Jedro

Pri presoji tega, ali je v spornem primeru podan obnovitveni razlog po določbi 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, je torej treba najprej oceniti, ali je izkazano (1. odstavek 43. člena ZUP-UPB1), da gre pri predlagateljicah obnove postopka za osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, katerega obnovo so zahtevale kot stranske udeleženke. Odgovor na navedeno vprašanje daje 4. odstavek 70. člena ZGO-1, ki določa, da lahko oseba, ki ni imela možnosti udeležbe v postopku kot stranski udeleženec predlaga obnovo postopka le ob pogoju, če pristojnemu upravnemu organu predloži ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je predvidena gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom, v konkretnem primeru torej s PUP. Ker sta prizadeti stranki tako mnenje predložili, iz njega pa izhaja, da je predvidena gradnja v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, je to že zadosten razlog, da se prizadetima strankama omogoči sodelovanje v gradbenem postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva A.A. in B.B. za povračilo stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo med drugim odločil, da se predlogu A.A. in B.B., za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja, št. ... z dne 10. 5. 2005, ugodi in se dovoli obnova postopka v obsegu, da se predlagateljici kot stranski udeleženki pritegneta v postopek izdaje gradbenega dovoljenje (3. točka izreka izpodbijane odločbe). Hkrati je bilo še odločeno, da se zavrne zahtevek tožnika, da sta mu imenovani dolžni povrniti stroške pravnega zastopanja v višini 37.920,00 SIT, ki so nastalih v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravne enote A. z dne 22. 11. 2005 (5. točka izreka izpodbijane odločbe), v preostalem delu pa je toženec pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je organ prve stopnje postopal pravilno, ko je dovolil obnovo postopka na predlog A.A. in B.B.. Predlagateljici sta predlog za obnovo postopka pravilno dopolnili in sta kot lastnici zemljišča s parc. št. ... k.o. A. predložili ekspertno mnenje iz katerega je razvidno, da je predvidena gradnja dovoljena v nasprotju z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Brežice (Uradni list SRS, št. 38/87, 25/88 in Uradni list RS, št. 29/96, 50/98 in 4/02; v nadaljevanju PUP). Predlagateljici obnove sta torej s predložitvijo ekspertnega mnenja zadostili pogojem za obnovo postopka po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V zvezi z ugovorom tožnika, ki se nanaša na podatke iz ekspertnega mnenja in v zvezi z njim na vprašanje, ali gre za izpolnjene pogoje po Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP-UPB1) za obnovo postopka, pa toženec meni, da sta predlagateljici že s samo predložitvijo mnenja izkazali, da sta upravičeni osebi za predlaganje obnove postopka in tudi, da je okoliščina na katero se predlog opira verjetno izkazana. Glede odločitve organa prve stopnje pa toženec še pripominja, da je slednji s sklepom obnovo postopka sicer dovolil, je pa nepravilno navedel, da se dovoli obnova postopka, ki se je končal z izdajo sporne odločbe "ki se nanaša na preveritev usklajenosti pravnomočnega gradbenega dovoljenja z izvedbenim prostorskim aktom". V zadevi gre za obnovo postopka iz razloga iz 9. točke 260. člena ZUP, po katerem se postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec pa ji to ni bilo omogočeno. Zato je bilo treba sklep spremeniti in odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka odločbe, v preostalem delu je toženec pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil iz razloga po določbi 248. člen ZUP-UPB1. Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja. V tožbi med drugim navaja, da se posebej ne strinja s spremembo sklepa UE A., s katerim je bilo A.A. In B.B. dovoljeno sodelovanje v postopku, ki temelji zgolj na predloženem ekspertnem mnenju. Ne drži trditev toženca, da je zadoščeno pogojem iz ZUP-UPB1 in s tem izkazano, da jima gre položaj stranskih udeleženk v postopku, kajti ta verjetna izkazanost neusklajenosti izdanega gradbenega dovoljenja s prostorskim izvedbenim aktom bi morala biti vsaj v nečem obrazložena in gotovo ne zadošča zgolj in samo navedba, da je neusklajenost izkazana. Iz samega sklepa tako prav z ničemer ne izhaja, kje so tiste domnevne razlike oziroma razhajanja med izdanim gradbenim dovoljenjem in PUP, ki naj bi v končni fazi tudi utemeljevali upravičenost zahteve oziroma predloga za obnovo