Jedro

Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, pisnih navodil ni imela, dokler ni bila izdana odločba ZZZS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila hudo malomarna, ker se pred odhodi iz kraja bivanja o tem ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Splošno znano dejstvo je, da mora delavec v času bolniškega staleža počivati in okrevati, praviloma na domu. Za vsako drugačno ravnanje je potrebno dovoljenje zdravnika. Bolniški stalež ni namenjen temu, da delavec hodi na izlete, dopust ali v nakupovalne centre, ampak okrevanju, čeprav ima bolniški stalež zaradi stresa. Tožnica bi zato morala, preden je odpotovala iz kraja svojega bivanja preveriti, ali to lahko stori.

Sodna praksa je v določenih primerih zavzela stališče, da se lahko dohod iz kraja bivanja odobri tudi naknadno, vendar je treba takšno odobritev presojati v vsakem konkretnem primeru. V okoliščinah tega primera je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni imela niti naknadnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Osebni zdravnik pred podajo izredne odpovedi ni potrdil, da je tožnica lahko zapuščala kraj bivanja, šele po podaji izredne odpovedi je trdil, da je imela dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, takšna izjava pa je v nasprotju z navodili iz odločbe ZZZS, ki se nanašajo na isti vzrok za začasno nezmožnost za delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi ter priznanje pravic iz delovnega razmerja od 30. 7. 2020, plačilo odpravnine v višini 125.856,36 EUR ter stroškov predhodnega postopka (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo, da je bila odločba ZZZS izdana dne 15. 7. 2020 in se je nanašala na obdobje od 18. 7. do 31. 7. 2020, tožnici pa se očita kršitev bolniškega staleža dne 3. 7. in 7. 7. 2020. Zaključek, da je bila tožnica z odločbo ZZZS seznanjena, da mora za vsak odhod iz kraja bivanja dobiti dovoljenje zdravnika, je protispisen (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nepomembno je kakšna so bila navodila v odločbi. Pomembno je kakšna navodila je dal osebni zdravnik. Iz izpovedi tožnice in njenega zdravnika A. A. izhaja, da ji je bilo ob nastopu bolniškega staleža povedano, da nima omejitev in lahko kadarkoli zapusti kraj bivanja. Priporočena sta ji bila povečana socialna komunikacija in stiki, brez omejitev glede na kraj bivanja. Tožnica se je v dobri veri zanesla na navodila zdravnika in ji ni mogoče očitati malomarnosti. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je bila hudo malomarna. A. A. je povedal, da je tožnici dovolili odhode iz kraja bivanja, da je bilo dovoljenje dano enkrat in je zajemalo vse bodoče odhode. Glede na namen Pravil OZZ je podana omejitev gibanja za to, da se ne bi poslabšalo zdravstveno stanje in podaljšalo zdravljenje, s tožničinimi odhodi pa ni prišlo do tega. Dokazna ocena izpovedi B. B. v zvezi z vsebino prejetih pojasnil glede režima zdravljenja je napačna. Iz izpovedi izhaja, da je detektivka tožničinega zdravnika spraševala po izdani odločbi, A. A. pa je podal pojasnila glede na vsebino kasneje izdane odločbe. Sodišče bi moralo upoštevati, da se tožnica in zdravnik ob postavitvi diagnoze nista pogovarjala o takih podrobnostih, kot so obiski nakupovalnih središč, govorila pa sta o tem, ali ima tožnica kakršnekoli omejitve. Pravno relevantno za presojo utemeljenosti odpovedi je, kakšna navodila je ob zdravniškem pregledu prejel pacient, saj je od tega odvisno, ali je kršil prejeta navodila in ali se je kršitve sploh lahko zavedal. Iz sodne prakse (VIII Ips 104/2014, VIIII Ips 37/2017) izhaja, da lahko zdravnik tudi naknadno odobri odhode iz kraja bivanja. Tožnica v spornem obdobju ni imela omejitev glede gibanja. Če je sodišče štelo, da ji zdravnik ne bi smel dati takega navodila, pa bi moralo upoštevati, da je vsaj naknadno odobril sporna odhoda. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da toženka ni utemeljila pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da zaradi kršitve ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na prakso, da vsaka kršitev bolniškega staleža ni dovolj za izredno odpoved, bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica za toženko delala 30 let, da je bila predana delu, ni imela nobenih disciplinskih kršitev, pomembnost nalog, ki jih je opravljala, da je v odpovednem roku opravila primopredajo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožnici, da je bil sestanek z C. C.družabne narave. Poleg tega je ugotovilo, da ta kršitev ni bila ključna, zato na njeni podlagi ne more utemeljevati izgube zaupanja. Ker je bila izredna odpoved nezakonita, je napačna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine in glede stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in utemeljenost zahtevka za plačilo odpravnine. Toženka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da je dne 3. 7. 2020 odšla na poslovno zasebni sestanek v gostinski lokal s predsednikom uprave D., d. d. (D. d. d.), nato pa v nakupovalna središča v E., dne 7. 7. 2020 pa je ponovno odpotovala iz kraja bivanja v nakupovalna središča in gostinski lokal v E., s čimer je kršila določbe ZDR-1, pogodbo o zaposlitvi in Pravilnik o odgovornosti za delovne obveznosti, za odhode pa ni imela dovoljenja pristojnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je o tej zadevi odločalo drugič. Najprej je zahtevku tožnice ugodilo, ker je z zaslišanjem tožnice in njenega osebnega zdravnika A. A. ugotovilo, da je osebni zdravnik tožnici dal dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja. Ker se ni opredelilo do dokaznega predloga toženke za zaslišanje detektivke B. B., je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo B. B. in zavrnilo tožničin zahtevek, ker je ugotovilo, da tožnica ni imela dovoljenja za odhod iz kraja bivanja dne 3. 7. in 7. 7. 2020, toženka pa je zaradi izgube zaupanja tožnici utemeljeno podala izredno odpoved. Ker je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odpravnine.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana sodba neobrazložena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, tako glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja kot v zvezi z naravo srečanja med tožnico in C. C., obrazložilo in pojasnilo razloge za svojo odločitev, zato se sodbo da preizkusiti in ni podana očitana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen očitek o protispisnosti, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožnica morala vedeti, da se mora vsakič obrniti na zdravnika, če želi zapustiti kraj bivanja, glede na opozorilo iz odločbe ZZZS z dne 15. 7. 2020. Čeprav je bila odločba ZZZS izdana po očitanih kršitvah, s takim zapisom sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka po tej točki je podana, če sodišče listinsko gradivo, na katerega opre svojo odločitev, napačno povzame v obrazložitev sodbe oziroma če temu gradivu pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko ima. Ta kršitev pa ni podana, če sodišče napačno dokazno oceni to listinsko gradivo. Sodišče prve stopnje je vsebino odločbe ZZZS pravilno povzelo, je pa napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da je bila tožnica že v času kršitev seznanjena z odločbo ZZZS, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju.

