Jedro

Izdaja začasne odredbe je kot ukrep za varstvo koristi otroka izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek sodnega postopka o glavni stvari.

Za zaključek, da so stiki starša z otrokom redni, ni potrebno, da so ti stiki vsakodnevni.

Čeprav stiki ne potekajo na takšen način, kot bi ga želel upnik in čeprav jih konflikten odnos med staršema do neke mere tudi otežuje, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča že iz samih navedb upnika ni razvidna takšna resna ogroženost mld. otrok zaradi formalne neurejenosti načina izvajanja stikov in samega načina, pogostosti, obsega in trajanja stikov, ki bi terjala začasno ureditev stikov že pred odločitvijo o glavni stvari.

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravno relevantne navedbe strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

II. Upnik in dolžnica sama nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I. izreka v celoti zavrnilo predlog upnika z dne 21. 2. 2020 za izdajo začasne odredbe, s katerim je pod točko 1. predlagal, da stiki mladoletnih A.R. in L. R. s predlagateljem F. R. začasno potekajo na način, da mladoletna A. R. in mladoletni L. R. oba skupaj en teden preživita pri predlagatelju, naslednji teden pa pri nasprotni udeleženki, ter, da je starš, pri katerem sta otroka, dolžan drugemu otroke dostaviti v nedeljo, najkasneje do 17.00 ure na naslov drugega starša; pod točko 2. predlagal, da se za primer kršitve te začasne odredbe nasprotni udeleženki izreče denarna kazen v višini 3.000,00 EUR, ki jo bo sodišče izdalo po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen za primer, če bo nasprotna udeleženka ponovno ravnala v nasprotju z obveznostjo v tej začasni odredbi; pod točko 3. predlagal, da je predlagatelj dolžan v roku 7 dni od izdaje te začasne odredbe predlagati uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o varstvu vzgoji in preživljanju oziroma o izvajanju starševske skrbi; pod točko 4. predlagal, da ta začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka sodnega postopka oziroma 7 dni, če ustrezen predlog o načinu izvajanja stikov ne bo vložen, pod točko 5. predlagal, da začasna odredba prične veljati takoj z učinkom izvršilnega naslova, ugovor zoper začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve ter pod točko 6. predlagal, da mu je nasprotna udeleženka dolžna povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti. Pod točko II. izreka pa je še sklenilo, da predlagatelj sam nosi svoje stroške tega postopka.

2. Zoper ta sklep se je upnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izda sklep o predlagani začasni odredbi, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa dolžnici naloži v plačilo povrnitev njegovih stroškov tega postopka. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, na kratko povzame vsebino svojega predloga za izdajo začasno odredbo, nato pa sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh navedb, ki jih je upnik podal v predlogu za izdajo začasno odredbo in v svoji pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2020, posledično mu zato očita, da je kršilo pravila postopka, kar je razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 21. 2. 2020 zaradi bistvenih kršitev določb pravil postopka ter kršitve temeljnih procesnih in ostalih pravic in svoboščin. Dodatno upnik sodišču prve stopnje še očita, da je v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 17. 3. 2020 nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje, posledično pa je nepravilno ugotovljeno materialno pravo. Sklicuje se na to, da je tako v predlogu za izdajo začasne odredbe kot tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2020 jasno predstavil in nazorno obrazložil vse predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za izdajo začasne odredbe po 161. in 162. