Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene kršitve (neprimerno in žaljivo obnašanje do sodelavk, ...) utemeljujejo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. točki prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 23. 12. 2016, in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2016 še vedno traja. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi zahtevka za reintegracijo in reparacijo. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper I. točko izreka navedene sodbe in zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je morda res nevede in nehote storila kakšno od očitanih kršitev, vendar je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da so ugotovljene kršitve utemeljevale podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je zaslišalo kar tri priče, predlagane s strani tožene stranke, medtem ko je zaslišalo le eno z njene strani predlagano pričo. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da zaslišanje ostalih prič ne bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Če bi sodišče prve stopnje zaslišalo vse predlagane priče, bi gotovo sprejelo drugačen zaključek, saj bi se lahko prepričalo o tem, da sta izpovedi prič A.A. in B.B. prirejeni potrebam tega postopka. Delavke tožene stranke so sicer res izpovedale med seboj skladno in tudi skladno z listinsko dokumentacijo v spisu, vendar so zaradi zaposlitve pri toženi stranki pristranske. Tudi priča C.C. je pristranska, saj je v sorodu z ravnateljičinim očetom.

Vztraja pri navedbah, da se je ves čas zaposlitve pri toženi stranki trudila za to, da v delovnem procesu ne bi prihajalo do napak. Vedno je delovala v korist tožene stranke in otrok, vendar pa se z njenim načinom dela niso vsi strinjali. To je bil tudi razlog, da so se medsebojni odnosi v kolektivu skrhali do te mere, da niso bili več prijateljski. Priznava, da je vedno odkrito povedala svoje mnenje in da je v zvezi z nekaterimi kršitvami podala prijavo na inšpektorat oziroma na drugo pristojno institucijo, vendar se do sodelavk ni nikoli vedla neprimerno. Čeprav se ni borila le za svoj položaj, temveč tudi za dobrobit tožene stranke, je z jasno kritiko dosegla le to, da so se sodelavke zarotile proti njej. A.A., B.B. in C.C. so namreč vsako njeno ravnanje, četudi je bila le slabo razpoložena, ocenile kot neustrezno ravnanje in kot napad nanje.

Ni dokazano, da izjave sodelavk, ki jih je sodišču prve stopnje predložila tožena stranka, niso bile napisane za potrebe tega individualnega delovnega spora. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje vseh predlaganih prič, bi ugotovilo, da je imela do staršev vedno korekten in spoštljiv odnos. Sicer drži, da se s starši D.-E. ni najbolje razumela, vendar pa sta bila to edina starša, s katerima je bila komunikacija otežena. Poleg tega je bila nekoliko neprimerna komunikacija z njene strani posledica neprimernega odnosa starša D.D., ki jo je s svojim obnašanjem in provokacijami večkrat pripravil do tega, da je povzdignila glas. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi imela tudi do drugih staršev neprimeren odnos, slabša komunikacija le z enima staršema pa ne more predstavljati hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede očitanega samovoljnega ravnanja je že v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je imela za drugačno ravnanje od zapovedanega utemeljene in tehtne razloge. V nobenem primeru ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Prizadevala si je za sklenitev dogovora z ravnateljico, njeno domnevno samovoljno ravnanje pa za toženo stranko ni imelo nobenih hujših posledic. V službo je vedno prišla pravočasno. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi spregledalo, da ima stavba, v kateri je opravljala delo, dva vhoda in da zato sodelavke niso mogle vedeti, kdaj je prišla v službo. V igralnico je sicer res občasno prišla kasneje, vendar je bilo to v skladu z dogovorom, sprejetim na 3. aktivu strokovnih delavk vrtca. Ravnateljica in sodelavke je niso nikoli opozorile, da kasnejše prihajanje v igralnico predstavlja kršitev. Sodišče prve stopnje je zato napačno ugotovilo, da si je samovoljno določala delovni čas, tudi sicer pa to ne more predstavljati takšne kršitve delovnih obveznosti, ki bi utemeljevala podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Delo je vedno opravljala pravočasno, strokovno, dosledno in gospodarno. Nad sodelavkami ni nikoli izvajala nobenih pritiskov, nanje ni kričala ali se kako drugače do njih neprimerno obnašala. Ne drži, da je bila njena komunikacija z A.A., F.F., C.C. in B.B. neprimerna. S sodelavkami se o njihovem delu, tudi kadar je podala kakšno kritiko, nikoli ni pogovarjala pred otroki. Nikoli ni motila delovnega procesa in nikoli ni kontrolirala dela drugih zaposlenih. Pri delu je upoštevala navodila tožene stranke, dejstvo pa je, da je bilo treba včasih delo organizirati drugače. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede očitka neprimernega odnosa do staršev, vendar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve).

