči pri delu utrpela zvin in udarnino sprednjega in notranjega dela levega kolena, blago nategnitev notranje vzdolžne vezi, manjšo svežo poškodbo sprednjega dela notranjega meniskusa, ki je bil v preostalem delu čvrst, udarnino hrustanca notranjega predela sklepa in pogačice z visoko verjetnostjo tudi laminacijo z luščenjem slednjega (utrpela je poškodbo že predhodno degeneriranega sklepnega hrustanca). Poškodbo je že s predhodno degenerativno okvarjeno hrustančne površine sodni izvedenec medicinske stroke A.A., dr. med. spec., ocenil kot lahko, sicer bi jo zaradi poškodbe hrustancev uvrstili med težke poškodbe sklepa. Predhodne obrabne spremembe in obravnavana poškodba levega kolena sta sinergistično povzročili dekompenzacijo levega kolena, pri čemer pa bo obraba tega kolena potekala oziroma že poteka mnogo hitreje kot pri drugem kolenu. Sodni izvedenec medicinske stroke je ugotovil pospešen razvoj degeneracije levega kolenskega sklepa po obravnavani poškodbi (poškodba že prizadetih hrustančnih površin z laminacijo) in akutno poškodbo notranjega meniskusa v sprednjem delu ter delne poškodbe notranje vzdolžne vezi, kar se kaže v kronični bolečini ob obremenitvah, občasnih bolečinah ponoči, kronični zadebelitvi sklepne ovojnice, zmerni notranji nestabilnosti sklepa, kroničnem pregrevanje v področju notranje sklepne špranje, minimalno omejeni gibljivosti, občutku nestabilnosti, boleči hojo po stopnicah in v zmanjšanju možnosti klečanja in čepenja.

Zdravljenje tožnice je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trajalo od 3. 4. 2009 do 31. 7. 2009, k temu času zdravljenja je potrebno dodati tudi obdobje aplikacij injekcij v levi kolenski sklep. Podatkov o tej kuri izvedenec ni imel. Po poškodbi je bila tožnica najprej medicinsko oskrbljena v zdravstvenem domu, nato pa je bila odpeljana v bolnišnico. Po nekaj dneh je bila zaradi težav ponovno sprejeta v bolnišnico in po opravljenih diagnostičnih pregledih operirana v splošni anesteziji. Tri mesece ni mogla nič delati, pri gibanju je uporabljala bergle. Poškodba je po ugotovitvah izvedenca, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, povzročila močne bolečine v kumulativnem trajanju dveh tednov, srednje močne bolečine z občasnimi bolečinami, ki so skupaj trajale tri tedne ter blage bolečine, ki so trajale ves preostali čas zdravljenja. V tem času je bila tožničina sposobnost življenjskih aktivnosti zmanjšana, tožnica je bila odvisna od tuje nege in pomoči za obdobje štirih mesecev. Glede na vrsto poškodb, trajanje zdravljenja, trajanje in intenziteto bolečin ter ob dejstvu da je bila tožnica v času zdravljenja povsem odvisna od tuje pomoči ter se gibala s pomočjo bergel, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino v znesku 7.000,00 EUR. Ob pravilni uporabi prvega odstavka 179. člena OZ ter upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, je primerna odškodnina iz tega naslova 4.000,00 EUR.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je poškodbeni akt sprožil intenziven strah. Po ugotovitvi, da nima sklepa zlomljenega, pa je v celotnem obdobju zdravljenja le občasno trpela srednje močan strah, občasno lažjo obliko strahu pa tri tedne. Za prestani strah je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici 1.500,00 EUR, kar pa po stališču pritožbenega sodišča presega okvire iz prvega odstavka 179. člena OZ. Zato je v tem delu pritožbama ugodilo ter odškodnino iz tega naslova znižalo na 800,00 EUR.

Posledice poškodbe levega kolena so pri tožnici povzročile trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 3%. Že pred poškodbo klinično še nemega razvoja obrabnih sprememb levega kolenskega sklepa, se je zaradi delne poškodbe notranjega meniskusa, neugodnega natolčenja in laminacije hrustančne površine ter delne poškodbe notranje vzdolžne vezi, poslabšalo stanje v tolikšni meri, da zaradi sproženja bolečin tožnica ni več sposobna dolgotrajne delovne ali športno rekreativne aktivnosti čepenja, klečanja in hoje po stopnicah. Pritožbi neutemeljeno opozarjata na že obstoječe kronične težave, ki jih je imela tožnica pred poškodbo, pa niso posledica navedene delovne nezgode. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem tekustvari pripeljejo do določene škodne posledice. Kadar se med te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanja samega oškodovanca, je za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnimdogodkom in zatrjevano posledico potrebno raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze. Ker tožnica z nepoškodovanim kolenom nima težav, oziroma sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve izvedenca ugotavlja, da obraba poškodovanega kolena poteka mnogo hitreje kot pri drugem kolenu, kronične težave niso tisti dejavnik, ki bi po rednem teku stvari pripeljal do škodnih posledic, kot jih trpi tožnica. Zato sodišče prve stopnje tega dejavnika utemeljeno ni upoštevalo pri določitvi višine odškodnine oziroma pri samem temelju odškodninske odgovornosti. Vendar je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka, zato jo je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava znižalo s prisojenih 5.000,00 EUR na 3.500,00 EUR Primerna odškodnina torej znaša 8.300,00 EUR, pri čemer je treba upoštevati tudi soprispevek tožnice v višini 10%. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP pritožbama delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča delno spremenilo tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža s 13.500,00 EUR na znesek 7.470,00 EUR in ga toženima strankama solidarno naložilo v plačilo. V preostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, v skladu s 353. členom ZPP.

