Jedro

Tožeča stranka v upravnem postopku ni podala vloge za določitev obsega pripravništva ali strokovnega izpita, ker je to dovolj jasno razvidno iz njene vloge, ampak je podala »prošnjo« iz določila 3. odstavka 30. člena Pravilnika pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti s »priporočilom« delodajalca, kar ustreza pojmu predlog »delodajalca« iz določila 3. odstavka navedenega Pravilnika. Določilo 3. odstavka 30. člena Pravilnika namreč določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena minister na predlog delodajalca in na prošnjo delavca lahko delavca z odločbo oprosti opravljanja strokovnega izpita, če s svojim strokovnim delom to opravičuje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 6040-340/2010-2 z dne 9. 6. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje na podlagi 64. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05, 15/08, 23/08, 58/08 in 77/08) in drugega odstavka 30. člena Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti (Pravilnik, Uradni list RS, št. 33/04, 38/06 in 84/09) odločilo, da mora A.A., univerzitetna diplomirana socialna delavka, rojena ... 1. 1962 v kraju Ljubljana, za opravljanje poklica univerzitetna diplomirana socialna delavka v zdravstveni dejavnosti opraviti strokovni izpit iz predmeta Strokovne vsebine poklicnega področja in Osnovne pravne ureditve s področja zdravstvene dejavnosti ter zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je ministrstvo dne 17. 5. 2010 prejelo prošnjo tožnice, da se ji določi obseg opravljanja strokovnega izpita. Kandidatka je prošnji priložila določena dokazila. Tožena stranka se sklicuje na določilo 2. odstavka 30. člena Pravilnika. Na podlagi prejete prošnje je za določitev obsega pripravništva in strokovnega izpita, organ upošteval že opravljen strokovni izpit za poklic medicinska sestra in priporočilo delodajalca, mora kandidatka za poklic univerzitetna diplomirana socialna delavka opraviti strokovni izpit iz predmetov strokovne vsebine poklicnega področja in osnovne pravne ureditve s področja zdravstvene dejavnosti ter zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.

V tožbi tožnica pravi, da je dne 15. 5. 2010 vložila prošnjo za oprostitev opravljanja strokovnega izpita za univerzitetno diplomirano socialno delavko na področju zdravstvene dejavnosti na predlog delodajalca B. Z izrekom v odločbi se ne strinja, ker niso upoštevana dejstva: da je opravila strokovni izpit za socialno delavko leta 1993 – po takrat edino veljavni zakonodaji (ob takratnem razcepu Ministrstev), da je opravila na Ministrstvu za zdravje že strokovni izpit za medicinsko sestro leta 1982, da je vso delovno dobo (29 let) zaposlena v zdravstvu, da sedaj veljavni Pravilnik v tretjem odstavku 30. člena omogoča oprostitev opravljanja strokovnega izpita. Zaradi opisanih dejstev je dne 5. 7. 2010 vložila na Ministrstvo za zdravje prošnjo za ponovno proučitev dokumentacije v zvezi z odločbo – s podrobnejšo obrazložitvijo. Dne 7. 7. 2010 sta se z vodjo psihosocialne službe B. po predhodnem dogovoru osebno oglasila na razgovoru na Ministrstvu za zdravje, pri gospe C.C. Pogovor se je končal z dogovorom o ugodni rešitvi zadeve, na podlagi vseh dejstev in dokazil, ki jih je predložila gospe C.C. glede zadeve. V dopolnitvi tožbe je navedla, da je vsebina in namen predloga oprostitev opravljanja strokovnega izpita na podlagi strokovnega dela, katerega pravna podlaga je 3. odstavek 30. člena Pravilnika, medtem ko je tožena stranka odločila na podlagi 2. odstavka 30. člena, po katerem obseg pripravništva in strokovnega izpita v primeru, da je delavec že opravil strokovni izpit na področju zdravstvene dejavnosti, pa si je pozneje pridobil drug poklic (1. odstavek 30. člena), določi minister, pri čemer upošteva strokovno izobrazbo, delovne izkušnje ter področja dela. Tretji odstavek 30. člena Pravilnika pa določa, da ne glede na določbe 1. odstavka 30. člena lahko minister na predlog delodajalca in na prošnjo delavca z odločbo oprosti opravljanja strokovnega izpita, če s svojim strokovnim delom to opravičuje. Tožena stranka v postopku ni ugotavljala dejanskega stanja in presojala dokazov, ki jih je tožnica predložila v postopku. Tako tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi ugotavlja, da ima tožnica opravljen strokovni izpit za medicinsko sestro, zaradi česar mora opravljati strokovni izpit za socialno delavko. Pri tem pa ne upošteva, da je strokovni izpit za poklic socialna delavka, ki je tudi predložila, opravila dne 13. 5. 1993 na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, četudi je takrat že delala v zdravstveni dejavnosti (namreč takrat je ob razdružitvi takratnega ministrstva za zdravstvo, družino in socialno varstvo prišlo do nesporazuma glede vprašanja, na katerem ministrstvu je treba opravljati strokovni izpit za socialno delavko v zdravstveni dejavnosti). Tožena stranka ni upoštevala, da tožnica dela v zdravstveni dejavnosti že od leta 1981, ko je začela delati v B. kot medicinska sestra in po poklicni prekvalifikaciji kot socialna delavka. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepresoje predloženih dokazov tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega zakona, saj je odločala na podlagi 2. odstavka 30. člena in ne na podlagi 3. odstavka 30. člena Pravilnika. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa odpravi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva povrnitev stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica z vlogo z dne 14. 5. 2010 podala prošnjo za priznanje strokovnega izpita na področju zdravstva za opravljanje del in nalog univerzitetne socialne delavke v zdravstveni dejavnosti. V prošnji je navedla podatke o opravljenem pripravništvu, izobraževanju in strokovnem izpitu za medicinsko sestro ter o delovnih izkušnjah ter članstvu v strokovnih organih. Ob prošnji je tožena stranka prejela tudi priporočilo B. za namen odločanja o omenjeni prošnji.

Na podlagi zakonskega pooblastila iz 4. odstavka 64. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 9/1992 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) minister predpiše vsebino pripravništva ter program in postopek opravljanja strokovnega izpita. V konkretni zadevi je tožena stranka odločila na podlagi določila 2. odstavka 30. člena Pravilnika. To določilo pravi, da obseg pripravništva in strokovnega izpita iz prejšnjega odstavka določi minister, pri čemer upošteva strokovno izobrazbo, delovne izkušnje ter področje dela. Določilo prvega odstavka tega člena pa pravi, da delavec, ki je že opravil strokovni izpit na področju zdravstvene dejavnosti, pa si je pozneje pridobil drug poklic, mora opraviti pripravništvo in strokovni izpit za ta poklic. Vendar pa tožeča stranka v upravnem postopku očitno ni podala vloge za določitev obsega pripravništva ali strokovnega izpita, ker je to dovolj jasno razvidno iz njene vloge z dne 14. 5. 2010 in iz vsebine tožbe, ampak je podala »prošnjo« iz določila 3. odstavka 30. člena Pravilnika s »priporočilom« delodajalca, kar ustreza pojmu predlog »delodajalca« iz določila 3. odstavka Pravilnika. Določilo 3. odstavka 30. člena Pravilnika pa namreč določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena minister na predlog delodajalca in na prošnjo delavca lahko delavca z odločbo oprosti opravljanja strokovnega izpita, če s svojim strokovnim delom to opravičuje. To pomeni, da tožena stranka ni imela razlogov, da je odločala o tožničini prošnji na podlagi 2. odstavka 30. člena Pravilnika oziroma razlogi za odločanje na podlagi 2. odstavka 30. člena namesto na podlagi 3. odstavka 30. člena Pravilnika iz odločbe niti niso razvidni, in ker je tožena stranka o prošnji odločila z odločbo, ki je upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80 EUR. Tožeča stranka v upravnem sporu ni imela pooblaščenca odvetnika, zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.