postopka. Tožnik je prepričan, da bi se upravni organ moral izjasniti glede teh domnevnih razlik, kajti nedopustno se mu zdi, da se bo dovolila obnova postopka, ne da bi bile navedbe predlagateljic pa tudi samega organa, ki je obnovo dovolil, kakorkoli preverjene. Sploh pa to, da že predložitev nekega ekspertnega mnenja zadošča, da se dovoli obnova postopka. V skladu z jasnimi zakonskim določbami 4. odstavka 70. člena ZGO-1 bi bilo treba po mnenju tožnika predlog za obnovo postopka predlagateljic zavreči, saj nista v roku 15 dni po vloženi zahtevi za obnovo postopka upravnemu organu priložili ekspertnega mnenja, saj je zakonsko določilo popolnoma jasno in se rok prav gotovo ne more z ničemer podaljševati. Da pa je celotna situacija med tožnikom in tožencem še toliko bolj absurdna in nejasna pove tudi to, da gre pri A.A. in B.B. za povsem druge interese in za očitno nagajivost ter provociranja tožnika, saj je ista družba, torej izdelovalec ekspertnega mnenja (A.A.A. d.d. iz Krškega), zelo tesno povezana z A.A. (zaposlitveno - poslovni odnos). Ta družba je v letu 1998 na podlagi istih osnov in istih prostorskih aktov izdelala lokacijsko dokumentacijo (št. LD ...) za praktično istovrstno gradnjo na isti parceli, kot v obravnavanem primeru, le da je šlo tedaj za drugega investitorja, takratnega lastnika zemljišča C.C., od katerega je nato tožnik odkupil zemljišče. V takratni lokacijski dokumentaciji so bile predstavljene vse stvari in vse okoliščine, ki naj bi celo sedaj za tisto družbo, ki je torej vse skupaj prej zagovarjala, bilo sporno in nedopustno. Tožniku zato ni jasno, iz kakšnega razloga sploh naj bi bilo A.A. in B.B. dovoljena obnova postopka, ki je tako in tako povsem nedopustna, saj poleg tega, da je potrebno predlog A.A. in B.B. zavreči, ni niti z enim samim stavkom v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, na kakšni osnovi oziroma zakaj je A.A. in B.B. dovoljeno sodelovati v postopku ob jasni določbi 70. člena ZGO-1. Tožnik v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep organa prve stopnje z dne 22. 11. 2005 in izpodbijano odločbo odpravi, predlog A.A. in B.B. za obnovo predmetnega postopka pa zavrže oziroma zavrne, tožencu pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Prizadeti stranki v tem postopku A.A. in B.B. iz A., v odgovoru na tožbo navajata, da se strinjata z odločbo toženca z dne 14. 7. 2006, kot tudi z nerazveljavljenim delom sklepa Upravne enote A., saj sta na ta način končno uspeli, da bosta lahko aktivno sodelovali v postopku, v katerem sta bili doslej neupravičeno in nezakonito izločeni. Sodišču predlagata, da zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne in jima tako omogoči, da bosta lahko v nadaljevanju postopka izkazali svoj interes, opozorili na dosedanje in eventualne bodoče nove napake, sprožili postopek o dopustnosti združljivosti funkcij gospe Č.Č., ki nastopa v zadevi kot pooblaščenka investitorja, torej tožnika, sicer pa je zaposlena na Upravni enoti A. in da jima bodo po izdaji novega gradbenega dovoljenja omogočena tudi vsa pravna sredstva. Prizadeti stranki predlagata pospešitev postopka, saj se tožnik niti najmanj ne ozira na konkretni postopek, odločitve pristojnih organov pa enostavno ignorira.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporna obnova postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 10. 5. 2005 in s katerim je bila tožniku dovoljena rušitev gospodarskega poslopja in garaže ter gradnja stanovanjske hiše, vse na zemljišču s parc. št. ... k.o. A. Predlog za obnovo postopka je pravno sredstvo strank proti odločbam, s katerima je postopek v upravnem postopku končan. Ker se z njim zahteva razveljavitev dokončne upravne odločbe, je to pravno sredstvo izredno in omejeno, njegova upravičenost pa vezana zgolj na obstoj zakonsko določenih razlogov. Tožnici sta svoj predlog za obnovo postopka predlagali iz razloga po določbi 9. točke 260. člena ZUP-UPB1 (Uradni list RS, št. 22/05 - prečiščeno besedilo), po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo v upravnem postopku obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec ni bila dana možnost udeležbe. Ker ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 14/05 - popravek) nima določb o tem, kdo in ob kakšnih pogojih je lahko stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega dovoljenja, je zato treba v takem primeru, uporabiti določbe ZUP-UPB1. Slednji v 43. členu določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP).

