Jedro

Pri vzdrževalcu cest presoja preprečljivosti škodnega dogodka ni podvržena le merilu potrebne skrbnosti, ampak najstrožjemu merilu – merilu skrajne skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg prisojenega zneska v 15 dneh plačati še 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2009 ter v 2. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.976,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

v preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 707,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Poudarja, da odgovornost njenega zavarovanca (vzdrževalca ceste) za vdor kamenja ni podana. Opozarja, da je šlo za vdor za cel kamion velike količine kamenja, ki se je odtrgala zaradi velike količine padavin. Področje, iz katerega je padlo kamenje, je 20 do 30 metrov nad opornim zidom in je izven področja, za katerega je zadolžen vzdrževalec ceste. Pritožnica se sklicuje na določbe 47. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), po katerih znaša varovalni pas ob regionalnih cestah 15 metrov. Področja izven tega območja zavarovanec tožene stranke ni dolžan pregledovati. Poleg tega iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila že v času škodnega dogodka nad opornim zidom postavljena varovalna žična ograja, kasneje pa je bila postavljena še mreža iz jeklenic. Niti zgraditev opornega zidu niti varovalnih mrež ne sodi v okvir rednega vzdrževanja, za katerega je zadolžena toženkina zavarovanka. Sanacija opornega zidu z lovilnimi mrežami je delo, ki presega redno vzdrževanje cest. Tožena stranka meni, da je dokazni postopek pokazal, da je zavarovanec tožene stranke ravnal kot dober strokovnjak in je storil vse, kar je bil dolžan storiti kot vzdrževalec ceste. Že pred škodnim dogodkom je Direkcijo RS za ceste večkrat opozarjal na nevarnost padajočega kamenja na kritičnem odseku, zaradi česar je ta izvedla sanacijo - naročila pregled brežine s strani strokovnjaka, izveden pa je bil tudi projekt za sanacijo brežine. Sanacijo je izvedla družba P., d.d.. Postavitev prometnega znaka po škodnem dogodku, po prepričanju pritožnice, za odločitev v tej zadevi ne more biti pomembna.

4. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi tožnik. Pritožuje se zoper odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka in predlagala, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da prisodi še 3.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko in 600,00 EUR za premoženjsko škodo. Meni, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti prenizka, sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, izpostavlja, da ima še zmeraj bolečine tudi v prsnem košu in jih bo trpel še vse življenje, da pa ga je bolel tudi vrat. Glede odškodnine za strah izpostavlja, da je bil primarni strah hud, kar naenkrat je pred sabo zagledal ogromno sivo skalo, bila je kakšnih 5 do 6 metrov pred njim, vanjo se je zaletel, saj ni mogel storiti ničesar. Prav vsak človek se ob trčenju v ogromno skalo ustraši za svoje življenje, sodišče je zmotno in samovoljno zaključilo, da je tožnikov strah hitro izzvenel. Tudi izvedenec je ocenil, da je tožnik ob prometni nesreči doživel primarni strah močne intenzitete, ki je na tožnikovo psiho delovala najmanj 6 do 8 ur. Pritožnik vztraja, da je prestajal tudi sekundarni strah in predlaga, da mu višje sodišče za strah prisodi 1.200,00 EUR odškodnine.

Pritožnik meni, da mu pripada tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je poškodba prsnega koša pustila trajne posledice. Tožnik še vedno trpi bolečine pri delu, zlasti v vinogradu. Izvedenec medicinske stroke je ocenil, da so bile zaradi poškodb tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, za kar bi mu sodišče moralo prisoditi odškodnino, ali pa to ugotovitev izvedenca upoštevati pri prisoji odškodnine za nevšečnosti pri zdravljenju.

Pritožnik vztraja, da bi mu moralo sodišče prisoditi tudi 600,00 EUR odškodnine za višjo zavarovalno premijo, saj je to obliko škode dokazal z listinami v spisu, toženka pa ji ni argumentirano oporekala.

Tožnik se pritožuje tudi proti odločitvi o pravdnih stroških, poudarja, da je imel velike stroške, da je kril stroške dveh izvedencev, toženkini stroški pa so bili majhni, zato odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, ni pravilna.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev; tožena stranka pa na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo: - da je tožnik 17. 10. 2008 na regionalni cesti R 422 iz smeri Brestanice proti Krškem z osebnim vozilom naletel na skalo, ki se je na cesto prikotalila iz pobočja nad cesto, - da je na podlagi pogodbe s 30. 8. 2007 (priloga B4 v spisu) za redno vzdrževanje te ceste zadolžen zavarovanec tožene stranke, ki opravlja tudi pregledno službo, - da se na kritičnem odseku ob cesti nahaja kamniti podporni zid, ki je visok približno 15 metrov in ima naklon 75 %, nad to konstrukcijo pa je strmo pobočje, ki ustvarja nedostopen teren s ceste, - da je zavarovanec tožene stranke vedel, da gre za kritičen odsek, kjer večkrat prihaja do padanja kamenja, - da delavci zavarovanca tožene stranke pred škodnim dogodkom niso opravili pregleda in čiščenja brežine, - da v kritičnem času ni bilo znaka “kamenje pada“, ampak je bil postavljen v marcu 2010, - da je bila po škodnem dogodku nad opornim zidom nameščena še dodatna varovalna mreža iz jeklenic.

