Jedro

Od uveljavitve ZDR odpoved pogodbe o zaposlitvi ob začetku stečajnega postopka, ki jo lahko poda stečajni upravitelj po določbi 103. člena ZDR, ni več pravna posledica začetka stečajnega postopka, saj ne nastopi po samem zakonu, ampak je odvisna od odločitve stečajnega upravitelja. Zaradi tega ni mogoče uporabiti določbe šestega odstavka 172. člena ZPPSL tako, da bi z ustavitvijo stečajnega postopka zaradi potrjene prisilne poravnave prenehala veljati odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s strani stečajnega upravitelja. To pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ostala v veljavi.

Ker je šlo za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, na kar kaže dejstvo, da se to delo pri toženi stranki po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico ne opravlja več, je njen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožničin zahtevek, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19.7.2004, sklenjena za nedoločen čas.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 31.12.2004 in ji je trajalo do 22.5.2005. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati delovno dobo od 1.1.2005 do 22.5.2005 in ji to obdobje vpisati v delovno knjižico ter ji za isto obdobje izplačati prikrajšanje pri plači v višini mesečne neto plače 199.424,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter ji od bruto zneska plačila plačati vse ustrezne prispevke in davke, vse v 8. dneh pod izvršbo." Stranki sami krijeta svoje stroške postopka." Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19.7.2004 sklenjena za nedoločen čas (I/1 izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31.12.2004 in ji je trajalo do 22.5.2005 (I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici prizna delovno dobo od 1.1.2005 do 22.5.2005 in ji to obdobje vpiše v delovno knjižico ter ji za isto obdobje izplača prikrajšanje pri plači v višini mesečne neto plače 199.424,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec ter da ji od bruto zneska plačila plača vse ustrezne prispevke in davke (I/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 128.480,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila (I/4 izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 768.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2005 (II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev oziroma so ti razlogi v nasprotju z listinami in navedbami v spisu. Tako sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožnici priznalo vtoževano neto plačo, ker je tožena stranka ni izpodbijala. V resnici pa je tožnica po višini opredeljen zahtevek postavila šele z vlogo z dne 5.7.2005, ne da bi pri tem predložila kakšne dokaze ali se na njih sklicevala. Tožena stranka je zahtevek tožnice v celoti prerekala in pri tem tudi izrecno navedla, da se ga zaradi odsotnosti dokazov sploh ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče N.R.P., ki je bila direktorica predlagatelja prisilne poravnave, ki je predložil načrt finančne reorganizacije. Pogodba o zaposlitvi z dne 19.7.2004 je bila za določen čas sklenjena na podlagi 1. alinee prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02), torej zaradi izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas. V pogodbi o zaposlitvi se stranki nikjer ne sklicujeta na načrt finančne reorganizacije, kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Z dnem zaključka stečajnega postopka je tožnici prenehalo delovno razmerje, ki ga je sklenila s stečajnim upraviteljem. Tožena stranka je po zaključenem stečajnem postopku sklepala nove pogodbe o zaposlitvi. V tistem času je bila zaradi menjave uprave in nove lastniške strukture v negotovem položaju. V kolikor bi nadaljevala s poslovanjem, kot je bilo pred uvedenim stečajnim postopkom, bi kmalu ponovno zašla v stečaj. Po zaključenem stečajnem postopku je bila edina dejavnost tožene stranke prodaja šolskega programa. Tožnici, kakor tudi ostalim, je bilo ob sklepanju pogodb o zaposlitvi jasno in nedvomno predočeno, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo zaradi prednostne izpeljave sezone, saj bi bil sicer nad toženo stranko ponovno uveden stečajni postopek, če sezona ne bi bila realizirana po načrtu. Navedeno pomeni, da je v tej zadevi šlo za utemeljen in izkazan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 1. alinee prvega odstavka 52. člena ZDR. Poslovanja tožene stranke pred stečajem in poslovanja po potrjeni prisilni poravnavi ni mogoče enačiti, pri toženi stranki se je zdesetkalo tako število zaposlenih, kot tudi dejavnost. Tožena stranka niti z direktorjem nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi za poln delovni čas. Tožnica sama je zaslišana kot stranka izpovedala, da ne ve, koliko avtorskih pogodb je bilo sklenjenih v obdobju od 16.7.2004 do 31.12.2004, da je sicer nekaj pisala v tistem obdobju, ni pa pripravila nobene takšne pogodbe. Očitno je, da pri toženi stranki po stečajnem postopku in potrjeni prisilni poravnavi ni šlo za množično založniško dejavnost in da zato tudi ni mogoče govoriti o trajni potrebni po delu referenta za avtorsko in pogodbeno pravo. Sicer pa je tožena stranka za pravne storitve imela zunanjega sodelavca. Tožnica sama je izpovedala, da se je po sklenjeni prisilni poravnavi obseg nekoliko zmanjšal, ker je bilo manj novih izdaj in da se je delalo pretežno na obstoječem programu. Ob takšnem stališču sodišča prve stopnje bi tožena stranka morala, po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, ne glede na obseg poslovanja, zaposliti vse delavce, ki so bili pri njej zaposleni pred začetkom stečajnega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da načrt finančne reorganizacije ni in ne more biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in da tak razlog ne morejo biti niti negotove tržne razmere niti ugotavljanje kvalitete opravljanja dela delavcev. Da je pogodba o zaposlitvi za določen čas temeljila na navedenih razlogih, nedvomno izhaja iz vseh pripravljalnih vlog tožene stranke kot tudi odgovora na tožbo, predvsem pa iz pričevanja direktorja I.M.. Zaradi navedenega se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nikakršnega nasprotja med vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah prič ter navedbami izpodbijane sodbe o vsebini teh listin oziroma zapisnikov. Sodišče prve stopnje je tudi konkretno obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče N.R.P.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi še ni bila sprejeta nova sistemizacija. Z dnem pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave je pri toženi stranki nastala situacija iz 6. točke 72. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93 - 58/03), kar pomeni, da bi s tem dnem tožena stranka morala vzpostaviti pravno stanje, kakršno je bilo pred uvedbo stečaja in šele nato ukrepati v skladu z načrtom finančne reorganizacije. Določba sedmega odstavka 172. člena ZPPSL, na katero se neutemeljeno sklicuje tožena stranka, je po izrecnem določilu 244. člena ZDR prenehala veljati s 1.1.2003. Pri toženi stranki je bila tako še vedno v veljavi sistemizacija, veljavna pred uvedbo stečajnega postopka, po kateri je bilo za nedoločen čas s polnim delovnim časom sistemizirano tudi delovno mesto tožnice. Tožničin zahtevek je po višini temeljil na izplačani neto plači tožnice v zadnjih treh mesecih zaposlitve, zato je razumljivo, da tožena stranka zahtevku po višini ni ugovarjala. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnici priznalo neto plačo, ki je tožena stranka po višini ni izpodbijala, ni podana s pritožbo zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 30.9.2005 glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki je zajet v 3 in 4. točki izreka izpodbijane sodbe, navedla zgolj to, da tožnica tega zahtevka z ničemer ni izkazala oziroma da je celo v nasprotju z listinami, ki jih je predložila tožnica. Takšno zgolj pavšalno izpodbijanje tožbenega zahtevka pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje zahtevku ne bi smelo ugoditi, zlasti še, ker ni pavšalno zatrjevanega nasprotja med zahtevkom in listinami v spisu. Sicer pa višina plače, ki bi šla tožnici, glede na odločitev pritožbenega sodišča niti ne more biti več odločilno dejstvo v tem sporu.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče N.R.P.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva, ki so odločilna v tem sporu. Ta dejstva pa so, da je bil stečajni postopek nad toženo stranko zaključen s prisilno poravnavo, da je tožena stranka ob zaključku stečaja s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas in sicer za obdobje od 16.7.2004 do 31.12.2004, da novi direktor ni pripravil posebne sistemizacije delovnih mest, saj je bila ta predvidena v načrtu finančne reorganizacije ter da so v tem načrtu bila predvidena delovna mesta, za katera se sklene delovno razmerje za določen čas, kakor tudi delovna mesta, ki jih bo tožena stranka imela po izteku navedenega obdobja.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da delo referenta za avtorsko pravo in pogodbeno pravo ne more trajati le določen čas. Tožena stranka je s tožnico potem, ko je bil na podlagi potrjene prisilne poravnave ustavljen stečajni postopek, sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 16.7.2004 do 31.12.2004. Kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je v pogodbi navedeno, da gre za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Že zgolj dejstvo, da pri toženi stranki sedaj nihče več ni zaposlen zgolj na delih, ki jih je opravljala tožnica, kaže na to, da je šlo za delo, ki je po svoji naravi trajalo le določen čas. Tožena stranka očitno ne potrebuje za polni delovni čas zaposlenega referenta za avtorsko in pogodbeno pravo, kar je razvidno tudi iz sistemizacije.