Tožnica je na podlagi prvega odstavka 378. člena OZ upravičena tudi do plačila zamudnih obresti, saj je tožena stranka zamudila z izpolnitvijo denarne obveznosti. Ob upoštevanju drugega odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, ko upnik na ustrezen način zahteva izpolnitev obveznosti. Tožnica je že v odškodninskem zahtevku z dne 19. 10. 2009 uveljavljala odškodnino v višini 16.500,00 EUR, zato ni pravilno stališče pritožb, da ji gredo zakonite zamudne obresti od zneska, ki presega prvotno toženi znesek 7.000,00 EUR, šele od spremembe tožbe, to je od 24. 9. 2012 dalje. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 3. 2. 2010 dalje je pravilna in zakonita tudi v delu, kjer obresti tečejo od zneska, ki je višji od prvotno vtoževanih 7.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč začetek teka zakonskih zamudnih obresti določilo od poteka 14-dnevnega roka, odkar sta se toženi stranki seznanili z odškodninskim zahtevkom tožnice.

Zaradi delne ugoditve tožbenemu zahtevku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnice znaša 55,33% (in ne 100%), upoštevaje vrednost spornega predmeta v višin 13.500,00 EUR. Po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) je upravičena do nagrade za postopek v višini 477,10 EUR (367 EUR x 1,3 - tar. št. 3100) in ne do 674,00 EUR, ter do nagrade za narok v višini 440,40 EUR (367 EUR x 1,2 - tar. št. 3102) in ne 521,00 EUR, kot ji je nepravilno priznalo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju 20% DDV ter uspeha je tožnica upravičena do stroškov v višini 609,18 EUR.

Prvotožena stranka je glede na uspeh v višini 44,67% upravičena do nagrade za narok v višini 440,40 EUR (367 EUR x 1,2 - tar. št. 3102), skupaj z 20% DDV. V skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) toženi stranki sami solidarno krijeta stroške izvedenine, zato priglašenih stroškov izvedenine v višini 1.100,00 EUR sodišče druge stopnje ni priznalo prvotoženi stranki. Prav tako prvotožena stranka ni upravičena do nagrade za postopek, saj je pooblaščenka odvetnica H.H. vložila pooblastilo šele na naroku dne 25. 2. 2013, ter razen ponovnega pristopa na narok dne 14. 3. 2013 ni opravila v obravnavani zadevi nobenega drugega procesnega dejanja, ki ne bi bilo že vključeno v nagradi za narok oziroma bi utemeljevalo nagrado za postopek. Prvotožena stranka je tako upravičena do povračila stroškov postopka v višini 236,23 EUR.

Po pobotanju je prvotožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 372,95 EUR oziroma sta solidarno toženi stranki povrniti tožnici 982,13 EUR, glede na to, da obveznost drugotožene stranke iz naslova povrnitve stroškov znaša 609,18 EUR. Tudi v tem obsegu je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, na podlagi določbe 154. člena ZPP in drugega odstavka 165. člena ZPP.

Pritožbeni uspeh prvotožene in drugotožene stranke znaša 44,67%. V sorazmerju s tem uspehom sta upravičeni do povračila stroškov v zvezi s pritožbo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe (13.500,00 EUR) kot potrebne priznalo prvotoženi stranki stroške za sestavo pritožbe v višini 587,20 EUR (367 EUR x 1,6) (tar. št. 3210 ZodvT), kar glede na uspeh, ob upoštevanju 20% DDV, znaša 314,76 EUR. Pritožbeno sodišče prvotoženi stranki kot stroške postopka ni priznalo priglašene sodne takse v višini 471,00 EUR. Za tožbo, s katero stranka uveljavlja denarni tožbeni zahtevek, namreč taksna tarifa Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.), ki je veljala v času vložitve pritožbe, plačila sodne takse ni predvidevala. Kot izhaja iz podatkov v spisu, pa je prvotožena stranka že vložila vlogo za vrnitev sodne takse, ki je ni bila dolžna plačati. Ker je tudi drugotožena stranka kot stroške pritožbe priglasila sodno takso, ki je ni dolžna plačati, pritožbeno sodišče o stroški pritožbe drugotožene stranke ni odločalo.