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ) v zvezi s 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-I) in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), vztraja pa tudi, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, da je ogroženost otrok v svojih vlogah zatrjeval in jo tudi izkazal, saj je že v predlogu za izdajo začasne odredbe in v nadaljnji pripravljalni vlogi obširno obrazložil, da zaradi nerednih neposrednih fizičnih stikov upnika z mld. otrokoma obstaja ogroženost mld. A. R. in L. R. Po njegovem mnenju je tako pravno kot dejansko zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima upnik dokaj redne, in po oceni sodišča tudi kvalitetne stike z mld. otrokoma. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je upnik z mld. otrokoma imel neposredne osebne stike v času zimskih šolskih počitnic, v času od 6. 3. 2020 do 8. 3. 2020, dne 13. 3. 2020 ter z mld. L. R. še dne 14. 3. 2020, vendar pa je tudi obrazložil, da so stiki z mld. otrokoma po telefonu zelo kratki in nekvalitetni, površinski in nikakor ne morejo nadomestiti pristnih neposrednih osebnih stikov z očetom, ki jih mld. otroka nedvomno, in tudi po prepričanju sodišča, potrebujeta za zdrav psihosocialni razvoj. Nadalje upnik še poudarja, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da ima z mld. otrokoma redne telefonske stike, saj se več dni sploh ni slišal z mld. A. R. in L. R. in sicer se z njima sploh ni slišal dne 5. 3. 2020 ter 11. in 12. 3. 2020. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju napačno ocenilo, da so telefonski stiki upnika z mld. otrokoma kvalitetni, saj, kadar so telefonski stiki bili, so ti bili zelo kratki, kar pomeni dve do tri minute telefonskega pogovora z enim od otrok, ali pa so ti stiki bili le preko sporočil, ko so si voščili zgolj dobro jutro ali lahko noč. Takšni bežni telefonski stiki pa po mnenju upnika ne morejo nadomestiti rednih osebnih stikov, kot jih sam predlaga z izdajo začasne odredbe. Nadalje upnik ponovno poudarja, da dolžnica upniku onemogoča tudi telefonske stike z otrokoma, saj na mld. otroka vpliva tako, da se ta z njim ne upata pogovarjati po telefonu. Dolžnici očita, da ga je v očeh otrok že do določene mere očrnila, dejstvo, da mld. otroka nagovarja k razmišljanju, da je njun oče slab človek, da se zaradi tega z njim ne smeta in ne moreta pogovarjati, in njegovo ravnanje interpretira kot neustrezno, od njiju pa pričakuje, da bosta postala njena zaveznika zoper očeta in od njiju pričakuje popolno lojalnost, pa po mnenju upnika tudi že pomeni ogroženost mld. otrok. Upnik opozarja, da bi se z vcepitvijo takšnega razmišljanja mld. otrokoma, ki sta v trenutni starosti zelo dovzetna za vse vrste sugestij in splošno znano je, da še nista sposobna lastnega, razumnega razmišljanja, temveč z lahkoto podležeta razmišljanju tistih, s katerimi sta največ v neposrednem stiku, lahko zgodilo in se v določeni meri že dogaja, da bosta mladoletna otroka začela zavračati tudi neposredne osebne stike z očetom, kar pa nedvomno pomeni ogrožanje mld. otrok, saj je splošno znano, da otroci za zdrav razvoj potrebujejo oba starša. Navedeno je upnik že izrecno opazil pri mld. A. R., in sicer v času zimskih počitnic, ko so čas preživljali skupaj v Termah ... in je vse potekalo brez konflikta, vse dokler ni mld. A. R. po telefonu govorila z dolžnico. Ko je mld. A. R. končala telefonski pogovor, je upnik opazil občutno nenadno spremembo v njenem obnašanju, saj je do upnika začela obnašati uporniško ter se je začela nerazumno izgovarjati, kar se pred navedenim telefonskim pogovorom ni. Takšen negativni odnos mld. A. R. do upnika pa se tudi vedno bolj stopnjuje, saj je mld. A. R. očitno že čisto na strani dolžnice in je upnik opazil, da le še redko ali skoraj nikoli ne izkaže več interesa po preživljanju časa z njim. Pri mld. L. R. takšno stanje še toliko ni eskaliralo, vendar se upnik boji, da bo ob neurejenosti osebnih stikov upnika z mld. otrokoma, negativnemu in odklonilnemu razmišljanju do upnika s strani dolžnice in sedaj tudi mld. A. R. podlegel tudi mld. L. R., kar pa želi upnik s predlagano začasno odredbo preprečiti, saj to, kot je upnik že obrazložil, nedvomno predstavlja ogroženost mld. otrok. Je pa upnik tudi že opazil odklonilni odnos mld. A. R. do upnika, kot je navedel že v svojih prejšnjih vlogah, saj dne 14. 