Zmotno je tožničino stališče, da okoliščina, da je z uveljavitvijo ZDR prenehal veljati sedmi odstavek 172. člena ZPPSL, v povezavi s šestim odstavkom istega člena pomeni, da bi tožena stranka z dnem potrjene prisilne poravnave morala vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred uvedbo stečaja. Določbe 8., 47., 51., 106. člena, osmega odstavka 147. člena in sedmega odstavka 172. člena ZPPSL, v kolikor so te določbe urejale prenehanje delovnega razmerje delavcev v stečajnem postopku ali zaradi potrjene prisilne poravnave in prednostno pravico do ponovne zaposlitve, so prenehale veljati, ker je novi ZDR na novo in bistveno drugače uredil vprašanje prenehanja pogodb o zaposlitvi v stečajnem postopku, v postopku prisilne poravnave in likvidacijskem postopku. Prenehanje delovnih razmerij oziroma sedaj prenehanje pogodb o zaposlitvi ni več pravna posledica začetka stečajnega postopka in z dnem začetka stečajnega postopka delovna razmerja ne prenehajo po samem zakonu, kot je bilo določeno v razveljavljenem prvem odstavku 106. člena ZPPSL. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ob začetku stečajnega postopka, ki jo stečajni upravitelj lahko poda na podlagi 103. člena ZDR, tako ni več pravna posledica začetka stečajnega postopka, ki bi nastopila po samem zakonu, temveč gre za odločitev stečajnega upravitelja, ki se mora odločiti, katerim delavcem bo podal odpoved, katere pa bo še naprej obdržal na delu. Zaradi navedenega je razumljivo, da določba šestega odstavka 172. člena ZPPSL v povezavi s citiranimi določbami ZDR ne pomeni, da z ustavitvijo stečajnega postopka zaradi potrjene prisilne poravnave prenehajo veljati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je dal stečajni upravitelj delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno. Navedeno je razvidno tudi iz določbe 105. člena ZDR. Ta namreč določa, da imajo prednostno pravico pri zaposlitvi delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka, pa je bil postopek ustavljen zaradi potrjene prisilne poravnave v stečaju.