6. Tožnica v pritožbi le pavšalno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da zaslišanje ostalih predlaganih prič ne bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj v zvezi s tem ne pojasni, katere priče bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Sicer pa tožnica s pritožbeno navedbo, da bi bila sprejeta odločitev v primeru izvedbe vseh predlaganih dokazov drugačna, po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, do česar se bo sodišče prve stopnje opredelilo v nadaljevanju.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja neverodostojnost izpovedi prič A.A., B.B. in G.G.. Sicer drži, da so omenjene priče zaposlene pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da njihove izpovedi nimajo dokazne vrednosti. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico (drugi odstavek 238. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa se je o verodostojnosti izpovedi zaslišanih prič in strank lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi. Ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo (skladnim) izpovedim delavk tožene stranke in ne tožnici, pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je priča C.C. pristranska, ker je v sorodu z ravnateljičinim očetom. Kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 14. 6. 2017 (in tudi 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), sodišče prve stopnje omenjene priče v tem individualnem delovnem sporu niti ni zaslišalo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu "vzgojitelj predšolskih otrok", nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2016. Tožena stranka ji je 13. 10. 2016 vročila pisno opozorilo k spoštovanju obveznosti z obvestilom o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru nadaljnjega kršenja delovnih obveznosti (v nadaljevanju: pisno opozorilo), 16. 12. 2016 pa še obvestilo o uvedbi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z vabilom na zagovor. Dne 23. 12. 2016 je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu.

9. Pravno podlago za odločanje predstavljajo določbe od 83. do 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, delodajalec pa je dolžan delavca pred tem najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v enem letu od prejema pisnega opozorila1 ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici v pisnem opozorilu očitala naslednje kršitve: - da je z dnevnimi pisanji prijav na inšpektorate, s pisanjem vprašanj, zahtev in neresničnih navedb po elektronski pošti prispevala k nekonstruktivnemu reševanju vprašanj v zvezi z delom v vrtcu in povzročala motnje v delovnem procesu; - da je s strokovnimi delavci komunicirala na neustrezen in žaljiv način, da je v pogovoru z njimi uporabljala povišan ton in na ta način nad njimi izvajala psihični pritisk; - da je z vpitjem na sodelavke pred otroki povzročila njihovo vznemirjenje in jim s tem dajala slab zgled; - da ni ravnala v skladu z navodilom ravnateljice, saj je vabilo staršem na roditeljski sestanek poslala s svojim besedilom in s kasnejšim datumom, kot ji je bilo predhodno naročeno s strani ravnateljice.

11. Sodišče prve stopnje je glede očitka tožnici, da je podajala prijave na inšpektorat in druge organe nadzora ter da je postavljala vprašanja ministrstvom in delodajalcu, pravilno presodilo, da ni utemeljen. Takšno ravnanje delavca namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti kršitve pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja, četudi je s stališča delodajalca (tožene stranke) nadležno in predstavlja dodatno obremenitev.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bil njen odnos do sodelavk vedno korekten in da so sodelavke vsako njeno ravnanje, četudi je bila le slabo razpoložena, neupravičeno ocenile kot napad. Pritožbeno sodišče namreč ne dvomi v pravilnost dejanskih ugotovitev, da je tožnica v mesecih avgust in september 2016 pri pogovoru s sodelavkami uporabljala povišan ton glasu, da se je do njih neprimerno obnašala (da je pred njimi "metala" dokumentacijo po mizi), da jim je grozila s prijavo, motila njihov delovni proces ipd., saj to potrjujejo izpovedi ravnateljice tožene stranke H.H. in prič G.G., A.A. in B.B., kot tudi zapisi dogodkov in uradni zaznamki v prilogi B 22 do B 27. 13. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici v pisnem opozorilu utemeljeno očitala neprimerno vedenje pred otroki. Pritožba namreč obrazloženo niti ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam, da je tožnica 6. 10. 2016 na neprimeren način komunicirala s sodelavko F.F. in da je istega dne na jutranjem krogu na sodelavke B.B., C.C. in A.A."izbruhnila" v prisotnosti otrok. Pritožba sicer uveljavlja, da so bile izjave sodelavk glede tožničinega domnevno neprimernega obnašanja napisane zgolj za potrebe tega individualnega delovnega spora, vendar pritožbeno sodišče o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da so zapisi tožničinih sodelavk v prilogah spisa verodostojni, nima pomislekov.