8. Tožnica neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 3. 7. in 7. 7. 2020 v času bolniškega staleža odpotovala iz kraja svojega bivanja, za ta dva odhoda pa ni imela dovoljenja osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da je izpoved A. A. glede navodil, ki naj bi jih dal tožnici ob nastopu bolniškega staleža, neprepričljiva in mu zato ni verjelo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je prihajalo do nasprotij med izpovedbo A. A. in tožnice kdaj in kolikokrat je bila tožnica pri osebnemu zdravniku, poleg tega A. A. ni želel podati jasnega odgovora glede navodil o gibanju izven kraja bivanja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dalo večjo težo poročilu detektivke B. B. in njeni izpovedi, glede na to, da je A. A. podpisal zapisnik razgovora z detektivko, ki je potekal preden je tožnica prejela izredno odpoved. Iz poročila in izpovedi B. B. izhaja, da je tožnica sicer lahko zapuščala dom (to izhaja tudi iz odločbe ZZZS), A. A. pa ni želel odgovoriti na vprašanje, ali je tožnici dovolil odhode iz kraja bivanja. Glede na to, da v tudi kasnejši odločbi ZZZS, ki pa se nanaša na isti vzrok začasne nezmožnosti za delo, odhodi iz kraja bivanja iz nezdravstvenih namenov niso bili dovoljeni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni imela dovoljenja za odhode iz kraja bivanja.

