Jedro

Opustitev vprašanja obsojencu po njegovem zagovoru, ali ima še kaj povedati, ni nujno v vzročni zvezi z zatrjevano obsojenčevo neaktivnostjo v dokaznem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 30.5.2007 D.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, mu zanj izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožbo zagovornika zoper to sodbo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 13.3.2008 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojenca so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navajajo, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom. Iz obrazložitve zahteve je mogoče povzeti sledeče očitke: - v razglašeni sodbi na glavni obravnavi se navaja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 30.6.2002, v njenem pismenem odpravku pa 30.6.2004. S tem je sodišče kršilo določbi prvega odstavka 364. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in prvega odstavka 354. člena ZKP; - sodišče je na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zaslišanju M.H. v zadevi Km ..., ne da bi za to imelo soglasje strank, obsojenec niti ni bil pozvan, da se izreče o morebitnem soglasju ali nesoglasju. Obsojencu je bila s tem kršena pravica do obrambe in poštenega sojenja; - sodišče ni pozvalo obsojenca, ali ima še kaj dodati k zagovoru in je s tem kršilo določbo petega odstavka 324. člena ZKP; - sodišče ni opravilo ocene listinskih dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, ni se opredelilo do vprašanja, komu so bila zasežena oblačila in je zato podana kršitev določb sedmega odstavka 364. člena ZKP; - enako velja za fotografije, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je obsojenec storil dejanje, ki se mu očita. Navedbe in zaključek v zvezi s tem so protispisni, podana je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki (prvega odstavka) 371. člena ZKP; - sodišče ni zavzelo stališča do razbremenilnega dokaza, in sicer zapisnika o prepoznavi oseb; - na narokih po preložitvi glavne obravnave predsednica senata ni povzela vsebine dotedanjih glavnih obravnav, s tem je kršila določbo drugega odstavka 311. člena ZKP, saj je bilo obsojencu onemogočeno, da bi bil ponovno seznanjen z vsebino obravnav, predvsem pa obravnave, ki je bila opravljena v njegovi odsotnosti. Vložnik zaključuje zahtevo s predlogom, da Vrhovno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 422. člena ZKP prekine izvrševanje pravnomočne odločbe.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev in sledečih razlogov: - vrhovna državna tožilka navaja, da navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbi prvega odstavka 364. in prvega odstavka 354. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Povsem očitno namreč je, da gre zgolj za pisno pomoto v letnici, pri čemer je tekom dokaznega postopka bil datum storitve kaznivega dejanja nedvomno ugotovljen, celoten dokazni postopek pa se je tudi nanašal samo na to dejanje; - zahteva za varstvo zakonitosti nadalje navaja, da je sodišče na glavni obravnavi tudi prebralo zapisnik M.H. iz zadeve Km ... ter s tem kršilo načelo neposredne izvedbe dokazov. Stranke soglasja za branje predmetnega zapisnika niso podale, obsojeni D.D. pa niti ni bil pozvan, da se izreče o morebitnem soglasju, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do obrambe in poštenega sojenja; - ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo načelo neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi s tem, ko je prebralo zapisnik o zaslišanju priče M.H., ki je bil zaslišan v zadevi Km ... Ni mogoče govoriti o kršitvi določbe drugega odstavka 340. člena ZKP, če se tudi iz konkludentnih dejanj da razbrati, da je za branje zapisnika dano soglasje. Sodišče je tako popolnoma pravilno štelo, da izjava, da obramba branju zapisnika ne nasprotuje, pomeni, da s tem soglaša. Ne glede na to, da sicer sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, pa bi kršitev določbe drugega odstavka 340. člena ZKP pomenila bistveno kršitev določb iz drugega odstavka 371. člena ZKP le, če bi vplivala na zakonitost sodne odločbe. V konkretnem primeru takšnega zaključka ni mogoče napraviti. V vsebinskem pogledu namreč izpovedba priče M.H. ni pomembna, saj iz zapisnika