Iz citiranih določb ZUP izhaja, da zakon položaja stranke ne daje vsakem subjektu, ki se želi udeležiti konkretnega postopka, temveč le osebam, ki v postopku uveljavljajo oziroma varujejo svoje pravne koristi, ki jih določa zakon ali drug predpis. Pri presoji tega, ali je v spornem primeru podan obnovitveni razlog po določbi 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, je torej treba najprej oceniti, ali je izkazano (1. odstavek 43. člena ZUP), da gre pri predlagateljicah obnove postopka za osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, katerega obnovo so zahtevale kot stranske udeleženke. Odgovor na navedeno vprašanje daje 4. odstavek 70. člena ZGO-1, ki določa, da lahko oseba, ki ni imela možnosti udeležbe v postopku kot stranski udeleženec predlaga obnovo postopka le ob pogoju, če pristojnemu upravnemu organu predloži ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je predvidena gradnja v nasprotju izvedbenim prostorskim aktom, v konkretnem primeru torej s PUP. Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v predložene upravne spise sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavanem primeru ekspretno mnenje iz 4. odstavka 70. člena ZGO-1 predloženo, kar niti ni sporno. V tem ekspertnem mnenju pa izdelovalec slednjega sprejel oceno, da je predvidena gradnja (rušitev gospodarskega poslopja in garaže ter gradnja stanovanjske hiše) dovoljena v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom. Taka ugotovitev izdelovalca ekspertnega mnenja pa tudi po presoji sodišča že zadošča za sklep toženca in pred njim organa prve stopnje, da bi prizadeti stranki morali sodelovati v postopku izdaje spornega dovoljenja za gradnjo, pa jima to ni bilo omogočeno. Sodišče le še pripominja, da obnovitveni razlog iz 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP deluje absolutno, ker sam po sebi predstavlja bistveno kršitev postopka, kar pravilno ugotavlja že toženec in kar izhaja tudi iz obstoječe upravno sodne prakse. Bo pa seveda treba vse pogoje predvidene gradnje v ponovnem postopku, v katerem bosta sodelovali tudi prizadeti stranki, ponovno presoditi (66. člen ZGO-1) in o zahtevku tožnika ponovno odločiti. Ob tem je treba poudariti, da se toženec že v postopku, ki se je končal s sklepom o dovolitvi obnove, ni bil dolžan opredeljevati do pogojev gradnje, kot to zmotno navaja tožnik v tožbi.

Tožnik se moti, ko v tožbi navaja, da bi bilo treba predlog za obnovo postopka prizadetih strank zavreči, ker nista pravočasno predložili ekspertnega mnenja. Po določbi 4. odstavka 70. člena ZGO-1 je dolžna oseba, ki predlaga obnovo postopka iz razloga, ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v 15 dneh po vloženi vlogi pristojnemu organu predložiti ekspertno mnenje. Petnajstdnevni rok za predložitev ekspertnega mnenja pa po presoji sodišča ni prekluzivni rok, temveč je to instrukcijski rok, ki ga je mogoče celo podaljšati. Postopanje upravnega organa v nasprotju z navedenim bi namreč pomenilo omejevanje možnosti uveljavljanja pravice do pravnega sredstva, ki je stranki zagotovljeno s 25. členom Ustave RS, zato je treba določbe o roku, v katerem je stranka dolžna predložiti zahtevano dokazilo, razlagati v korist stranke. To pa posledično pomeni, da rok 15 dni lahko učinkuje od takrat, ko je bila stranka, ki zahtevanega izvedeniškega mnenja ni priložila k vlogi, na to pomanjkljivost in njeno pravno posledico posebej opozorjena po določbah 67. člena ZUP.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka Sodišče je v skladu z določbami ZUS-1 poslalo tožbo v odgovor tudi prizadetima strankama. Slednji sta v odgovoru na tožbo poleg tega, da se tožba zavrne predlagali tudi, da sodišče odloči o povrnitvi stroškov pravnega zastopanja v tem upravnem sporu. Sodišče predlogu ni ugodilo, saj po njegovem mnenju prizadeti stranki z odgovorom na tožbo nista pripomogli k odločitvi sodišča. Dejstvo namreč je, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva zgolj tiste stroške, ki so bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 23. členom ZUS).