Namen končne določbe 244. člena ZDR prav gotovo ni bil tak, da bi v primeru ustavitve stečajnega postopka zaradi potrjene prisilne poravnave avtomatično oživela delovna razmerja, ki so po sedaj razveljavljeni določbi ZPPSL prenehala po samem zakonu z dnem začetka stečajnega postopka, saj se to ne zgodi niti s pogodbami o zaposlitvi, ki jih je stečajni upravitelj odpovedal na podlagi prvega odstavka 103. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko navaja, da načrt finančne reorganizacije sam po sebi ni razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v smislu v prvem odstavku 52. člena ZDR naštetih izjem, ko je dopustno sklepanje takšnih pogodb. Vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da iz priloge k načrtu finančne reorganizacije razvidna predvidena ureditev delovnih mest pri toženi stranki ne more dokazovati, da je izvrševanje določenega dela (konkretno delo referenta za avtorsko in pogodbeno pravo) trajalo samo določen čas, s čemer je podan zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Povsem logično je, da ponovni pričetek poslovanja družbe, ki je bila v stečaju in je bil stečajni postopek zaključen s potrjeno prisilno poravnavo, ne pomeni zgolj nadaljevanja poslovanja, kakršno je bilo pred začetkom stečajnega postopka, saj je nenazadnje tak način poslovanja družbo pripeljal v stečaj. Tak nov začetek poslovanja pa prav gotovo opravičuje tudi sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, zlasti še v takšnem primeru, kot je bil konkreten, ko je tožena stranka čas do konca leta želela izrabiti za to, da z delavci, ki so bili pri njej zaposleni v času stečaja, izpelje prodajo šolskega programa, kar je bila takrat edina preostala dejavnost tožene stranke ter s tem zagotovi poplačilo upnikov po potrjeni prisilni poravnavi.

Navedeno pomeni, da je pri delu tožnice v resnici šlo za izvrševanje dela, ki je po svoji naravi trajalo le določen čas, to je do konca leta 2004, kar je razlog, ki ga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izrecno predvideva 1. alinea 1. odstavka 52. člena ZDR. Dejstvo, da so pri toženi stranki delo referentke za avtorsko in pogodbeno pravo, ki pa se je dejansko ukvarjala predvsem z realizacijo sezone, v resnici načrtovali le do konca leta 2004, je razvidno tudi iz priloge št. 1 k načrtu finančne reorganizacije, v katerem je bila predvidena sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožnico, obenem pa je v tej prilogi predvideno, da se po poteku tega časa zaposlijo le delavci na delovnih mestih vodje založništva, računovodje, poslovnega sekretarja - komercialista, vodje glavne knjige - referenta v računovodstvu in skladiščnika ter ob odprtju knjigarne še vodje knjigarne in knjigarja. Med tako predvidenimi delovnimi mesti pa ni delovnega mesta referenta za avtorsko in pogodbeno pravo, kar je ob tako skrčenem obsegu dejavnosti več kot razumljivo.

Zmotno je stališče tožnice, da bi tožena stranka morala najprej sprejeti novo sistemizacijo in šele nato tožnici podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj v tej zadevi ne gre za spor o obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za spor o zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas.

Glede na to, da je bila ob ustavitvi stečajnega postopka s tožnico zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. V skladu s 54. členom ZDR se namreč šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali pa, če je delavec na delu ostal tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ta določba bi v tem sporu prišla v poštev le, če bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, kar pa se ni zgodilo, kakor je že razloženo zgoraj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo. Pri tem je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica do povrnitve pred sodiščem prve stopnje priglašenih stroškov ni upravičena, saj je s tožbenim zahtevkom propadla (154. člen ZPP), tožena stranka pa do povrnitve stroškov ni upravičena glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04, 10/04). Ta namreč določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnica z vložitvijo tožbe ali svojim siceršnjim ravnanjem med postopkom pred sodiščem prve stopnje zlorabljala svoje pravice, zato tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Čeprav je tožena stranka s pritožbo uspela, pa glede na že citirano določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj je v pritožbenem postopku uspela nasprotna stranka, razen tega pa podanega odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil nujno potreben za pravdo v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.