izhaja, da se dogodka sploh ne spomni. V primeru, ko ima obtoženi zagovornika, da soglasje zanj zagovornik. Vsebinsko tako obsojenemu D.D. ni bila kršena pravica do obrambe in poštenega sojenja, ker mu ni bilo omogočeno, da bi sodeloval pri zaslišanju priče M.H.; - pritrditi je sicer zahtevi za varstvo zakonitosti, da v zapisniku z glavne obravnave dne 20.4.2007, ki se je zaradi spremenjene sestave senata - drugega sodnika porotnika začela znova, ni navedeno posebej, da je sodišče obsojenca vprašalo, ali ima še kaj dodati k zagovoru, vendar to v konkretnem primeru na zakonitost sodbe ni imelo nobenega vpliva. Obsojeni je namreč v svoj zagovor navedel, da vztraja pri vsem, kar je povedal zaslišan na prejšnji glavni obravnavi. Določba petega odstavka 324. člena, da mora po končanem zaslišanju predsednik senata obtoženca vprašati, če želi še kaj povedati v svoj zagovor, izhaja iz pravice obtoženca, da ima tudi pri svojem zaslišanju zadnjo besedo. Ta določba je vsebinsko pomembna le v primeru, ko se obtožencu postavljajo vprašanja, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo; - zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču tudi kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo s tem, ker ni vestno pretehtalo vsakega dokaza posebej, temveč je ocenilo le originalnost listin, ne pa njihove vsebine, kar je sodišče vodilo v napačno oceno verodostojnosti listinskih dokazov, predvsem strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave; - takšnemu mnenju zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ne samo zavzelo stališče glede originalnosti listinskih dokazov, temveč tudi ocenilo izvedene dokaze, pri čemer zaključki, ki jih je pri tem napravilo, niso v nasprotju z listinami oziroma dokazi, ki so v spisu. Očitek napačne ocene verodostojnosti listinskih dokazov pa vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten in ga Vrhovno sodišče ne more presojati; - v zvezi z očitanimi nepravilnostmi pri zasegu majice D.D., vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Tekom postopka namreč ni bilo sporno lastništvo te majice, do okoliščin glede zasega in hrambe tega oblačila pa sta tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje zavzeli stališče ter pri tem upoštevali vse izvedene dokaze; - kot neutemeljeno je potrebno oceniti navedbo zahteve za varstvo zakonitosti, da se so dišče ni opredelilo do izrazito razbremenjujočega dokaza za D.D., in sicer zapisnika o prepoznavi oseb z dne 10.5.2004, iz katerega izhaja, da M.P. med pokazanimi fotografijami kot storilca ni prepoznal D.D., temveč D.B. Prepoznava po fotografijah namreč ni bila opravljena zaradi dvoma v prisotnost D.D. na kraju storitve kaznivega dejanja, temveč je posledica izpovedbe priče M.P., da so bili pri dejanju štirje in ne trije, in sicer D.B., D.R., D.D. in D.H. Po opravljeni prepoznavi po fotografijah, ko je M.P. pred tem podal tudi opis osebe "visok cca 175 cm, vitke postave, črnih las, temnejše polti, škili na eno oko", je v albumu fotografij prepoznal pod št. 14 D.B., tako da je bila obtožba kasneje vložena zoper D.D. in D.B. in ne D.H., kot je za to osebo navedel osebne podatke priča P. 4. Na odgovor vrhovne državne tožilke je vložnik odgovoril z izjavo, v kateri navaja, da v celoti vztraja pri svojih navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti ter poudarja in dodaja, da se original sodbe - sodba izrečena in razglašena na obravnavi dne 30.5.2007, kot je navedena v zapisniku iste obravnave - v bistveni sestavini, to je o času izvršitve kaznivega dejanja, ne sklada s pisnim odpravkom sodbe, ki kot čas izvršitve kaznivega dejanja navaja kar dve leti kasnejši datum, in sicer 30.6.2004. Da ne gre zgolj za povsem očitno pomoto v zapisu datuma oziroma časa kaznivega dejanja, kot to zaključuje vrhovna državna tožilka, potrjuje tudi izrek odpravka napadene sodbe v delu, kjer je sodišče zavrnilo obtožbo zoper obd. D.B., saj tudi v tem delu kot čas kaznivega dejanja navaja identičen datum, to je 30.6.2004. Vložnik še navaja: - glede branja zapisnika o zaslišanju priče M.H. (v zadevi Km ...) je potrebno poudariti, da je sodišče s takšnim postopanjem predvsem kršilo načelo neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi, saj bi moralo