Jedro

Ni splošnega pravila, kdaj gre za zanikanje razmerja, kdaj pa ne, saj je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera. V predmetni zadevi je upnik izvršbo predlagal na podlagi izpiska odprtih knjigovodskih postavk. Dolžnik v takem primeru nima enakih možnosti za konkretizirano ugovarjanje kot bi jih imel, če bi predlog za izvršbo temeljil na konkretnih računih. V tej luči je potrebno presojati tudi njegove navedbe v ugovoru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog upnika za izdajo predhodne odredbe, ker ni podana domneva iz 1. točke prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni zanikal obstoja obligacijskega razmerja.

Zoper sklep sklep se dolžnik pritožuje z obsežno pritožbo, v kateri povzema zakonske določbe in kopira dele obrazložitev sodnih odločb v podobnih zadevah. Vztraja, da je dolžnik v ugovoru zanikal obstoj obligacijskega razmerja, saj se spreneveda, da sploh ne ve, na kakšni podlagi naj bi upnik izdal račune, iz katerih izhaja vtoževana terjatev. Iz njegovih navedb nadalje izhaja očitno zanikanje obstoja dolga, kar glede na teorijo obligacijskega prava prav tako lahko štejemo za zanikanje obligacijskega razmerja. Pri tem se upnik sklicuje na sodno prakso VSL I Cpg 877/2012, I Cpg 101/2013, I Cpg 773/2012 in VSK Cpg 63/2013. Kljub drugačni sodni praksi, je sodišče prve stopnje štelo, da abstraktno priznavanje poslovnega ter vsebinsko prazno zanikanje obstoja terjatve zadošča za presojo, da ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Trditve dolžnika, da naj bi stranki skupno ugotovili nepravilnosti pri izdaji računov, kar naj bi posledično pomenilo neutemeljenost vtoževanih računov, po presoji upnika ter glede na uveljavljena stališča sodne prakse na noben način ne morejo predstavljati vsebinsko nepraznega razloga za utemeljenost ugovora. Prav sankcioniranje vsebinsko praznih ugovorov pa je bil namen zakonodajalca. Za takšno situacijo ne gre le takrat, kadar dolžnik daje razmerju drugačno vsebino kot upnik, in to tudi obrazloži. V nadaljevanju pritožnik razpravlja o pomenu precedenčnega učinka sodnih odločb v povezavi s 14. in 22. členom Ustave. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu niti z eno besedico ni opredelilo do obstoječe sodne prakse. V konkretnem primeru ne zdrži niti argument, da bi bilo dolžniku naloženo preveliko breme, če bi moral konkretizirati vse terjatve v medsebojnem razmerju, ki niso bile sporne in tiste, ki so bile sporne. Namen učinkovitega izvršilnega postopka je predvsem zaščita interesa upnika.

V odgovoru na pritožbo je dolžnik ponovil svoje ugovorne trditve in jih še razširil. Vztraja, da ni zanikal obligacijskega razmerja in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni zanikal obligacijskega razmerja, je pravilen. Ni splošnega pravila, kdaj gre za zanikanje razmerja, kdaj pa ne, saj je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera. V predmetni zadevi je upnik izvršbo predlagal na podlagi izpiska odprtih knjigovodskih postavk. Dolžnik v takem primeru nima enakih možnosti za konkretizirano ugovarjanje kot bi jih imel, če bi predlog za izvršbo temeljil na konkretnih računih. V tej luči je potrebno presojati tudi njegove navedbe v ugovoru. Dolžnik je v ugovoru navedel, da sta z upnikom poslovna partnerja in da sta v decembru 2013 opravila pregled poslovanja, pri katerem so bile ugotovljene nepravilnosti, na podlagi katerih je dolžnik upniku nekatere račune zavrnil, nesporne pa poravnal. V potrditev svojih trditev je dolžnik predlagal tudi dokaze. Ob dejstvu, da je sklep o izvršbi temeljil na izpisku odprtih postavk, iz katerega niso razvidne konkretne terjatve, zgoraj povzete navedbe v ugovoru tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pomenijo zanikanja obligacijskega razmerja in jim ni mogoče očitati, da so le pavšalne.

Odločitev sodišča prve stopnje tudi ne pomeni odstopa od sodne prakse. Kot rečeno, je potrebno primerjati konkretne okoliščine. V zadevah, na katere se sklicuje pritožnik, te niso identične. Pri sklepu VSL I Cpg 773/2012 je sklep o izvršbi očitno temeljil na konkretnem računu. V zadevah VSL I Cpg 877/2012, VSL I Cpg 101/2013, VSL I Cpg 929/2013 in VSK Cpg 63/2013 pa je dolžnik pavšalno zatrjeval, da nima do upnika nobene obveznosti, oziroma, da jih je vse poravnal, ne da bi pri tem navedel, zakaj šteje, da iz razmerja nima več obveznosti (torej drugače kot dolžnik v predmetni zadevi). Ker ni šlo za odstop od sodne prakse, se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeliti o tem.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakon o izvršbi in zavarovanju).