Jedro

Če pravilno povabljeni toženec ne pride na glavno obravnavo in izostanka ne opraviči, ne more sodišču prve stopnje očitati bistvene kršitve določb postopka, ker je kot stranko zaslišalo le tožnico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita: za toženca obsodilni del sodbe sodbe sodišča prve stopnje, pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje pa se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec M. S., rojen 1954, oče mld. tožnika M. S., ki ga je 14.3.1997 v Ljubljani izven zakona rodila druga tožnica J. S., roj. 1957, obenem pa je toženca zavezalo, da mora od 1.7.1999 dalje za mld. tožnika plačevati mesečno preživnino po 12.000,00 SIT, pri čemer je dolžan do pravnomočnosti zapadle obroke plačati v 15. dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa je dolžan plačevati do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec. Tožencu pa je tudi še naložilo, da mora drugi tožnici iz naslova verzije plačati 216.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1999 dalje do plačila, obema tožnikoma pa njune stroške pravdnega postopka v znesku 106.554,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1999 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.

V svoji pritožbi zoper zanj obosodilni del sodbo in sklep toženec uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pojasnjuje, da se glavnih obravnav ni udeleževal, ker je bil močno prizadet in užaljen zaradi tega, ker druga tožnica ne govori resnice. To pa, da velja tudi za postopek ugotavljanja očetovstva po DNA metodi, katero glede na posamezne primere iz sodne prakse tudi ne sprejema kot dovolj zanesljivo. Svoj izostanek z glavnih obravnav pa toženec opravičuje tudi s svojo boleznijo srca in povišanim krvnim pritiskom, zaradi česar je že od 27.7.1997 dalje v bolniške staležu. Priznava sicer, da delno drži, da je z drugo tožnico živel skupaj od leta 1994 do 11.2.1996, potem pa ne več, saj se druga tožnica pozneje ni več vrnila k njemu. Datum 11.2.1996 si je tako dobro zapomnil, ker ima njegova hčerka takrat rojstni dan. Po drugo tožničinem odhodu, je toženec znova zaživel s svojo ženo, ki mu je 3.7.1996 rodila sina. Da je bilo temu res tako, namreč da druga tožnica od 11.2.1996 ni več prebivala pri njem, zaradi česar, da mld.

prvotožnik ne more biti njegov sin, da bosta lahko potrdili priči J. T. in F. T., če ju bo sodišče zaslišalo. Dodaja še, da lahko upravičeno dvomi v svoje očetovstvo mld. prvega tožnika tudi zaradi tega, ker je druga tožnica na obravnavi sama priznala, da stanuje pri nekem starejšem moškem. Nesprejemljivo se mu zdi tudi to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbo druge tožnice. Povsem podrejeno toženec izpodbija tudi višino prisojenega preživninskega zahtevka, pa tudi verzijskega zahtevka, ki da sta previsoko odmerjena. V tej zvezi omenja svoje slabe premoženjske razmere, saj znašajo njegovi mesečni prejemki le 45.000,00 SIT, s temi pa mora preživljati nezaposleno ženo in troje mladoletnih otrok.

Dodatnega zaslužka, da si ne more priskrbeti, ker mu zdravstveno stanje tega ne dopušča, saj ne prenese nobenih naporov in vse kaže na to, da se bo moral upokojiti. Toženec tako predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Toženčevo sklicevanje na to, da drugotožnica ne govori resnice, prav tako kot njegovi pomisleki zoper ustreznost DNA genetske preizkave za ugotavljanje očetovstva, ne predstaljo opravičljivega razloga za njegovo pasivno držo v teku tega postopka. Sodišče druge stopnje se prav tako v celoti strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo zakaj tudi toženčeva bolezen ne predstavlja takega razloga. Toženec sodišču prve stopnje tudi neupravičeno očita, da je svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbo druge tožnice, glede na to, da je bil toženec na zadanjo glavno pravilno povabljen, svojega izostanka pa ni opravičil (glej ugotovitev na l. št. 45). Sodišče druge stopnje tako kot sodišče prve stopnje ne najde razlogov za to, da bi dvomilo v verodostojnost drugotožničine izpovedbe, v kateri je ta zatrdila, da je v kritičnem času za zanositev mld.

prvega tožnika imela spolne odnose izključno le s tožencem in da je bil mld. prvi tožnik rojen po preteku normalne nosečnoste dobe 9 mesecev (primerjaj izpisek iz rojstne matične knjige- priloga A2). V tej zvezi je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje ne vidi nobene potrebe po dopolnjevanju postopka z zaslišanjem v pritožbi predlaganih prič, ker naj bi ta dva po toženčevih navedbah lahko potrdila le, da druga tožnica po 11.2.1996 ni več živela pri tožencu, kar pa ne izključuje možnosti, da ne bi v kritičnem času v juniju 1996 z njim spolno občevala. Povsem nesprejemljivi so tudi toženčevi dvomi v njegovo očetovstvo mld. prvega tožnika ob tem, ko se sklicuje na drugotožničino priznanje, da stanuje pri nekem starejšem moškem.

Toženec tega moškega namreč konkretno ne imenuje, niti ne zatrjuje, da bi druga tožnica s tem moškim imela intimno razmerje v času kritičenem za zasnositev mld. prvega tožnika, kar je edino bistveno. To pa pomeni, da tožencu z ničemer ni uspelo izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je oče mld. prvega tožnika.

Sodišče prve stopnje je v okviru določb 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) tudi pravilno ugotovilo vse konkretne okoliščine, ki se nanašajo na mesečne potrebe mld. prvega tožnika in zmožnosti posameznega starša, da jih pokrije, ki jih pa tu ne gre ponavljati. Te je, ko je odločalo o tem delu zahtevka tudi pravilno ovrednotilo in potem upoštevalo pri svoji odločitvi. Slednjo je skrbno in logično pojasnilo, zato pritožbeno sodišče njegove razloge v celoti povzema kot svoje. Glede na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje le še dodaja, da je toženec svoje skrbi za tretjega zakonskega otroka ni z ničemer izkazal, prav tako kot ne skrbi za brezposelno ženo in da je mld. prvemu tožniku odmerjena mesečna preživnina minimalna, tako da ne gre razmišljati o njenem nadaljnjem zniževanju.

Kar zadeva verzijski zahtevek drugotožnice, ki se nanaša na preživniske obroke, ki jih je za otrokovo preživetje zalagala namesto toženca v časovnem obdobju od otrokovega rojstva do konca junija 1999, pritožbeno sodišče meni, prav tako kot že prej sodišče prve stopnje, da je ta po temelju utemljen zaradi toženčevega očetovstva mld. prvega tožnika, njegove dožnosti preživljanja in tega, da je druga tožnica izkazala, da dejansko namesto toženca zalagala zneske za otrokovo preživljanje.

Tožencu tudi ni z ničemer uspelo izpodbiti višine prisojenega zneska, saj je sodišče prve stopnje tudi v tem primeru izhajalo iz otrokovih minimalnih potreb po posameznih obdobjih, prezrlo pa tudi ni že zgoraj ocenjene premoženjske zmožnosti staršev.

Ker toženec s svojo pritožbo zoper sodbo potemtakem ni uspel, jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 368. člena ZPP potrdilo izpodbijani obsodilni del prvostopne sodbe.

Ker po določbi 6. odstavka 173. člena ZPP pritožba zoper sklep, s katereim je bila tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks ni pritožbe, je sodišče toženčevo pritožbo v tej smeri zavrglo kot nedopustno v skladu z določbo 1. točke 380. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 358. člena ZPP.