in je bilo tudi mogoče zaslišati navedeno pričo in ne zgolj prebrati zapisnik o njegovem zaslišanju v nekem drugem postopku. Takšno ravnanje predstavlja kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker je bil dokaz pridobljen oziroma izveden, ne da bi obd. imel pravico soočiti se z obremenilno pričo, kar pomeni kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in nima nobenega pomena ugotovitev tožilstva, ali je priča kaj povedala ali ne. Sodišče je navedeni dokaz izvedlo, nanj naslonilo odločitev, kot je razvidno iz obrazložitve izreka sodbe, kjer je naštet med dokazi, ki so bili izvedeni, pri tem pa sodišče navaja, da je dejanski stan v predmetni zadevi ugotovilo tudi na podlagi tega dokaza; - nadalje ni mogoče pritrditi razlagi tožilstva, da sodišče s tem, ko ni pozvalo obdolženega D.D. ali ima še kaj dodati k zagovoru, ni kršilo določbe petega odstavka 324. člena ZKP, ker se dolžnost sodišča in pravica obdolženega po navedeni določbi veže zgolj na pravico, da ima po zaslišanju zadnjo besedo, česar ni potrebno v primeru, ko je obdolženi izjavil, da vztraja pri dosedanjem zagovoru. Takšna razlaga je ozka in strogo formalna ter tudi v nasprotju z določbo 14. člena ZKP, po kateri mora sodišče obdolženega, ki bi zaradi nevednosti lahko opustil kako dejanje v postopku ali ne bi izkoristil svojih pravic, poučiti o njegovih pravicah in posledicah opustitve. V sklop teh pravic po prepričanju obdolženega sodi tudi pravica do dodatnega zagovora, te pravice pa obdolženi zaradi mladosti, neizkušenosti, neizobraženosti in življenja v izjemno slabih socialnih razmerah, s tako imenovanega "družbenega dna", brez posebnega opozorila predsednice senata seveda ni mogel izkoristiti; - navedene kršitve so relevantne v luči ugotovitve, da navedena obsodilna sodba temelji na ugotovitvi, da je zagovor obd. D.D., da ni bil v obravnavanem času na kraju kaznivega dejanja, ovržen z dvema odločilnima dejstvoma, in sicer s pričevanjem M.P. in ugotovitvami strokovnega mnenja CFP o preiskavi mikrosledi, ki naj bi dokazovale, da je bilo oblačilo obdolženega v intenzivnem stiku z oblačilom oškodovanca, pri čemer so razlogi sodišča v popolnem nasprotju z vsebino navedenega strokovnega mnenja in dejansko izpovedjo priče M.P.; - iz razlogov, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti, ni mogoče pritrditi zaključku odgovora na isto zahtevo, da je sodišče ocenilo verodostojnost listin tako po originalnosti kot vsebini, povsem napačen pa je zaključek istega odgovora, da očitek napačne ocene verodostojnosti pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljavljati v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti izrecno poudarja in to stori ponovno, da so navedbe in zaključki o udeležbi obsojenca pri izvršitvi kaznivega dejanja protispisni, saj je sodišče več dokazov - kot je obrazloženo v zahtevi za varstvo zakonitosti - razumelo povsem v nasprotju z njihovo dejansko vsebino in je takšno ravnanje kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je glede teh odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, kot je obrazloženo spredaj; - nadalje ni mogoče pritrditi navedbi odgovora, da je sodišče zavzelo stališče in se opredelilo do izvedbe dokaza z branjem zapisnika o prepoznavi oseb z dne 10.5.2004. V obrazložitvi sodbe ni najti opore za takšen zaključek, kot tudi ne za zaključke, da je sodišče razčistilo to okoliščino z ozirom na spreminjajoče se izjave priče M.P.; - v ostalem Vrhovno državno tožilstvo RS po vrhovni državni tožilki odgovora na navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ni podalo, zato obdolženi vztraja pri svojih navedbah in jih ocenjuje kot utemeljene ter vztraja pri predlogu, podanem v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Nasprotje med izrečeno sodbo glede datuma storitve obravnavanega kaznivega dejanja in med pisno izdelano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem kot očitno pomoto popravilo s sklepom z dne 24.4.2008, to je pred vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ki tega sklepa ne izpodbija. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je zatrjevano nasprotje odpravljeno in zato uveljavljani kršitvi po prvem odstavku 364. člena in 354. člena ZKP nista podani.

