Jedro

Med pravdnima strankama je bila sklenjena družbena pogodba, s katero so se stranke dogovorile, da toženec poskrbi za pridobitev posojila v višini 2.000.000 DEM, tožnika pa sta zagotovila vsak po 20.000.000 DEM (skupaj 40.000.000 DEM) za polog za pridobitev tega posojila. Toženec je prispeval v tem skupnem poslu svoje delo in je bila zaradi takšnih vložkov vnaprej dogovorjena delitev koristi, ki bi ob realizaciji posla nastala, to je koriščenje sredstev posojila. Sodišče bi moralo nedvoumno ugotoviti, ali je toženec 40.000 DEM položil kot polog za najeti kredit, ker bi v takem primeru lahko tožnika od njega zahtevala samo vračilo izgube v sorazmerju pričakovanega dobička.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan vrniti prvemu tožniku V.B. 640.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1991 dalje do plačila v roku 15-ih dni in prav tako drugemu tožniku isti znesek z istim rokom začetka teka zamudnih obresti. Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki 56.300,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da so pravdne stranke sklenile družbeno pogodbo, na podlagi katere sta tožnika tožencu izročile 40.000 DEM, toženec pa se je obvezal najeti kredit v Švici v višini 2.000.000 DEM, ki bi ga potem koristili glede na sklenjeni dogovor vsi trije, in sicer tako, da bi koristil 100.000 DEM toženec sam, skupaj bi vsak do 1/3 koristili 900.000 DEM in 1.000.000 DEM bi koristila tožnika vsak do polovice. Korist, ki bi jo uživali vsi skupaj, bi bila torej v črpanju kredita, ki bi ga najel toženec. Toženec kreditnih sredstev v višini 2.000.000 DEM ni pridobil, zato je zaključilo, da je dolžan sredstva, ki jih je dobil od tožnikov in ki so pomenila polog za pridobitev kredita, tožnikoma vrniti. Toženec bi glede na to, da se je v tej družbeni pogodbi zavezal vložiti samo svoj trud za skupno korist, imel pravico do udeležbe na dobičku, ne pa tudi na glavnici. Glavnico, ki sta jo vložila dolžnika, mora tožnikoma vrniti, saj sam ni prispeval nobenih sredstev za pridobitev kredita v Nemčiji, zato tudi nima na sredstvih, ki sta jih zagotovila tožnika, nobenih pravic.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita najprej, da je prezrlo dejstveno podlago tožbe. Tožnika sta v tožbi navajala, da si je toženec izposodil 40.000 DEM z namenom najetja posojila, ki ga bosta črpala tožnika, vendar iz posojila ni bilo nič, ker je denar porabil toženec za svoje potrebe. Kot dokaz tem navedbam sta priložila potrdilo z dne 18.11.1991 in predlagala zaslišanje pravdnih strank. Prvi tožnik je izpovedal, da je bil koncept dogovora takšen, da so glede na skupne interese pravdne stranke iskale določena kreditna sredstva in je bil riziko za najetje posojila skupen ter da sta oba tožnika dala sredstva sebi in tožencu. Tudi drugi tožnik je povedal, da je šlo za skupen posel in da se mu zdi nesmiselno, da bi vse padlo na toženca. Izpovedal je da sta na njegovo prigovarjanje s tožnikom, dala tožencu 40.000 DEM. Izpodbijana sodba vse to prezre in razčleni samo dogovor z dne 18.11.1991 in ga kvalificira kot družbeno pogodbo, to je, da sta tožnika dala denar, toženec pa kljub zavezi ni zagotovil kredita ter je zato dolžan denar vrniti. Tožnika sta trdila, da iz posojila ni bilo nič, toženec pa naj bi denar porabil za svoje potrebe. Res ni bilo iz posojila nič in res je tudi, da denarja ni vrnil, nikakor pa ni res, da bi ga porabil za svoje potrebe. Š. ni izmišljena