9. Čeprav je bila odločba ZZZS izdana za čas od 18. 7 do 31. 7. 2020, pa iz odločbe izhajajo navodila, ki jih je imela tožnica v času bolniškega staleža, ki se nanaša na isti razlog za začasno nezmožnost za delo. Tožnica tudi ne zatrjuje, da se je njeno zdravstveno stanje od začetka bolniškega staleža dne 18. 6. 2020 do 18. 7. 2020 poslabšalo tako, da so bila zato spremenjena navodila oziroma je dobila strožja navodila. Glede na odločbo ZZZS je bilo tožnici dovoljeno gibanje le v kraju bivališča in odsotnost z doma ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo, nespoštovanje tega navodila pa bi lahko privedlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je pogovor B. B. z A. A. nanašal na odločbo ZZZS in ne na navodila v času kršitve. Iz poročila detektivke izhaja, da je preverjala navodila, ki jih je imela tožnica v spornem obdobju (3. 7. in 7. 7. 2023). Tožničin zdravnik ni želel odgovoriti na izrecno vprašanje glede zapuščanja kraja bivanja, skliceval pa se je na odločbo ZZZS ter zanikal, da bi tožnica lahko hodila v nakupovalna središča. Šele po tem, ko je toženka podala izredno odpoved, je A. A. podal pisno izjavo, da je tožnici dovolil gibanje izven kraja bivanja tudi iz razlogov, ki niso zdravstvene narave. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo to izjavo oziroma ta navodila za neverodostojna, podana zaradi sodnega postopka. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.) so jasna. Osebni zdravnik mora delavcu ob nastopu bolniškega staleža dati jasna navodila kako ravnati. Za odhod iz kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika (drugi odstavek 233. člena Pravil OZZ). Pravilo torej je, da mora delavec ostati doma, če ni drugače določeno. Tožnica je imela dovoljenje za zapuščanje doma, ne pa tudi za odhode iz kraja bivanja. A. A. je detektivki povedal, da tožnici ni dal dovoljenja za obisk nakupovalnih središč, skliceval se je na odločbo ZZZS, kar logično pomeni, da se navodila kasneje niso spremenila oziroma postala strožja, še posebej upoštevajoč dejstvo, da je A. A. že 20. 7. 2020 ugotovil, da ni več razlogov za bolniški stalež in ga je predčasno zaključil. Če je bilo ob koncu bolniškega staleža ocenjeno, da bi se tožnici lahko poslabšalo zdravstveno stanje, če bi kršila navodila, ki ji niso dovoljevala gibanja izven kraj bivanja, ni logično, da bi ji bilo to ob nastopu bolniškega staleža in dne 3. 7. in 7. 7. 2020 dopuščeno.

11. Kot izpostavlja pritožba, je huda malomarnost podana, kadar se zanemarja tista pazljivost in skrbnost, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, pisnih navodil ni imela dokler ni bila izdana odločba ZZZS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila hudo malomarna, ker se pred odhodi iz kraja bivanja dne 3. 7. in 7. 7. 2020 o tem ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Splošno znano dejstvo je, da mora delavec v času bolniškega staleža počivati in okrevati, praviloma na domu. Za vsako drugačno ravnanje je potrebno dovoljenje zdravnika. Bolniški stalež ni namenjen temu, da delavec hodi na izlete, dopust ali v nakupovalne centre, ampak okrevanju, čeprav ima bolniški stalež zaradi stresa. Tožnica bi zato morala, preden je odpotovala iz kraja svojega bivanja preveriti, ali to lahko stori. Pritožba glede tega neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnica zanesla na pogovor z osebnim zdravnikom, ki ji je povedal, da nima nobenih omejitev, glede na že zgoraj pojasnjeno, da izpoved A. A. glede tega ni verodostojna. Tudi, če je tožnica vprašala, ali gre lahko na dopust na Hrvaško in ji je osebni zdravnik povedal, da nima omejitev, je bilo njeno ravnanje hudo malomarno. Dejstvo, da je preverjala, ali lahko odide na morje v času bolniškega staleža, potrjuje, da se je zavedala, da ne sme zapuščati kraja bivanja, pa je to kljub temu storila, brez da bi se 3. 7. in 7. 7. 2020 o tem predhodno posvetovala s svojim osebnim zdravnikom.