3. 2020 ta z upnikom ni želela preživeti časa. Po prepričanju upnika je to nedvomno rezultat vpliva dolžnice nanj, saj je pred tem upnik bil deležen verbalnega napada s strani dolžnice, kar pa sta mld. otroka po vsej verjetnosti tudi slišala. Upnik še enkrat poudarja, da mld. otroka takšnega odklonilnega odnosa do upnika, ko so imeli redne osebne stike, nista imela, saj so veliko časa preživeli skupaj in so se dobro razumeli, kot je upnik že pojasnil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Nadalje upnik še poudarja, da so ogrožajoče okoliščine za mld. otroka izkazane tudi s tem, ko dolžnica mld. otrokoma, predvsem v trenutni situaciji mld. L. R., ne dovoli k upniku, da bi z njim preživel čas, kadar to sam želi in mu s tem onemogoča stike in kvalitetno preživet čas s svojim očetom, ko ga ta očitno potrebuje. Upnik ob tem izpostavlja, da je že navedel, da je v več primerih dolžnici ponudil, da lahko preživi čas z otrokoma, ko je ona morala v službo, vendar mu je dolžnica to onemogočila ter mld. otroka raje dala v varstvo svojemu trenutnemu partnerju, ki je mld. otrokoma neznana in tuja oseba. Ravnanje dolžnice, ko želi upnika v največji možni meri odrezati iz življenja mladoletnih otrok in se v tem delu aktivno trudi preprečiti stike, nevarnost negativnega vpliva na mld. otroke po upnikovem mnenju izkazuje. Skupaj z nevarnostjo iz naslova porušenega psihosocialnega razvoja in škode v posledici pomanjkanja osebnih stikov z očetom, po mnenju upnika že izkazuje in izpolnjuje kriterij ogroženosti mladoletnih otrok, ki je izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti, če ne v tem trenutku že z gotovostjo. Prav tako je opisana nevarnost in ogroženost otrok v neposredni vzročni zvezi z ravnanjem nasprotne udeleženke (157. člen DZ), s čimer je že iz tega razloga po mnenju upnika njegova pritožba utemeljena in ji je potrebno ugoditi. Sodišču prve stopnje upnik ob tem še očita, da se z izpodbijanim sklepom v presoji ogroženosti mld. otrok in ogrožajočih okoliščin za mld. otroka sploh ni opredelilo do navedb upnika, da se je mld. L. R. upniku zaupal in mu povedal, da se je iz petka, 13. 3. 2020 na soboto 14. 3. 2020 polulal, pa bi se moralo, saj je navedeno dejstvo ogromen faktor pri presojanju okoliščin ogroženosti mld. otrok. Uhajanje urina pri mld. otrocih že po splošnem prepričanju predstavlja začetni znak vedenjske motnje, ki je po vsej verjetnosti rezultat kaotičnega stanja med predlagateljem in nasprotno udeleženko in se več kot očitno že odraža na mld. L. R. Navedena okoliščina po mnenju upnika tako predstavlja dejstvo, zaradi katerega je potrebno nujno ukrepanje, da se ogroženost pri mld. L. R. še ne poslabša. Upnik še izpostavlja, da je v skladu z enotno sodno prakso namen izdaje začasne odredbe v družinskih sporih izključno v olajšanju položaja otroka, ki je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka, skrb za največjo otrokovo korist, pa je, kot v izpodbijanem sklepu navaja sodišče prve stopnje samo, edino merilo za začasno urejanje družinskih razmerij. Upnik izpostavlja, da je že v predlogu za izdajo začasne odredbe ter v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 16. 