oseba, priložen je račun z dne 7.11.1991, izdan iz C. hotel R. na ime toženca in pogodba z dne 7.11.1991 negirajo ugotovitev sodišča, da sta tožnika dala denar tožencu šele 18.11.1991. Ne gre za majhno vsoto denarja, ki ni bila dana na pamet, ampak na podlagi dogovora. Toženec je podrobno opisal kronologijo spornega dogajanja in med drugim pojasnil, da je en izvod pogodbe z dne 7.11.1991 izročil drugemu tožniku. Drugi izvod pa mu takratni pooblaščenec obeh tožnikov, to je F. ni hotel vrniti. Zoper F. je vložil ovadbo, ki je bila zavržena in tako je ostal brez ključnega dokaza, da je bila pogodba sklenjena in da denarja ni porabil za lastne potrebe. Tudi ni kriv, da ključna priča Š. ni pričala. Kot dokaz svojim navedbam prilaga časopisni članek N. z dne 13.2.1994, da je šlo za večjo prevaro. Ta členek je pri tožniku uspel šele sedaj pridobiti v N., saj je po naključju izvedel, da tam hranijo stare članke. Toženec denarja ni porabil za svoje potrebe, ampak za realizacijo skupnega posla, kjer je bil riziko pravdnih strank skupen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Tožnika sta odgovorila na pritožbo, oporekala pritožbenim navedbam ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno navaja, da je sodišče vezano na trditveno podlago tožbe, vendar v izpodbijani sodbi sodišče tega ni spregledalo. Je samo pravno kvalificiralo drugače razmerje pravdnih strank, kot ga je pravno kvalificirala tožeča stranka, ki je zatrjevala, da je bila sklenjena posojilna pogodba. S tem pa sodišče ni kršilo postopka, saj sodnik na pravno podlago, če jo tožeča stranka navede, ni vezan (4. odst. 180. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, ampak družbena pogodba, s katero so se stranke dogovorile, da toženec poskrbi za pridobitev posojila v višini 2.000.000 DEM, tožnika pa sta zagotovila vsak po 20.000.000 DEM (skupaj 40.000.000 DEM) za polog za pridobitev tega posojila. Sodišče prve stopnje pravilno povzema tudi izpoved prvega tožnika, ki je povsem jasno povedal, da so vse tri pravdne stranke potrebovale denarna sredstva, da sta imela tedaj nekaj več možnosti (očitno denarnih sredstev) tožnika, da pa je bil rizik posla skupen. Pravilna je tudi ugotovitev, da sta v tem poslu prispevala za potrebe pologa denarna sredstva tožnika (v enakem deležu). Sodišče pa v celoti prezre, da je toženec prispeval v tem skupnem poslu svoje delo (organizacijo pridobitve kredita, zavezo za vračilo, saj naj bi navzven proti posojilodajalcu nastopal sam) in da je bila očitno zaradi takšnih vložkov vnaprej dogovorjena delitev koristi, ki bi ob realizaciji posla nastala, to je koriščenje sredstev posojila. Zato je bilo ključno vprašanje v konkretni zadevi, ali je toženec sredstva, ki jih je dobil od tožnikov, položil kot polog za najem kredita, ali pa je ta sredstva (delno ali v celoti) porabil za druge stvari. V tem delu sodba nima jasnega odgovora, ker izhaja iz zmotnega stališča, da je bil riziko za pridobitev kredita samo na tožencu in da bi toženec izpolnil svoj del obveznosti samo, če bi zagotovil kredit. Niti iz listine, ki je v spisu, niti iz izpovedi pravdnih strank, kaj takšnega ne izhaja. Kot povedano sta tudi oba tožnika priznavala, da je šlo pri najetju posojila za skupen posel in skupen riziko, ali se bo kredit res pridobil. Drži tudi pritožbena navedba, da je prav zato, ker je šlo za skupen riziko, drugi tožnik v izpovedi bil jasen, da bi bilo nesmiselno, da pa bi sedaj (ko očitno kredita ni bilo mogoče pridobiti) riziko neuspeha nosil samo toženec. Iz izpovedi drugega tožnika tudi povsem nedvoumno izhaja, da je bilo 40.000 DEM namenjeno kot štartni polog, to je kot strošek za pridobitev kredita in če ne bi prišlo do realizacije tega kredita, bi bilo pač treba položiti račun (izpoved na list. št. 29 spisa). Drugi tožnik pove, da je 40.000 DEM predstavljalo stroške za polog kredita in eventuelne stroške poti v Nemčijo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo nedvoumno ugotoviti, ali je toženec 40.000 DEM položil kot polog za najeti kredit, ker bi v takem primeru lahko tožnika od njega zahtevala samo vračilo izgube v sorazmerju pričakovanega dobička. Ker je pravilno pravno izhodišče v izpodbijani sodbi, da je treba razmerje presojati na podlagi pravnih pravil Občega državljanskega zakonika, ki urejajo družbeno pogodbo v paragrafu 1175 do 1215, za družbeno pogodbo pa je bistven dogovor o združitvi dela in ali sredstev v skupno korist, bi že iz dosedanjih ugotovitev moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je toženec v tem razmerju prispeval delo, iz dogovora o ključu po katerem se bodo koristila sredstva iz najetega posojila (točka 3 dogovora z dne 18.11.1991) pa se da sklepati tudi, kako so pravdne stranke ocenile toženčev prispevek v delu v družbeni pogodbi. Praviloma se pri družbeni pogodbi dobiček razdeli po razmerju prispevka (vložka) vsakega družbenika (pravno pravilo paragrafa 1193 ODZ). Vložek pa je lahko ali v denarju ali v delu. Če v pogodbi ni določena višina prispevkov, se šteje, da so vložki enaki. Če ni določila o tem, kako se deli dobiček in izguba, velja enako pravilo. V konkretni zadevi se da vsaj iz dogovora, ki je bil sklenjen 18.11.1991, razbrati kakšno sorazmerje so pravdne stranke določile glede vložkov, ki so jih dale v ta posel in ni sporno, da sta tožnika sodelovala z denarnim vložkom. Glede na dosedanje podatke spisa pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne more biti sporno, da pa je toženec sodeloval z delom v zvezi z organizacijo za pridobitev kredita in vračila kredita, če bi bil odobren. Ta dogovor bi zato lahko predstavljal podlago tudi za porazdelitev rizika, če je bil polog za najetje kredita izročen "kreditodajalcu", pa zatem iz razlogov, ki niso na strani toženca, izgubljen brez, da bi bil odobren kredit strankam. Riziko posla v zvezi z najetjem kredita, kot sama priznavata tožnika, je bil skupen, zato bi v takem primeru morali vsi trije trpeti izgubo sredstev, ki so bila položena kot polog za kredit. Zaradi zmotnega stališča v izpodbijani sodbi, da je toženčev prispevek v družbeni pogodbi predstavljalo realizirano najetje kredita v tujini in je bil samo toženčev riziko, da bo ta kredit dejansko izplačan ter da predstavlja 40.000 DEM, ki sta jih tožencu za polog izročila tožnika glavnico (edini prispevek-vložek) v družbeni pogodbi, dejansko stanje v dosedanjem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženca ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče, kot povedano, raziskati gornje ključne okoliščine, to je ugotoviti, ali je toženec celoten znesek 40.000 DEM položil za najetje kredita in zatem oceniti, če ugotovi, da ga je položil, v kakšnem razmerju glede na pričakovani "dobiček" nosi izgubo vsak od treh družbenikov te pogodbe ter naložiti tožencu v plačilo samo tisti del, ki dejansko odpade nanj.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na čl. 165 ZPP.