8. Sodišče prve stopnje je analiziralo določbe ZJC in Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest (v nadaljevanju Pravilnik) ter pravilno zaključilo, da bi moral na podlagi 18. člena Pravilnika in 5. člena ZJC zavarovanec tožene stranke, ki je izvajalec rednega vzdrževanja v smislu določb ZJC in Pravilnika, med drugim stalno odstranjevati nestabilen material, ki bi lahko padel na cestišče. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi njen zavarovanec pregledal področje nad kamnitim podpornim zidom, kjer bi se lahko nahajal nevraščen material, ki bi ga bilo treba odstraniti, je prepričljiva.

9. Tožena stranka v pritožbi izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da preglednik ob pregledu ceste ni pregledal tudi brežine oziroma, da dnevnik pregleda ceste in dela preglednika ne izkazuje, da bi jo pregledal. A višje sodišče dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem vprašanju nima. Noben od dokazov, ki jih je v zvezi s to trditvijo predlagala toženka, ne pritrjuje njenim trditvam. To velja tudi za dnevnik pregleda ceste in dela preglednika (priloga B6 v spisu). Toženkino stališče, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neživljenjska, ker da (zaradi prostorske omejitve) vsega ni mogoče zapisati, ne vzpostavi dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Res je, da se dnevnik izpolnjuje na obrazcu, vendar iz obrazca, ki ga je predložila tožena stranka, ni mogoče razbrati prav nobene omejitve, koliko vrstic lahko preglednik porabi, da opiše opravljeno delo. Že pritožbene trditve, da iz zapisov v dnevniku izhaja tudi, da je ob nekaterih pregledih preglednik čistil koritnico in uravnaval kole, potrjujejo, da je vsako konkretno opravljeno delo mogoče dovolj natančno opisati. Nobenega prepričljivega razloga torej ni za to, da preglednik ne bi opisal, da je opravil pregled brežin, če bi ga dejansko opravil. 10. Javne ceste morajo biti vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene (5. člen ZJC). Pri vzdrževalcu cest presoja preprečljivosti škodnega dogodka ni podvržena le merilu potrebne skrbnosti, ampak najstrožjemu merilu – merilu skrajne skrbnosti, merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka (1). Tožena stranka ob tem, ko je vedela, da gre za odsek, na katerem kamenje pogosto pada in da je zato še posebej nevaren, ni izkazala, da bi kritičnemu delu – brežini posvetila zadostno pozornost. Zaključek sodišča prve stopnje, da torej ni zadostila zahtevani stopnji skrbnosti, je pravilen.

11. Pritožbene trditve o tem, da se je kamnita gmota morala skotaliti iz območja zunaj varovalnega pasu, ki ob regionalnih cestah znaša 15 metrov, ni utemeljena. Dokazni postopek ni pokazal, da bi se gmota materiala usula iz področja, ki je bilo izven varovalnega pasu (pa tudi tega ne, da bi šlo za plaz). Poleg tega pa je pritožničino stališče o tem, da se redno vzdrževanje omejuje le na področje varovalnega pasu, materialnopravno napačno. Pravilnik, ko nalaga toženi stranki vzdrževanje brežin, vzdrževanja v ničemer ne omejuje na obseg varovalnega pasu. Pomen določb ZJC o varovalnem pasu je drugačen – njihov namen je v omejitvi rabe prostora, da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor na državno cesto in promet na njej, ne pa v razmejitvi odgovornosti med izvajalcem vzdrževanja cest in drugimi subjekti.

12. Tožena stranka torej ni niti dokazala, da bi opravljala pregledno službo in varovanje brežin tako, kot ji nalaga Pravilnik, poleg tega pa tudi ni poskrbela za postavitev prometnega znaka z opozorilom pred padanjem kamenja, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala zaradi kamnite gmote, ki je padla na cesto, materialnopravno pravilen.

13. Višje sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki skušajo strogo razmejevati med odgovornostjo za opustitev opravil, ki predstavljajo redno vzdrževanje in odgovornostjo za dela, ki naj bi presegala redno vzdrževanje, le še pojasnjuje, da bi podrobno ločevanje odgovornosti izvajalca rednega vzdrževanja od odgovornosti upravljavca državnih cest poseglo v predvidljivost uporabnikovega položaja in mu naložilo nesorazmerno breme pri odločitvi, na koga naj naslovi zahtevek (2). Seveda pa je povsem predstavljiva situacija, ko za škodo odgovarjata oba.

