Jedro

Ker očitek o spremenjenih okoliščinah v fazi podaljševanja pripora ni konkretiziran, ga ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A.P. podaljšal pripor, ki je začel teči od 11.6.2001 od 6. ure dalje, še za en mesec, torej do 11.8.2001 do 6. ure in sicer iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega A.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega A.P. je dne 24.7.2001 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Mariboru zoper oba uvodoma navedena sklepa in zoper sklepa o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče napadene sklepe tako spremeni, da pripor zoper obdolženega A.P. odpravi, oziroma podrejeno spremeni tako, da odredi hišni pripor, oziroma podrejeno napadene sklepe razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga zavrnitev le-te in navaja, da iz izvajanj obdolženčevega zagovornika ni razvidno, zaradi katere konkretne kršitve iz 2. in 3. točke 420. člena ZKP vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, niti ni pojasnil, na katerega izmed obeh pravnomočnih sklepov se njegove posplošene navedbe nanašajo. Tako ne bo moč presoditi, ali je podana kakšna kršitev zakona, saj sodišče presoja samo tiste, na katere se zahteva sklicuje. Zatrjevanje obdolženčevega zagovornika, da v sklepih ni govora o neogibnosti odreditve pripora za varnost ljudi, ni resnična. Ko v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča zatrjuje, da se obdolžencu napačno očita predkaznovanost in nezaposlenost njegove zunajzakonske družice, s čemer izpodbija nujnost izrečenega ukrepa, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vse to pa skuša prikazati kot nasprotje med odločilnimi dejstvi, in obenem da sklepi nimajo razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovornik tudi ne pojasni, v čem vidi nesorazmernost med težo očitanih kaznivih dejanj in posegi v osebno svobodo posameznika ter v čem so se spremenile okoliščine, v katerih je bil pripor odrejen. Tudi tožilčevo dopolnjevanje predloga na pripornem naroku ni v nasprotju z zakonom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti glede pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora uveljavlja, da napadena sklepa nimata razlogov za podaljšanje pripora. Ne vsebujeta zadostnih razlogov o tem, da je mogoče varnost ljudi zavarovati samo s priporom. Končno v zvezi s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora vložnik graja zaključek sodišča, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, niso v ničemer spremenile. Meni, da v spisu ni prav nobenega dokaza o tem, saj so bili po odreditvi pripora zaslišani več obdolžencev in priče, nihče pa v ničemer ni kakorkoli obremenjeval obdolženega in gre smiselno celo za razbremenitev, tako da so se v tem delu okoliščine po mnenju vložnika spremenile.

Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju razlogov glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na odreditev pripora, napotuje vložnika na vsebino obrazložitve sodbe z dne 27.9.2001, opr. št. I Ips 248/2001. Vrhovno sodišče nima nobenih pomislekov v zakonitost in pravilnost obeh napadenih sklepov o podaljšanju pripora obdolženemu A.P., saj imata tako sklep sodišča prve stopnje, kot sklep pritožbenega sodišča glede na rezultate dosedanje preiskave zadostne in sprejemljive razloge, ki so narekovali podaljšanje pripora, pri čemer je ob tej ugotovitvi predlog obrambe za nadomestilo pripora s hišnim priporom brez podlage. Očitek o spremenjenih okoliščinah v fazi podaljševanja pripora ni konkretiziran in ga tako sploh ni mogoče oceniti. Ob pravnomočno ugotovljenem utemeljenem sumu s sklepom o uvedbi preiskave v spisu ni nobenega dokaza, ki bi izključeval obstoj utemeljenega suma in s tem podlago za nadaljnji postopek, vključno s podaljševanjem pripora, zato je vložnikova trditev, da gre smiselno za razbremenitev obdolženca, neutemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.