3.2020 poudaril, da se udeleženca le stežka dogovarjata o stikih, ti dogovori pa s seboj prinesejo ogromno konfliktov, ki ju upnica (verjetno pravilno dolžnica) prenaša na mladoletna otroka (dolžnik (verjetno pravilno upnik) namreč veliko kontaktov z mld. otrokoma nima), kar predstavlja ogrožajoče okoliščine za mld. otroka, kot je že bilo obrazloženo. Za vsak stik je potrebno vložiti ogromno energije, pregovarjanja, prepričevanja in dokazovanja. Vse to vnaša dodatno tenzijo med starša in vse to mld. otroka zelo čutita in sta zato iz dneva v dan v večji stiski. Vsak stik pomeni borbo zase. Tudi sodišče je s izpodbijanim sklepom ugotovilo, da med udeležencema postopka obstaja dokaj konflikten odnos. Če bi sodišče ugodilo upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe, in začasno določilo stike med upnikom in mld. otrokoma, konfliktov med staršema v tolikšni meri več ne bi bilo, kar bi pa posledično po mnenju upnika blagodejno vplivalo tudi na položaj mld. A. R. in L. R., saj ne bi več čutila pritiska konfliktov, dogovarjanj, prigovarjanj in dokazovanj, ki jih sedaj, brez sklepa o začasni odredbi, med seboj imata udeleženca, ko se poskušata dogovarjati za vsak stik posebej. Izdaja začasne odredbe, s katero bi sodišče začasno določilo stike, bi tako po mnenju upnika olajšalo položaj otrok, saj bi se oba udeleženca morala držati stikov, določenih z začasno odredbo, konfliktov in neugodnih dogovarjanj glede stikov pa s tem ne bi bilo več. Napačen je tako po njegovem mnenju zaključek sodišča, da takšno sporazumevanje udeležencev postopka izvajanje stikov zgolj otežuje, ampak je evidentno, da sta zaradi tega ogrožena tudi mld. otroka. Upnik končno še navaja, da je dolžnica vse od 14. 3. 2020, ko je bila razglašena epidemija koronavirusa, hodila v službo, mld. otroka pa sta ves teden preživela z njenim novim partnerjem in njegovima dvema otrokoma, medtem ko je upnik delal od doma in bi lahko z največjim veseljem skrbel zanju. Takšno ravnanje matere, da onemogoča stike skupnih otrok z očetom, čeprav bi ta lahko bil z njimi, in preferira da otroci preživijo raje čas z njenim novim partnerjem, je po mnenju upnika neživljenjsko in nelogično ter ni v korist otrok že v normalnih razmerah, toliko bolj pa sedaj, ko vlada izredno stanje zaradi epidemije koronavirusa. Najbolj pa bode dejstvo, da je dolžnica spustila skupna otroka očetu v varstvo in stike šele takrat, ko je ugotovila, da otrok v varstvu ne bo imel njen trenutni partner, ona pa je upniku povedala, da bo sicer ta teden zaradi epidemije delala od doma. Očitno dolžnica bolj kot na korist otrok gleda na svojo korist in dovoljuje stike upnika z mld. otrokoma le takrat, kadar tudi njen novi partner nima svojih otrok, saj sta tako upnica in njen novi partner lahko sama in sta prosta vseh obveznosti do otrok. Vsekakor bi upnik lažje sprejel in bolj logična bi se mu zdela odločitev dolžnice, če se s stiki ne bi strinjala takrat, ko bi sama imela čas za otroka, na primer v tednu, ko bi delala od doma, in ne ravno obratno, da se s stiki ni strinjala takrat, ko je sama hodila v službo, naslednji teden, ko pa bo delala od doma, pa se bi s stiki strinjala, seveda pa samo in zgolj iz razloga, ker tudi njen novi partner v tem tednu ne bo imel svojih otrok.

3. Dolžnica je na pritožbo upnika odgovorila. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in med drugim pojasnjuje, da so stiki v mesecih marcu in aprilu potekali redno, da so sedaj (t.j. v času epidemije koronavirusa) celo obširnejši, kot bi bili sicer, saj sta otroka pri upniku po predhodnem dogovoru tudi med tednom, sicer pa potekajo redno vsak drugi vikend od petka do nedelje. Zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov in stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Na pritožbo upnika je odgovoril tudi zakoniti udeleženec CSD ..., ki je smiselno prav tako predlagal zavrnitev pritožbe upnika, prav tako pa je pojasnil redno izvajanje stikov očeta z mladoletnima otrokoma.