14. Nadalje je neutemeljeno tožničino pritožbeno uveljavljanje, da je imela za samovoljno ravnanje v zvezi z izdajo vabila staršem na roditeljski sestanek utemeljene razloge. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica v izpovedi priznala, da je starše vabila na roditeljski sestanek na kasnejši datum in z drugačnim besedilom, kot je bilo dogovorjeno, čeprav je vedela, da ravnateljica njenim predlogom v tej smeri ni ugodila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi tožnice o tem, zakaj ni ravnala v skladu z navodili delodajalca, niso utemeljeni. Ker je bil torej tudi ta očitek iz pisnega opozorila utemeljen, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. 15. Tožena stranka je tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala številne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili utemeljeni naslednji očitki: - da se je 30. 11. 2016 neprimerno in žaljivo obnašala do sodelavke A.A. (neutemeljeno ji je očitala nepravilnosti glede izvedbe delavnic za starše, ji grozila s prijavo in jo verbalno napadla na igrišču v prisotnosti otrok), s čimer je sodelavko tako prizadela in ponižala, da je prišla objokana v zbornico; - da je zamujala v službo oziroma na delovno mesto v igralnici, saj je 29. 11. 2016 v službo prišla ob 8.40 uri, 30. 11. 2016 pa ob 8.35 uri, čeprav bi morala biti oba dneva na delovnem mestu ob 8.30 uri; - da je bila 30. 11. 2016 do 14.35 ure v kabinetu, nato pa se je pogovarjala s starši in v igralnico prišla šele po 15.00 uri - sodelavka C.C. je bila zato tega dne od 14.00 ure dalje v igralnici sama s 16 otroki (čeprav bi morali biti v igralnici prisotni obe s tožnico), delo pa je morala opravljati preko polnega delovnega časa, ki je trajal do 15.00 ure; - da je 15. in 16. 11. 2016 motila delovni proces in posegala v avtonomijo učiteljice 1. in 2. razreda G.G., ko je med kosilom z učenci razčiščevala, kdo je udaril njenega sina; - da je 17. 11. 2016 motila delovni proces, ko je sredi dopoldanskega pouka vstopila v učilnico učencev 1. in 2. razreda, med katerimi je bil tudi njen sin, in zahtevala, da mora njen sin "oditi na zrak"; - da več dni zaporedoma v dnevnik ni vpisovala dnevnih aktivnosti in da je bilo ob ponovni kontroli 16. 12. 2016 ugotovljeno, da te obveznosti ni izpolnila niti po ustnem opozorilu ravnateljice 14. 12. 2016. 16. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene kršitve utemeljujejo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. točki prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji obravnavane odpovedi spoštovala zakonska določila o vsebini in obliki, načinu podaje ter vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga2. 17. Pritožba tudi glede očitkov iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je tožnica z vsemi sodelavkami vedno komunicirala na primeren način, da nad njimi ni nikoli izvajala nobenih pritiskov, da nanje ni kričala ali se kako drugače do njih neprimerno obnašala, da se ni neprimerno vedla pred otroki, da ni nikoli motila delovnega procesa in da ni nikoli kontrolirala dela drugih zaposlenih pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč v 13., 15., 18. in 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo nasprotno, dokazna ocena v zvezi s tem pa je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato pritožbeno sodišče o njeni pravilnosti nima pomislekov.

18. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica z neupoštevanjem navodila delodajalca glede delovnega časa kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica v pritožbi priznava, da je v igralnico občasno prišla kasneje, vendar svoje zamujanje opravičuje s sklicevanjem na dogovor, ki naj bi bil v zvezi s tem sklenjen na 3. aktivu strokovnih delavk vrtca. Obstoj takšnega dogovora je zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi njene izpovedi pravilno zaključilo, da ravnateljica o takšnem dogovoru, ki naj bi ga tožnica sklenila s sodelavkama B.B. in A.A., ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je na podlagi nadaljnjih ugotovitev, da je imela tožnica v spornem obdobju odrejen delovni čas med 8.30 in 16.00 uro in da niti v zapisniku pedagoške konference vrtca z dne 31. 8. 2016 niti v Letnem delovnem načrtu ni nikjer določeno, da bi si tožnica in njene sodelavke lahko same odrejale svoj delovni čas, zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožnica spoštovati zahteve delodajalca glede delovnega časa. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da je niti ravnateljica niti sodelavke niso nikoli opozorile, da je kasnejše prihajanje v igralnico v nasprotju z navodili delodajalca. Ker je ravnateljica na zgoraj omenjeni pedagoški konferenci prisotne seznanila tudi z delovnim časom tožnice (med 8.30 in 16.00 uro) in ker iz zapisnika te konference (B28) izhaja, da je bila tožnica na njej prisotna, je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica nedvomno seznanjena s tem, v kakšnem delovnem času ji je bilo odrejeno delo. Posledično za utemeljenost očitka zamujanja na delo ni bilo potrebno, da bi ravnateljica in sodelavke tožnico posebej opozarjale na kršenje obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Glede na to, da tožnica v pritožbi priznava, da je v igralnico občasno prišla kasneje, pritožbeno sodišče, tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb, da je v službo prihajala skozi dva različna vhoda, ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da je tožnica 29. in 30. 11. 2016 na delovno mesto v igralnico prišla po 8.30 uri.

19. Tožnica v pritožbi vztraja pri navedbah, da je imela z vsemi starši, z izjemo staršev D.-E., korekten odnos in da ti niso imeli nobenih pripomb glede njenega dela. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka tožnici v pisnem opozorilu in redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga neprimeren odnos obrazloženo očitala (le) v razmerju do sodelavk, ne pa tudi v razmerju do staršev otrok. Sodišče prve stopnje je zato utemeljenost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno utemeljevalo tudi z neprimerno komunikacijo tožnice do staršev D-E., vendar pa to, ob upoštevanju utemeljenosti drugih navedenih očitkov, ni vplivalo na materialnopravno pravilnost odločitve, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz zakonitih razlogov.

20. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. 2 Glej določbe od 83. do 88. člena ZDR-1.