6. Sodišče prve stopnje na tretji strani v tretjem odstavku navaja vse dokaze, ki jih je izvedlo, med njimi tudi, da je prebralo zapisnik o zaslišanju priče M.H. v soglasju s strankami. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 30.5.2007 je navedeno, tako kot navaja vložnik, da obramba "čitanju zapisnika priče H. ne nasprotuje", sledi zapis, da je bil prebran zapisnik o zaslišanju priče M.H. z dne 11.5.2005. V obrazložitvi prvostopne sodbe je, kot že povedano, še navedlo, katere dokaze je izvedlo, med njimi tudi, da je v soglasju s strankami prebralo zapisnik o zaslišanju priče M.H. Sodišče tudi ugotavlja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno tako, kot je to opisano v izreku sodbe, kar je dokazano z izvedenimi dokazi. V nadaljevanju obrazložitve, ko sodišče navaja razloge o obstoju odločilnih dejstev, pa se na izpovedbo M.H. ne sklicuje oziroma se nanjo ne opira. Zagovornik obsojenca v pritožbi kršitve, ker naj bi bila izpovedba priče prebrana brez soglasja obrambe, ni uveljavljal. To je mogoče razumeti le tako, kot je v sodbi zapisalo sodišče, in sicer, da je tudi obramba štela, da je bilo branje zapisnika sporazumno. Vrhovno sodišče tega ob upoštevanju zapisa v sodbi tudi ne more razlagati drugače, vložnik namreč glede tega ne uveljavlja nasprotja med vsebino zapisnika in tem, kar je o njej navedeno v sodbi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Da gre za kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik prvič zatrjuje šele v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, ki je bila dana izven trimesečnega roka za zahtevo za varstvo zakonitosti, zato tega ugovora ni bilo mogoče upoštevati.

7. Ni podana kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje obsojenca ni pozvalo, potem ko je podal svoj zagovor, ali ima k njemu še kaj dodati (peti odstavek 324. člena ZKP). Vložnik sicer zatrjuje, da je to imelo za posledico njegovo neaktivnost v zvezi z izvedenimi dokazi, vendar pa je treba pri tem povedati, da vprašanje predsednika senata obtožencu, ali želi še kaj povedati v svoj zagovor, pomeni le, da ima obtoženec v svojem zagovoru po začetnem pripovedovanju in po morebitnih vprašanjih in odgovorih nanje, možnost imeti pri svojem zaslišanju zadnjo besedo, medtem ko v zvezi s posameznimi dokazi stranke svoje pripombe dajejo po izvedbi vsakega dokaza posebej (člen 342 ZKP). Opustitev vprašanja obsojencu po njegovem zagovoru, ali ima še kaj povedati, tako ni v nujni vzročni zvezi z zatrjevano obsojenčevo neaktivnostjo v dokaznem postopku.

8. Ni mogoče pritrditi vložniku, da sodišče ni opravilo ocene listinskih dokazov v smislu določbe drugega odstavka 355. člena ZKP. Vložnik ne izpodbija ugotovitve sodišča o originalnosti strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave in fotografij, ki so bile vpogledane, glede njihove vsebine oziroma verodostojnosti pa je sodišče navedlo sprejemljive razloge, katera odločilna dejstva je na podlagi teh dokazov ugotovilo. Trditev, da je iz fotoalbuma razvidno, da so bili na obdolženčevih hlačah najdeni sledovi zdrsov trave in zemlje, vsebuje očitno pomoto, ti sledovi so bili najdeni na oškodovančevih hlačah, vendar je, kot rečeno, ta pomota očitna, in sicer tudi iz tega, da sodišče na podlagi navedenih sledov zaključuje, da se je dogodek zgodil na kraju in na način, kot sta ga opisala M.P. ter V.B. (oškodovanec). Na podlagi tega dokaza sodišče torej ni zaključevalo, da je storilec obsojenec in tako ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče se je glede vprašanj v zvezi z mikrosledovi jasno opredelilo, v zvezi z vprašanjem, ali je policija obsojencu sploh zasegla oblačila, vložnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Vložnik ne pove, kakšno kršitev naj bi sodišče zagrešilo, ker je zavrnilo dokazni predlog državnega tožilstva za zaslišanje priče policista I.I., se pa je opredelilo do spremenjenih izjav priče M.P. na glavni obravnavi, ki so se razlikovala od njegovih izjav, podanih v postopku preiskave. Sodišče ugotavlja, da so bile P. po pričevanju v postopku preiskave izrečene grožnje in je bil deležen ustrahovanja.

10. Kršitev drugega odstavka 311. člena ZKP, ker predsednica senata po tem, ko se je glavna obravnava dne 20.4.2007 začela znova, na naslednjih narokih dne 23. in 30.5.2007 ni povzela vsebine dotedanjih glavnih obravnav, ne predstavlja kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, če ni izkazan vpliv te opustitve na zakonitost sodbe. Nima prav vložnik, ko zatrjuje, da bi moral biti obsojenec seznanjen predvsem z vsebino obravnave dne 16.3.2007, ki je bila opravljena v njegovi odsotnosti. Glavna obravnava se je kasneje, in sicer 20.4.2007 začela znova, to pa pomeni, da bi šele opustitev na kasnejših narokih lahko imela za posledico nezakonitost sodbe, vendar pa takšne povezave vložnik ni izkazal. C.

11. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.D. ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu četrtega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP.