Jedro

Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je torej treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 80.000,00 SIT. Ker te vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi ne presega (kar je bil po tedaj veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom Temeljnega sodišča v K., Enote v K., z dne 22.11.1991, opr. št. I 626/91, nedopustna. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in takšno sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Stališče sodišča druge stopnje, da se na določbo 1. odstavka 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih lahko sklicuje le stanodajalec v sporu po ustrezni tožbi in da na toženkino pravico ne vpliva dejstvo, da je stanodajalec po njeni izselitvi tožniku ponovno dodelil stanovanje, je napačno. Po določbi 19. člena zakona o stanovanjskih razmerjih namreč lahko uporabniki predlagajo stanodajalcu novega imetnika stanovanjske pravice, če pa to ni bilo storjeno, pa je predvidena sodna pot. Sodišče druge stopnje ne loči med prenehanjem stanovanjskega razmerja zaradi neuporabe (58. člen) in izgubo te pravice zaradi neuporabe (19. člen). Z izselitvijo je toženka izgubila stanovanjsko pravico na stanovanju O. p. Ponovna določitev tožnika za imetnika stanovanjske pravice je zato zakonita. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi je šlo za premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP. V premoženjskopravnem sporu, kakršen je obravnavani, je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi v tej pravdi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 10.000,00 SIT dne 21.7.1993, kasneje pa v okoliščinah iz 3. odstavka 40. člen ZPP ta vrednost ni bila spremenjena.

V tem primeru pa se je postopek začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92), v katerem se po 9. členu denarni zneski, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta (2. in 3. odstavek 382. člena ZPP) zvišajo za desetkrat. To pa pomeni, da je za dopustnost revizije glede na vrednost spornega predmeta od 5.12.1992, ko je navedeni zakon začel veljati, treba upoštevati desetkratnik zneska 8.000,00 SIT, ki je bil kot meja za dopustnost revizije postavljen v noveli ZPP iz leta 1990 (Uradi list RS, št. 20/90). Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je torej treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 80.000,00 SIT. Ker te vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi ne presega (kar je bil po tedaj veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).