4. Pritožba upnika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 100. členom ZNP-1, ter v zvezi z 239. ter 15. členom ZIZ preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Upnik je v tej zadevi zavarovanja vložil predlog za izdajo začasne odredbe za ureditev stikov na podlagi 161. in 162. člena DZ. Trdil je, da je življenjska skupnost strank že razpadla, da bo v kratkem sprožil tudi postopek za razvezo, dodelitev otrok, določitev preživnine in stikov, sedaj pa je nujna takojšnja ureditev stikov med obema mld. otrokoma in upnikom, saj je dolžnica otroka odpeljala, posledično pa sam z otrokoma nima popolnoma nobenih stikov, niti osebnih, niti telefonskih. Od dne 15. 2. 2020 je bil s svojima otrokoma v stiku le preko SMS sporočil in telefonskih pogovorov do 20. 2. 2020, ko je dolžnica na mobilnem telefonu mld. L. R. blokirala telefonsko številko upnika. Dokler sta z udeleženko živela skupaj, je za otroka večinoma skrbel sam, zato ga sedaj, ko ga ne vidita, ker z njima nima stikov, pogrešata. Meni, da gotovo ni v skladu s koristmi otroka oziroma predstavlja za slednje resno grožnjo, popolna in nenadna odsotnost upnika iz njunega življenja, saj otrok pri odraščanju, posebej ko gre za mladoletna otroka, ki sta tovrstnih stikov, vzgoje in prisotnosti upnika vajena, nujno potrebna prisotnost obeh staršev. Zaradi nujnosti ureditve razmerja med udeležencema in konstantnega preprečevanja stikov z mld. otrokoma predlaga izdajo začasne odredbe o obsegu stikov. Da se prepreči ogroženost otrok iz naslova zdravega in uravnoteženega psihosocialnega razvoja, saj je otrokoma škoda v tem delu že nastala, predlaga izdajo začasne odredbe do dokončne ureditve stikov, in sicer tako, da bosta mld. A. R. in L. R., oba skupaj en teden preživela pri njemu, naslednji teden pa pri dolžnici. Starš pri katerem sta otroka, je dolžan drugemu otroke dostaviti v nedeljo, najkasneje do 17.00 ure. V času, ko bosta otroka pri njem, bo skrbno in vzorno poskrbel za vse njune potrebe, otroka ga imata izredno rada, čas rada preživljata z njim, sta razigrana, vesela in sproščena. Želi biti aktivno in v največji meri vključen v vzgajanje in varstvo otrok, saj ju ima neizmerno rad. Tekom postopka je še navajal, da še vedno nima urejenih stikov z mld. otrokoma, da mu dolžnica ves čas onemogoča stike, celo telefonskih stikov ne omogoča, da pa so na CSD okvirno dorekli stike za počitnice, tako je imel stike z otrokoma med zimskimi počitnicami, ko sta mld. L.R. in A. R. tri dni preživela z njim, vendar se tudi takrat dolžnica dogovora ni v celoti držala, da pa stiki z otrokoma trenutno potekajo preko telefona in sporočil, dne 27. 2. 2020 popoldne pa je tudi videl mld. A. R., ko je dolžnica prišla po nekatere stvari. Fizičnih stikov nato z mld. otrokoma vse do 6. 3. 2020 ni imel, z mld. A. R. je bil v kontaktu le preko sporočil in kratkih telefonskih pogovorov, dne 1. 3. 2020 pa je za kratek čas govoril z mld. L. R. Nadalje je dne 4. 3. 2020 znova za kratek čas otroka slišal le po telefonu, dne 6. 3. 2020 pa je ob 17.00 uri prevzel otroka in z njima preživel čas vse do 8. 3. 2020 do 18.00 ure, naslednji dan je bil v stiku z otrokoma preko Viber sporočil ter preko kratkih telefonskih pogovorov. Stike z otrokoma je imel še v petek 13. 3. 2020, z mld. L. R. pa je dne 14. 3. 2020 od 10.00 do 12.45 ure tudi igral košarko. Upnik je skupaj z vlogo z dne 16.3.2020 sodišču predložil tudi posnetke zaslonov pogovora med njim in dolžnico, iz katerih je razvidno, da se s težavo dogovarjata o stikih in varstvu mld. otrok.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17. 3. 2020 predlog upnika za izdajo začasne odredbe za ureditev stikov zavrnilo, saj je ugotovilo in zaključilo, da ima glede na njegove trditve upnik trenutno dokaj redne, pa tudi kvalitetne stike s svojima mld. otrokoma, da trenutni način izvajanja stikov otrok ne ogroža do te mere, da bi bilo stike potrebno že začasno urediti z izvršilnim naslovom, kar izhaja tudi iz poročila CSD ... z dne 28. 2. 2020 in njegovega odgovora z dne 12. 3. 2020. Ugotovilo je namreč, da ima upnik z otrokoma stike, ki sicer ne potekajo povsem na način, kot bi ga ta želel in za katerega meni, da je v korist otrok, je pa upnik natančno datumsko opredelil tako telefonske stike (sporočila, pogovori), stike preko Viber sporočil, kot tudi neposredne osebne stike v času zimskih šolskih počitnic, v času od 6. 3. 2020 do 8. 3. 2020, dne 13. 3. 2020, z mld. L. R. pa tudi dne 14. 3. 2020. Pojasnil je sicer, da se z dolžnico le s težavo dogovarjata o stikih, saj imata očitno vsak svoje predstave glede trenutnega in upravičenega izvrševanja stikov, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da to sicer izvajanje stikov verjetno otežuje, vendar pa stiki, ki trenutno potekajo, otrok ne ogrožajo.

8. Procesna in materialna pravila za izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok določajo 100. člen ZNP-11, 161. člen DZ2, 162. člen DZ3 in 157. člen DZ4. Izhajajoč iz takih pravil je v sodni praksi sprejeto stališče, da je izdaja začasne odredbe kot ukrep za varstvo koristi otroka izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek sodnega postopka o glavni stvari. Izdaja začasnih odredb je tako omejena le na nujne izjemne primere. Ogroženost otroka je tako temeljni in tudi edini pogoj za izdajo začasne odredbe, s katerim se mora ukvarjati sodišče, mora pa biti izkazana s stopnjo verjetnosti.

9. V tem konkretnem primeru je upnik najprej ogroženost mld. otrok utemeljeval z odsotnostjo vsakršnih stikov z mld. otrokoma, kasneje pa s (formalno) neurejenostjo stikov z mld. otroki, z onemogočanjem stikov s strani dolžnice, z njihovo nerednostjo in njihovim premajhnim obsegom (trajanjem).

10. Sodišče prve stopnje je ob zgoraj izpostavljenem materialno pravnem izhodišču, upoštevaje trditve upnika v tem postopku zavarovanja in poročilo CSD ... z dne 28. 2. 2020 ter njegov odgovor z dne 12. 3. 2020, povsem pravilno ugotovilo, kar pritožba niti ne izpodbija, da je imel upnik kljub dokaj konfliktnem odnosu med obema udeležencema tega postopka, ki sicer izvajanje stikov lahko do neke mere tudi otežuje, v času do izdaje izpodbijanega sklepa stike z otrokoma, ki sedaj (mld. hči A. R. od 14. 2., mld. sin L. R. pa od 15. 2. 2020) živita pri materi, in sicer tako telefonske stike (sporočila, pogovori), stike preko Viber sporočil, kot tudi neposredne stike v času zimskih počitnic (tri dni skupaj), poleg tega pa še 27. 2. 2020, ko je videl mld. A. R., od 6. 3. od 17.00 ure do 8. 3. 2020 do 18.00 ure, ko je imel vikend stik z obema otrokoma, 13. 3. 2020, ko je imel stik z obema otrokoma, z mld. L. R. pa je imel stik še 14. 3. 2020. 11. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je očitno, da ne držijo prvotne trditve upnika, da z mld. otrokoma nima nobenih stikov in da jih dolžnica onemogoča. Pritožbeno sodišče pa tudi povsem soglaša z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da ima upnik glede na ugotovljeno dejansko stanje dokaj redne stike s svojima mld. otrokoma, ki so po oceni pritožbenega sodišča tudi toliko pogosti in kontinuirani, fizični stiki pa tudi ustrezno dolgi, da so lahko, kot to zaključuje sodišče prve stopnje v točki 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi kvalitetni. Drugačno stališče upnika, izraženo v pritožbi, je tako po oceni pritožbenega sodišča pravno zmotno. To velja ob dejanski ugotovitvi, da ima upnik tudi relativno pogoste in redne fizične stike z mld. otrokoma, še zlasti za tisti del pritožbenih navedb, v katerem upnik izpostavlja, da telefonski stiki, ki ne trajajo prav dolgo, ne morejo nadomestiti fizičnih stikov. Za zaključek, da so stiki starša z otrokom redni, tudi ni potrebno, da so ti stiki vsakodnevni, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, v katerih upnik izpostavlja, da so bili v tem (skoraj enomesečnem) obdobju od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe (21. 2. 2020) do izdaje izpodbijanega sklepa (17. 3. 2020) trije dnevi (dne 5. 3. 2010, 11. 3. 2020 in 12. 3. 2020), ko se z mld. otrokoma sploh ni slišal. Med staršema, kot to pravilno izpostavlja tudi pritožba, sicer res obstaja dokaj konflikten odnos in posledično tudi njuna komunikacija ni ravno dobra, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, je pa glede na predložene posnetke zaslona pogovorov med udeležencema tega postopka kljub temu pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da komunikacija med njima še vedno (dokaj dobro) poteka v smeri dogovarjanj glede stikov. Čeprav torej stiki ne potekajo na takšen način, kot bi ga želel upnik in pri katerem neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi, in čeprav jih