12. Sodna praksa je v določenih primerih zavzela stališče, da se lahko dohod iz kraja bivanja odobri tudi naknadno, vendar je potrebno takšno odobritev presojati v vsakem konkretnem primeru. V okoliščinah tega primera je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni imela niti naknadnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja dne 3. 7. in 7. 7. 2020. A. A. pred podajo izredne odpovedi ni potrdil, da je tožnica lahko zapuščala kraj bivanja, šele po podaji izredne odpovedi je trdil, da je imela dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, takšna izjava pa je v nasprotju z navodili iz odločbe ZZZS, ki se nanašajo na isti vzrok za začasno nezmožnost za delo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s tem, ko je 3. 7. in 7. 7. 2020 odšla v nakupovalna središča v E., dne 7. 7. 2020 pa tudi v gostinski lokal v E., vsaj iz hude malomarnosti huje kršila delovne obveznosti (kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) in brez dovoljenja osebnega zdravnika odpotovala iz kraja bivanja (kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Prav tako je pravilno zaključilo, da je zaradi takega ravnanja toženka izgubila zaupanje v tožnico in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, s čimer je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi. Pritožbene navedbe, da toženka ni utemeljevala obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, so neresnične. Iz izpodbijane odpovedi izhaja, da je toženka izgubila zaupanje v tožnico zaradi teže kršitve, da je bila tožnica vodilna delavka, ki bi morala biti za zgled zaposlenim, predvsem podrejenim. Prav tako je izgubo zaupanja utemeljevala tekom sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica pri toženki delala 30 let, da ni imela disciplinskih kršitev in je v delo vlagala svoj trud. Pravilno je štelo, da slednje ni odločilno, ampak je pomembno, da je očitane kršitve dejansko storila. Po tem, ko je sama podala odpoved, je šla na bolniški stalež in v tem času neupravičeno dvakrat odpotovala iz kraj bivanja brez dovoljenja osebnega zdravnika, poleg tega se je srečala z zakonitim zastopnikom bodočega delodajalca. Čeprav je delavec v odpovednem roku in mu bo delovno razmerje tako ali tako prenehalo, to ne pomeni, da mu delodajalec v tem času ne more podati izredne odpovedi, če so za to izpolnjeni pogoji. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je toženka izredno odpoved podala šele po tem, ko je odkrila očitane kršitve, zato ne držijo navedbe tožnice, da je odpoved prejela samo zato, da toženki ne bi bilo potrebno plačati odpravnine.

14. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici, da je bil pogovor z C. C., zakonitim zastopnikom družbe D. d. d., kjer se je nato zaposlila, zasebne narave. Tožnici ni verjelo, čeprav sta z C. C. tudi prijatelja, ker se je po tem zaposlila v družbi, katere direktor je. Čeprav je sodišče prve stopnje štelo, da druženje na kavi samo po sebi ne bi bilo dovolj za izredno odpoved, pa je ta pogovor upravičeno upoštevalo kot eno od okoliščin pri presoji izgube zaupanja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila podana izredna odpoved zakonita, zato je zavrnilo tožničin zahtevek s tem v zvezi. Ker je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi izredne odpovedi, podane s strani toženke, je neutemeljen njen zahtevek za plačilo odpravnine, do katere bi bila tožnica upravičena le, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo na podlagi odpovedi iz krivdnih razlogov na njeni strani (8. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2011). Zato je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila odpravnine, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka.

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa krije svoje stroške pritožbenega postopka toženka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), v delu zahtevka, ki se nanaša na odpravnino, pa njen odgovor na pritožbo ni pripomogel pri odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).