Jedro

Sodišče lahko zavrne dokaz, če pojasni, zakaj. Sodišče prve stopnje je iz predloženih skic in mapnih kopij ugotovilo, kje poteka vpisana služnostna pravica, ostalih pravic pa tožeča stranka ni dokazala. Če ni dokazane služnostne pravice več, kot je vpisana v zemljiški knjigi in izhaja iz predloženih skic in mapnih kopij, je res ogled pravno nepomemben dokaz. Le če bi tožnik dokazal, da je priposestvoval to pravico, bi bil lahko ob takem dejanskem stanju ogled potreben dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala izstavitev listine, na podlagi katere se bo za potrebe lastnikov parc. št. 447 in 454/2 kot gospodujočih nepremičnin vpisala služnostna pravica parkiranja z osebnimi vozili na obstoječem parkirnem mestu 3 x 4 metre, ki se nahaja ob meji parc. št. 451/7 in v breme nepremičnine 451/8, ki je last tožene stranke kot služeče nepremičnine, sicer bo ta listina nadomestila sodba. Zahtevala je opustitev poseganja v služnostno pravico vožnje z motornimi vozili po obstoječi makadamski poti 3 m x 20 m, ki obstoji v korist lastnika nepremičnine 456/1 in 457, obe vpisane pri ZK 240 k.o. K., ki je last tožnika in da opusti poseganje v služnostno pravico parkiranja na parkirnem mestu, vpisanem v 1. odstavku izreka ter da opusti postavljanje ovir na makadamsko pot in parkirno mesto ter omogoči parkiranje in odstrani kovinski stebriček in vpeto žično mrežo, odstrani drevo in tri kovinske stebričke z vpeto mrežo. Zahtevala je tudi prepoved bodočih vznemirjanj. Sodišče je naložilo pravdne stroške tožeči stranki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je tožeča stranka postavila zahtevek kumulativno tako v tožbi, kot v pripravljalni vlogi z dne 20.10.2008. Ni šlo za spremembo tožbe. Tako sodišče ni odločilo o zahtevku iz tožbe. Izrek je nejasen in nerazumljiv in razlogi v sodbi tudi. Tožeča stranka je postavila navedbe, s katerimi zahteva, da se prepove poseganje in oviranje ustanovljene služnostne pravice. Dejstvo je, da je toženec postavil na delu parcele 451/8 kovinsko žičnato ograjo, ki zapira obstoječo pot 3 m, po kateri ima tožeča stranka do svoje nepremičnine pot. S tem je kršena ustanovljena služnostna pravica s pravnim poslom, ki je vpisana v zemljiško knjigo pri gospodujočem zemljišču in sicer na podlagi pogodbe o delni razdružitvi nepremičnine in sklepa o dedovanju. Sodišče bi moralo opraviti ogled in se prepričati o kršenju služnostne pravice. V razlogih ni moč zaslediti, da bi sodišče ugotovilo, kje poteka v naravi pot, ki je vpisana v zemljiški knjigi. Nesporno je, da je služnostna pravica v breme parcele 451/8 vpisana v zemljiško knjigo in da je tam tožena stranka izvedla gradbene posege in postavila ograjo. Sodišče bi se moralo opredeliti do okoliščine, da je tožeča stranka na delu parc. št. 451/8 parkirala svoj osebni avtomobil na podlagi dogovora in je ta dogovor izvrševala in po teoriji realizacije je prišlo do služnosti.

Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala zavrnitev. Tožnik ni bil moten pri izvrševanju služnostne pravice. Sodišče je odločilo o tožbenem zahtevku in ne o komulaciji.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka najprej trdi, da sodišče ni odločilo o enem tožbenem zahtevku, češ da je postavila oba zahtevka kumulativno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v pripravljalni vlogi (list. št. 18) tožeča stranka spremenila tožbo in modificirala tožbeni zahtevek tako, kot ga je sodišče prve stopnje v izreku obravnavalo. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem strinja. Iz pripravljalne vloge sledi: „Tožnik spreminja tožbo tako, da poleg obstoječih tožbenih zahtevkov, ki jih zaradi delnega umika modificira, uveljavlja tudi nov tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice parkiranja in predlaga …“. To pomeni, da je tožeča stranka tožbo spremenila, delno umaknila zahtevek iz tožbe in modificirala tožbeni zahtevek tako, kot ga je na novo zapisala. V kolikor pa bi tožeča stranka res postavila oba zahtevka kot kumulativna, pa bi tožba tudi vsaj delno bila nesklepčna. Objektivna kumulacija je, če izvirajo zahtevki iz iste dejanske in pravne podlage, vendar se ne morejo zahtevki delno prekrivati. V tožbi in v spremembi tožbe pa se zahtevki delno prekrivajo in tako kot je tožeča stranka sama zapisala, je delno prišlo do umika, delno pa do modifikacije tožbenega zahtevka.

Nadalje pritožba trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv in da sodba o tem nima odločilnih dejstev. Tožeča stranka je sama postavila tožbeni zahtevek in sodišče je o njem odločilo. Res je nekoliko nerodno postavljeno, vendar je razumljiv in sodišče o tem, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo, ima razloge. Zato uveljavljana 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožba trdi, da je sodišče spregledalo, da ima tožnik v zemljiški knjigi vknjiženo služnost vožnje in hoje po obstoječi poti in da je tožena stranka tožnika vznemirjala pri izvrševanju te služnosti na način, opisan v tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo iz zemljiškoknjižnih podatkov, iz izpovedbe pravdnih strank, skic in priloženih mapnih kopij, da je bila podlaga za vpis služnostne pravice pogodba o delni razdružitvi solastnine z dne 18.7.2002 in da iz podatkov iz zemljiške knjige izhaja, da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje po že obstoječi poti v širini 3 m in dolžini 20 m. Svoj potek je tožnik označil z rdečo barvo na skici v prilogi A 10 in A 11. Ob zaslišanju je tudi opisal, kako naj bi bila služnostna pot dogovorjena. Sodišče pa je na podlagi samega načrta parcel zaključilo, da omenjena pogodba (priloga A 9) ni bila ustanovljena v takšnem obsegu, kot to zatrjuje in zariše tožnik. To je ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe toženca. Predvsem pa to potrjujejo zemljiškoknjižni podatki. Zato sodišče ni sledilo tožniku, da bi bil moten v uporabi tiste služnostne pravice, katera obstaja. Tudi s postavitvijo ograje tako toženec ni oviral tožnika v izvrševanju tiste pravice, katero je v zemljiški knjigi pridobil, oziroma je zapisana v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča. Tudi iz skice, katero je predložil tožnik je sodišče ugotovilo, da sporna ograja in drevje poteka ob obstoječi trasi služnostne poti, ki se potem nadaljuje do nepremičnin B., kar ponovno pomeni, da ni oviran pri uporabi obstoječe makadamske poti v smeri proti parcelam B.. Druge služnostne poti pa ni dokazal. Iz tožbe tudi ne izhaja, da bi zatrjeval ali pridobil služnost na podlagi priposestvovanja v pomenu 270. člena SPZ. Enako velja za zatrjevano parkirno mesto. Tožnik nima vpisane služnostne pravice parkiranja na zatrjevani nepremičnini in tudi ni dokazoval priposestvovanja.

Pritožba še graja ugotovljeno dejansko stanje kot nepopolno, ker je sodišče zavrnilo dokaz z ogledu na kraju samem. Sodišče lahko zavrne dokaz, če pojasni, zakaj. Sodišče prve stopnje je iz predloženih skic in mapnih kopij ugotovilo, kje poteka vpisana služnostna pravica, ostalih pravic pa tožeča stranka ni dokazala. Če ni dokazane služnostne pravice več, kot je vpisana v zemljiški knjigi in izhaja iz predloženih skic in mapnih kopij, je res ogled pravno nepomemben dokaz. Le če bi tožnik dokazal, da je priposestvoval to pravico, bi bil lahko ob takem dejanskem stanju ogled potreben dokaz.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. in 154/1. člena ZPP.