konflikten odnos med staršema do neke mere tudi otežuje, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča že iz samih navedb upnika ni razvidna takšna resna ogroženost mld. otrok zaradi formalne neurejenosti načina izvajanja stikov in samega načina, pogostosti, obsega in trajanja stikov, ki bi terjala začasno ureditev stikov že pred odločitvijo o glavni stvari. V tem postopku se namreč še ne ugotavlja prav vseh okoliščin, potrebnih za ugotovitev največjih otrokovih koristi tako glede vprašanja, kateri od staršev je primernejši za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, kot tudi glede vprašanja ureditve stikov, kar vse bo predmet odločitve po vloženi tožbi za razvezo zakonske zveze, dodelitve otrok, ureditve stikov in določitve preživnine.

12. Sodišče prve stopnje je tako povsem popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede samega načina izvajanja stikov očeta z mld. otrokoma in tudi glede vseh okoliščin, ki bi lahko pomembno vplivale na presojo pravnega standarda ogroženosti otrok, ki ga mora glede na okoliščine vsakega posameznega primera napolniti sodišče. Drugačno stališče upnika, izraženo z obširnimi pritožbenimi navedbami, je po oceni pritožbenega sodišča tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu zmotno. Dvoma v pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu upnik namreč ne more vzbuditi z lastnim, enostranskim in subjektivnim pogledom na ureditev razmerij med staršema in otrokoma, prav tako pa tudi ne z izpostavljanjem težav, ki jih ima v odnosu z otrokoma, in jih prav tako enostransko pripisuje dolžnici, še manj pa z laičnim mnenjem, kako bo sedanji način izvajanja stikov v prihodnje vplival na zdrav razvoj mld. otrok in da se pri obeh otrokih že kažejo zametki vedenjskih motenj, ki jih, ne da bi jih s stopnjo verjetnosti tudi izkazal, pripisuje neurejenim in neustreznim stikom očeta z mld. otrokoma. Glede na to, da je bilo v tem postopku zavarovanja nesporno ugotovljeno, da ima upnik dokaj redne, pogoste in kontinuirane stike z mld. otrokoma, da ima upnik zato vse možnosti imeti z otrokoma tudi kvalitetne stike, niso pa bile niti zatrjevane niti vsaj s stopnjo verjetnosti izkazane kakšne že obstoječe resnejše vedenjske motnje mld. otrok, ki bi bile v vzročni zvezi s trenutnim načinom izvajanja stikov, in bi lahko vplivale na psihofizični razvoj otrok, tudi enkraten dogodek, ki ga je upnik opisal že v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2020, ponovno pa ga izpostavlja tudi v pritožbi, da se mu je mld. L. R. zaupal, da naj bi se v noči iz 13. na 14. 3. 2020 polulal, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na odločitev v tej zadevi. Čeprav se do teh njegovih navedb, kot to upnik pravilno izpostavlja tudi v pritožbi, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer res ni posebej opredelilo, pa s tem upniku ni kršilo pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS in posledično tudi ni zagrešilo s pritožbo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravno relevantne navedbe strank. Sodna praksa5 in pravna teorija6 sta tako že zavzeli stališče, da se sodišču ni potrebno opredeliti do pravno nepomembnih in očitno neutemeljenih navedb strank. Ravno takšna pa je bila, kot je bilo že obrazloženo, tudi navedba upnika o tem, da se mu je mld. L. R. zaupal, da se je polulal. 13. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da (vsaj v času izdaje izpodbijanega sklepa) niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, saj ni bila izkazana zatrjevana ogroženost mld. otrok, upnik ne more izpodbiti niti s pritožbenimi navedbami, v katerih opisuje dogajanje in ravnanje dolžnice ter način izvajanja stikov po izdaji izpodbijanega sklepa, v času po razglasitvi epidemije novega koronavirusa, saj te navedbe ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 34. člena ZNP-1, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi vselej navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena tega zakona. Tudi za postopke zavarovanja po DZ po presoji pritožbenega sodišča velja, da sodišče o predlogu za zavarovanje odloči po stanju ob izdaji sklepa o predlogu za zavarovanje (za izdajo začasne odredbe), saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 34. člena ZNP-1 lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum, za katere upnik sam pove, da so nastali že po izdaji izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Tudi sicer pa iz teh pritožbenih navedb niti ne izhaja, da bi imel upnik v tem času manj stikov z otrokoma kot pred tem oziroma, da bi zaradi trenutnega načina izvajanja stikov z dogovori med staršema nastopile kakšne takšne okoliščine, ki bi lahko kazale na obstoj ogroženosti otrok. Prav nasprotno, v tem času je imel upnik z otrokoma celo več stikov kot prej, kar še dodatno potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da ni pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

14. Glede na vse obrazloženo se izkaže pritožba upnika za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ potrdilo.

15. Ker upnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi z 2. odstavkom 55. člena ZNP-1 ter 15. členom ZIZ nositi sam. Ker dolžnica s svojim odgovorom na pritožbo ni pomembneje doprinesla k odločitvi na pritožbeni stopnji, je pritožbeno sodišče glede na vrsto spora in okoliščine primera, ko gre za urejanje družinski razmerij takoj po razpadu življenjske skupnosti staršev, ocenilo, da je upoštevaje 2. odstavek 55. člena ZNP-1 v zvezi s 15. členom ZIZ in 1. odstavkom 165. člena ZPP najbolj primerno, da tudi dolžnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru na pritožbo je sicer dolžnica priglasila tudi svoje stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje (odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, pripravljalna vloga), o katerih pa pritožbeno sodišče ni pristojno odločati. Izrek o pritožbenih stroških zakonitega udeleženca pa je odpadel, saj jih le-ta ni priglasil. 1 100. člen ZNP-1 določa: ″Začasne odredbe za varstvo koristi otrok se pod pogoji, ki jih določa družinski zakonik, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje.″ 2 161. člen DZ določa: ″Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.″ 3 162. člen DZ določa: ″(1) Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, zlasti pa: - odredbo, s katero otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod;- odredbo o vstopu v stanovanje ali druge prostore, v katerih se otrok nahaja, proti volji staršev;- odredbo o prepovedi ali omejitvi stikov;- odredbo o načinu izvajanja stikov;- odredbo o vzgoji in varstvu otroka;- odredbo o preživljanju otroka;- odredbo o prepovedi prehoda državne meje z otrokom;- odredbo o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja;- odredbo o prepovedi približevanja otroku osebam, ki ga ogrožajo;- odredbo o zavarovanju na premoženju staršev ali otroka;- odredbo o zdravniškem pregledu ali zdravljenju.(2) Kadar sodišče izda odredbo iz prve alineje prejšnjega odstavka, drugo osebo, krizni center, rejnika ali zavod tudi imenuje. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Glede obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzora nad namestitvijo, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.″ 4 157. člen DZ določa: ″(1) Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen. (2) Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.(3) Škoda iz prejšnjega odstavka obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.″ 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 121/2015 z dne 25. 8. 2016, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016. 6 Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2009, str. 287-301 in A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2005, str. 53-63.