14. Pritožba tožene stranke torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu potrdilo.

O pritožbi tožeče stranke:

15. Pritožniku je treba najprej ponovno pojasniti, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, da iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti izhaja, da tožena stranka ne jamči za škodo zaradi natega ali zvina vratne, prsne in ledvene hrbtenice, razen, če je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc večji od 3 milimetre. Slednje pri tožniku ni bilo ugotovljeno (in tega niti ne trdi), zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, kolikor se je ta nanašal na nepremoženjsko škodo, ki je posledica zvina vratne hrbtenice (to pa je večina škode), pravilno zavrnilo. Vse pritožbene navedbe, ki pri posameznih vrstah nepremoženjske škode izpostavljajo tožnikove težave s hrbtenico (spregledajo pa razlog za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka in mu tudi ne nasprotujejo), so zato neutemeljene.

16. Poleg te poškodbe je tožnik v prometni nesreči utrpel še udarnino leve strani prsnega koša. Pritožbene navedbe, da sodišče pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ni upoštevalo vseh posledic te poškodbe, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo to, kar je o posledicah udarnine prsnega koša izpovedal tožnik, pa tudi ugotovitve izvedenca. Tako je ugotovilo, da je prišlo do poškodbe z varnostnim pasom, ki je ob trku pritisnil na levo stran prsnega koša. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik močnejših telesnih bolečin ni občutil, saj je odšel k zdravniku šele tri dni po poškodbi, je povsem prepričljiva in ji višje sodišče v celoti sledi. Tožnik je res izpovedal, da je en teden jemal naklofen, vendar pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tega jemal zaradi bolečin v vratnem delu hrbtenice, prepričljiva. Prisojena odškodnina 500,00 EUR je za opisane telesne bolečine in minimalne nevšečnosti (dva zdravniška pregleda in rentgensko slikanje prsnega koša) pravična in ustrezno vpeta med odškodnine za podobno majhne škode.

17. Ocena sodišča prve stopnje, da pritožniku zaradi udarnine prsnega koša niso nastale duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je prepričljiva in zato zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka pravilna. Izvedenec je pojasnil, da udarnina trajnih posledic ni pustila. Pritožbene trditve, da je tožnik izpovedal o trajnih težavah v predelu prsnega koša, pa ne ustrezajo resnici. Iz tožnikove izpovedi dobesedno izhaja, da ga začne boleti „vretence... mal pod, pod vratom dol...“, pa tudi to, da so ga te bolečine pri delu ovirale kakšne tri tedne.

18. Utemeljeno pa se tožnik pritožuje glede odločitve o odškodnini za strah. Višje sodišče sicer popolnoma sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje glede strahu za izid zdravljenja. Pri tako enostavni poškodbi, ki očitno tožniku ni povzročala posebnih skrbi (to izhaja iz ugotovitve, da je k zdravniku odšel šele tri dni po poškodbi), ni mogoče govoriti o resnem strahu za izid zdravljenja.

Drugače pa je glede primarnega strahu. Res je, da je bil ta glede na potek škodnega dogodka gotovo kratkotrajen, skoraj hipen. Vendar pa je šlo po drugi strani za zelo močan strah za življenje, ki je za nekaj časa porušil tožnikovo ravnovesje, torej nedvomno tak strah, ki utemeljuje prisojo odškodnine. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku za strah prisodilo 500,00 EUR.

19. Pritožba glede zahtevka na plačilo 600,00 EUR zaradi povečanja zavarovalne premije ni utemeljena. Tožena stranka je tožnikovim trditvam o obstoju in višini te škode opredeljeno nasprotovala, tožnik bi torej moral predložiti dokaze, ki bi izkazovali nastanek škode in njen obseg, pa jih ni, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v 31. točki izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo.

20. Pritožba (razen delno glede odškodnine za strah) torej ni utemeljena, razlogi na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP v tem obsegu zavrnilo.

O stroških postopka:

21. Utemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožnikov uspeh po višini je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje res le približno 15 %, po spremembi sodbe pa je uspel približno z ¼ tožbenega zahtevka, vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je bil v tej zadevi temelj izrazito sporen, da je toženec v celoti kril stroške izvedenca cestnoprometne stroke, ki je bil postavljen v zvezi z ugotavljanjem temelja, poleg tega pa tudi stroške izvedenca medicinske stroke. Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. V tej zadevi, je moralo sodišče upoštevati naslednje okoliščine: - da je bil temelj izrazito sporen, zaradi česar je bil postavljen izvedenec; - da je postopek nazadnje pokazal, da je tožena stranka po temelju odgovorna, - da so stroški tožnika bistveno višji od stroškov tožene stranke. Glede na opisane okoliščine je višje sodišče, upoštevaje tožnikov popolni uspeh s temeljem tožbenega zahtevka ter četrtinski uspeh po višini, odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti 2/3 njegovih pravdnih stroškov. Tožena stranka mora tako tožniku povrniti del stroškov sodne takse za postopek in del potrebnih stroškov odvetniškega zastopanja (nagrada za postopek, nagrada za narok) na prvi ter drugi stopnji ter del stroškov izvedencev in materialnih stroškov.

(1) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2007 z 12. 9. 2008, pa tudi II Ips 390/1996 z 12. 2. 1998. (2) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 597/2009 z 18. 11. 2010.