Jedro

Bistvena kršitev določb upravnega postopka - 9. člena ZUP/86 je podana, če tožena stranka odloči le na podlagi dokazov ene stranke, ne da bi presodila nasprotne dokaze druge stranke o okoliščinah, ki so bistvene za odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1116/2001-19 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo 2. in 3. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 30.1.1997. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi D.D. zoper odločbo Upravne enote J. z dne 11.11.1996, s katero je ta zavrnila njegovo zahtevo za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti - trgovine na drobno v poslovnih prostorih na J. Tožena stranka je o pritožbi odločila tako, da je navedeno prvostopno odločbo odpravila (2. točka izreka) in ugotovila, da D.D. izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti trgovine z živili, razen s tistimi, ki se prodajajo na delikatesni način (3. točka izreka). Drugače kot prvostopni organ je namreč presodila, da imenovani izkazuje pravico razpolaganja s poslovnim prostorom. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v ponovnem postopku potem, ko je bila s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 76/98-3 z dne 24.5.2001 razveljavljena njegova sodba, št. U 306/97-9 z dne 27.8.1998. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je pogoj za izdajo ugotovitvene odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti trgovine, da podjetnik razpolaga s poslovnim prostorom, v katerem bo opravljal dejavnost. Med tem, ko je vlagatelj zahteve za izdajo ugotovitvene odločbe, kot dokaz o razpolaganju s poslovnim prostorom predložil zemljiško knjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je lastnik prostora njegov oče ter najemno pogodbo, sklenjeno z očetom, je tožeča stranka v postopku zatrjevala in z listinami dokazovala drugačno dejansko stanje glede lastništva. Ker tožena stranka dokazov tožeče stranke ni presodila, je s tem bistveno kršila pravila postopka.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da so podlaga za odločitev v tej zadevi tista dejstva, ki so obstajala ob izdaji odločbe prve stopnje, to je dne 11.11.1996. Ta dejstva so bila pravilno ugotovljena.

Vlagatelj zahteve je organu prve stopnje predložil zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 1033 k.o. J., iz katerega je izhajalo, da je lastnik prostora njegov oče, s katerim je sklenil najemno pogodbo. Iz tega izhaja, da je stranka izkazala izključno pravico do uporabe poslovnega prostora. Kasnejše spremembe lastninsko pravnih razmerij glede predmetnega poslovnega prostora ne morejo vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno s tem, ko je ocenjevalo sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 7.1.1997, s katerim je to sodišče popravilo vpis pri z.k. vl. št. 1033 k.o. J. tako, da je pri navedenem z.k. vložku prepisalo izrek odločbe o nacionalizaciji z dne 29.4.1960 ter revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, št. II Ips 300/95 z dne 24.4.1997. Ob izdaji izpodbijane odločbe namreč navedeni sklep še ni bil pravnomočen, navedena sodba pa niti še ni bila izdana. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu D.D. na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Eden od pogojev za opravljanje dejavnosti trgovine na drobno je tudi, da ima tisti, ki opravlja dejavnost, poslovni prostor. Če ta pogoj ni izpolnjen, ni podlage za izdajo ugotovitvene odločbe v smislu 6. odstavka 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/94). Prav to, ali je navedeni pogoj izpolnjen, je v obravnavani zadevi sporno. Res je sicer, da je vlagatelj zahteve za izdajo odločbe predložil zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je lastnik poslovnega prostora njegov oče in najemno pogodbo. Zemljiškoknjižni izpisek je javna listina, zato se šteje za resnično, kar iz njega izhaja. Vendar je domneva o resničnosti tistega, kar se v javni listini potrjuje, izpodbojna. Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja in tudi ni sporno, da je tožeča stranka ves čas postopka z listinami, med drugim tudi z sodno odločbo - sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.4.1994, dokazovala drugačno dejansko stanje glede lastništva poslovnega prostora, kot ga potrjuje predloženi zemljiškoknjižni izpisek. Tožena stranka pa dokazov tožeče stranke glede pravice razpologanja s poslovnim prostorom ni presodila. In ker je prav dejstvo, ali ima vlagatelj zahteve za izdajo ugotovitvene odločbe pravico razpolaganja s prostorom bistveno za odločitev o stvari, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka s tem, da je odločila o stvari le na podlagi dokazov ene stranke, ne da bi presodila nasprotne dokaze druge stranke, bistveno kršila pravila postopka in sicer določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Zato je sodišče s tem, ko je tožbo zavrnilo bistveno kršilo določbo 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Revizijska sodba vrhovnega sodišča je bila sicer res izdana šele po izdaji odločbe tožene stranke, vendar pa je bilo s to sodbo zavrnjena revizija zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2032/93 z dne 20.4.1994, na katero se je tožeča stranka sklicevala že v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.