Jedro

Ker so bila tla bolj spolzka in nevarna zaradi načina čiščenja, ki je bil odrejen zaradi nedelovanja stroja, predstavlja tožnikovo delo čiščenja dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in je tako tožena stranka odgovorna za škodo ob padcu ne glede na krivdo, Tožnik bi moral delo čiščenja opravljati bolj previdno, zlasti ko je zamahoval z vedrom, da bi preprečil zdrs. Ker ni tako ravnal, je soprispeval k nastali škodi v višini 30 %.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je tožena stranka tožeči stranki po temelju odgovorna za nastanek škode iz naslova nesreče pri delu do višine 70 % ugotovljene škode. Sklenilo je, da bo o tožbenem zahtevku po višini in o stroških postopka odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe.

Zoper zgoraj navedeno vmesno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujejo tožeča stranka in obe toženi stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni v celoti odgovorna na nastalo nesrečo pri delu. Meni, da bi sodišče moralo odločiti, da je tožena stranka v celoti odgovorna, potem ko je ugotovilo, da je bil stroj za čiščenje glavne linije v okvari in da tožena stranka ni pravočasno poskrbela za odpravo napak, tako je podana njena izključna krivdna odgovornost. Delovni proces je zahteval čiščenje prostorov ročno, kar je neobičajen način. Pri ročnem čiščenju je drugačna stabilnost, pri delu na mokrih tleh z visokotlačnim strojem. S težko več kot 10 kg je potrebno zamahniti po spolzkih tleh in obdržati stabilnost ter sočasno zagotoviti nanos čistila tudi na višini do treh metrov od tal, kar predstavlja nevarno dejavnost, zato je izključno odgovorna tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da je za nastanek škode izključno odgovorna prvotožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka izpodbija vmesno sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da prvotožena stranka ni odgovorna tožniku za nastalo škodo, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je za škodo odgovorna prvotožena stranka do višine 30 % ugotovljene škode. Podrejeno temu pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V primeru spremembe, da sodišče ugotovi, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, predlaga, da sodišče odloči tudi o povrnitvi že nastalih pravdnih stroškov v okviru stroškovnika, ki ga prilaga. Navaja, da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ugotavlja, da okoliščine, v katerih je tožnik opravljal delo, ne pomenijo takih okoliščin, iz katerih izvira povečana nevarnost za življenje in zdravje. Kljub temu pa je sodišče zapisalo, da tožena stranka za škodo tožnika odgovarja skladno z 2. odstavkom 131. člena OZ, ki določa odgovornost ne glede na krivdo. Tudi dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno. Tožena stranka je v nasprotju s stališčem izpodbijane sodbe spoštovala vse predpise in zahteve za varstvo pri delu. Točna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da spolzka tla omogočajo večjo možnost padca oziroma poškodb. Prav v ta namen je bil tožnik opremljen s protizdrsnimi čevlji, torej čevlji, ki v največji možni meri preprečujejo zdrse na mokrih tleh. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik takšno obuvalo v času škodnega dogodka uporabljal. Več tožena stranka za preprečitev zdrsa na mokri podlagi ni mogla storiti. Sodišče je zavzelo stališče, da je krivdna odgovornost tožene stranke v tem, da tožeči stranki ni omogočila opravljati dela z visokotlačnim čistilnim strojem. Ocenjuje, da je krivda tožene stranke v tem, da je tožniku naložila, da mora opravljati delo na bolj nevaren način, to je s polivanjem sten z vodo in čistilom, kar naj bi ustvarilo po stališču izpodbijane sodbe bolj spolzka tla. Za tako ugotovitev v podatkih spisa ni dejanske podlage. Priča E.K. je izpovedal, da so tudi pri čiščenju s stroji tla mokra. Priča J.P. je izpovedal, da naj bi bilo pri strojnem čiščenju na tleh manj tekočine kot pri ročnem čiščenju, vendar to seveda še ne pomeni, da so bila zaradi tega tla pri ročnem čiščenju bolj spolzka kot pri strojnem čiščenju. To pomeni, da bi tudi ob uporabi strojnega čistilca, ki je bil kritičnega dne v okvari, bili pogoji za delo glede spolzkosti tal enaki kot pri ročnem čiščenju. Zato domnevna opustitev tožene stranke, ker tožniku ni omogočila strojnega čiščenja, temveč ročno čiščenje, sploh ne more biti v vzročni zvezi s spolzkostjo tal, kot vzrokom, da se je tožnik kritičnega dne poškodoval. Drugotožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ugotovitev sodišča, da je toženi stranki objektivno odškodninsko odgovorna za posledice škodnega dogodka do višine 70 % ugotovljene škode, ni pravilna in predstavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je v nasprotju s podatki spisa. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da okoliščine, v katerih je tožnik opravljal delo, ne pomenijo takih okoliščin, iz katerih izvira povečana nevarnost za življenje in zdravje. Zato ni podana objektivna odgovornost, kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da toženi stranki za škodo tožnika odgovarjata skladno z 2. odstavkom 131. člena OZ. Sodišče je navedlo, da je tožnik sam vplival na nastanek nezgode s tem, ko ni bil dovolj pazljiv pri delu, saj spolzka tla omogočajo večjo možnost padca oziroma poškodb. Krivdna odgovornost tožene stranke je v tem, da je tožniku naložila, da mora delo opraviti na bolj nevaren način s polivanjem sten z vedrom, kjer je uporabljena voda in čistilo, kot pri delu z visokotlačnim strojem, čeprav so tla tudi pri čiščenju s strojem spolzka. Tožnik je pred nesrečo že večkrat čistil in vedel, da so tla mokra in spolzka v vsakem primeru. Padec tožeče stranke in posledično poškodbe je pripisati nepazljivosti tožeče stranke. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da ni podana odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma toženih strank in zahtevek v celoti zavrniti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da po temelji ni podana odgovornost drugotožene stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo drugotožene stranke, v katerem navaja, da je trditev drugotožene stranke v pritožbi, da ni nobene razlike med tem, ko je tožnik moral zajemati vodo z vedrom in z zajemalko polivati na vertikalne stene do višine treh metrov in čiščenjem z visokotlačnim čistilcem, je neargumentirana in v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Navaja, da ne gre spregledati tudi odločilnega dejstva, da je šlo za stroj, ki je bil v okvari, prvotožena stranka pa ni imela sredstev za servisiranje stroja, zato je prišlo do tega, da je bil stroj kritičnega dne neuporaben za delo. Predlaga zavrnitev pritožbe prvo in drugotožene stranke.

Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem pritožbene navedbe v celoti prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je zatrjevanje tožeče stranke v pritožbi, da naj bi zajemala vodo z desetlitrsko zajemalko in nanašala čistilo na vertikalno steno do treh metrov visoko, pritožbena novota in da je tožnik, zaslišan kot stranka, zatrjeval glede višine čiščenja in teže vedra drugačne podatke, kot sedaj v pritožbi.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja prvotožena stranka, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, kar pa na samo pravilnost odločitve ni vplivalo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delu dne 10. 9. 2008 pri čiščenju glavne linije, ko mu je spodrsnilo in je padel, pri čem je utrpel poškodbo desne roke. Sodišče je najprej ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku zdrsnilo zaradi mokrih in milnatih tal, ki so bila drseča, kljub temu, da je bil obut v ustrezne gumijaste škornje. Način dela mu je odredil J.P., vodja čistilcev, ki je z njim tudi čistil. Tožnik je delo opravljal kot je bilo predvideno, kot izhaja iz izpovedi priče J.P. in priče E.K. odgovornega za varstvo pri delu pri toženi stranki. Iz izpovedi obeh zaslišanih prič in tožnika izhaja, da je bilo čiščenje z vakuumskim strojem, ki je bil v okvari, lažje in manj nevarno, saj v primeru čiščenja s strojem delavec drži cev ob steni, stroj sam jemlje čistilo in je manj vode na tleh. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tla bolj spolzka zaradi načina čiščenja, ki se je opravljal kritičnega dne, to je z vedrom in vodo ročno. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila tla bolj spolzka in nevarna zaradi načina čiščenja, ki je bil odrejen, zaradi tega, ker stroj ni deloval. V konkretnih okoliščinah je tako delo, ki ga je moral opravljati tožnik, predstavljalo dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in je tako tožena stranka odgovorna za škodo ne glede na krivdo, kot je to določeno v drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Zato je po zaključku pritožbenega sodišča zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka za škodo ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, to je na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ. Pri tem je sodišče prve stopnje sicer zmotno zapisalo v obrazložitvi, da tožena stranka za škodo tožniku odgovarja po drugem odstavku 131. člena OZ, namesto po prvem odstavku 131. člena OZ, saj iz teksta tega odstavka obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne gre za okoliščine, ki bi pomenile večjo nevarnost za življenje in zdravje (objektivno nevarno stvar). Pritožbeno sodišče, kot je že zgoraj opisano, meni, da ravno okoliščine večje spolzkosti zaradi načina dela, predstavljajo objektivno nevarno dejavnost, za katero delodajalec odgovarja ne glede na krivdo, zato je podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca v drugem odstavku 131. člena OZ v povezavi s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotavljalo ali je tožnik sam vplival na nastanek delovne nezgode s tem, ko ni bil dovolj pazljiv pri delu. Pri tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, da bi moral biti tožnik pri delu, ker je bil opozorjen na spolzka tla in je tako delo že opravljal, bolj pazljiv. Delo bi moral opravljati bolj previdno, zlasti ko je zamahoval z vedrom, da bi preprečil zdrs. Del soprispevka k nastali škodi v višini 30 %, je po presoji pritožbenega sodišča primerno ocenjen in je tako neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o večji oziroma nikakršni sokrivdi tožnika, tožnika in toženih strank.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker pritožbe niso bile potrebne. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.