Jedro

Pri presoji, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj navidezen, je treba ugotoviti, če je objektivni razlog iz 54. člena ZDR‑1 oziroma 68. člena ZJU dejansko podan in če upravičuje sklenitev takšnega delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zakonitost razlogov za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je delovno razmerje že od začetka nezakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tudi presoja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogojena z zakonitostjo predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje z iztekom zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženki dne 31. 10. 2023 ni prenehalo, ampak prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, toženka pa jo je dolžna pozvati nazaj na delo, jo za čas od 1. 11. 2023 vključiti v vsa obvezna zavarovanja in evidence, ji priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov obračunati ter izplačati nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja nalog projekta A. Razlog za sklenitev te pogodbe je zgolj navidezen, saj je tožnica v pretežni meri opravljala delo v zvezi z arbitražno odločbo, in ne projektnega dela. Ker so inšpekcijske naloge predstavljale primarno delo tožnice, jih je sodišče prve stopnje napačno štelo kot postranska druga dela in naloge iz pogodbe o zaposlitvi. Napačno je presojalo zakonitost pogodbe o zaposlitvi, ne da bi se pri tem opredelilo do vsebine tožničinega dela, niti ni ugotavljalo, v kolikšnem obsegu je opravljala posamezne naloge. Pri presoji ni upoštevalo kontinuitete dela tožnice, ki je na podlagi četrte pogodbe o zaposlitvi opravljala enake naloge kot na podlagi predhodnih treh pogodb o zaposlitvi, ki so bile sklenjene iz razloga povečanega obsega dela. Napačno in pomanjkljivo je dokazno ocenilo izpoved priče B. B., ki potrjuje, da je bilo projektno delo zgolj rešitev iz vidika financiranja zaposlitve tožnice, delovno razmerje pa bi moralo biti že od samega začetka sklenjeno za nedoločen čas. Ni se opredelilo niti do potrdila z dne 17. 9. 2020, ki prav tako zanika obstoj razlogov za sklenitev pogodb za določen čas zaradi povečanega obsega dela ali projektnega dela. Iz izpovedi priče izhaja, da je kot odgovorna oseba pri toženki iskala način, kako obdržati zaposlitev tožnice, ker je potreba po njenem delu obstajala. Izvajanje projekta je v večji meri prevzela C. C., medtem ko je tožnica predvsem zaključevala inšpekcijske postopke, ki jih je vodila po predhodnih pogodbah z zaposlitvi, saj je bil obseg dela zaradi nadzora izvajanja arbitražne odločbe še vedno povečan. V zvezi s številom prekrškov zaradi kršitev arbitražne odločbe je sodišče prve stopnje premajhno dokazno težo pripisalo Zapisniku sestanka komisije D. z dne 25. 5. 2021. Izpoved priče E. E. ter njegovo elektronsko sporočilo z dne 25. 2. 2021, zapisniki letnih pogovorov in poročila tožnice o opravljenem delu potrjujejo zadolžitve tožnice v zvezi z inšpekcijskimi nadzori, vendar se sodišče prve stopnje do teh dokazov in navedb tožnice v zvezi s tem ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je napačno in v nasprotju z izpovedjo priče E. E., ki je zanikal projektno strukturo A., ugotovilo, da naj bi tožnica opravljala projektno delo. Časovni okvir projekta se ne ujema s trajanjem zaposlitve tožnice, tudi sicer pa vodenje Centra F. ni zgolj začasna naloga toženke, ampak njena trajna zakonska zadolžitev. Razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas iz naslova povečanega obsega dela in projektnega dela so zgolj navidezni, sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotavljati kontinuiteto dela tožnice po vseh štirih pogodbah o zaposlitvi.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

5.Tožnica je bila pri toženki v obdobju od 1. 4. 2019 do 31. 10. 2023 zaposlena na delovnem mestu D. inšpektorice, sprva na podlagi treh zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela, od 1. 11. 2020 dalje pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja nalog projekta A.

6.Delovno razmerje med strankama je prenehalo 31. 10. 2023, z iztekom veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. S tem dnem je pričel teči prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da lahko delavec v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s tožbo vloženo 20. 11. 2023 pravočasno uveljavljala sodno varstvo samo v zvezi z nezakonitostjo četrte pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne pa tudi v zvezi s predhodnimi tremi pogodbami o zaposlitvi za določen čas, je napačno. V primeru nezakonitega veriženja pogodb o zaposlitvi resda iz pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas transformira pogodba o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena nazadnje. Vendar pa to ne pomeni, da mora delavec uveljavljati sodno varstvo po izteku vsake od zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, temveč lahko dejstva, ki se nanašajo na zakonitost vseh z delodajalcem sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, na podlagi katerih je neprekinjeno v delovnem razmerju, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (prim. sodbo VS RS VIII Ips 104/2012, VDSS sodbo Pdp 350/2020, VDSS sodbo Pdp 430/2019).

7.Pri presoji, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj navidezen, je treba ugotoviti, če je objektivni razlog iz 54. člena ZDR‑1 oziroma 68. člena Zakon o javnih uslužbencih dejansko podan in če upravičuje sklenitev takšnega delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zakonitost razlogov za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je delovno razmerje že od začetka nezakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tudi presoja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogojena z zakonitostjo predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje z iztekom zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo (prim. sodbo VDSS Pdp 1416/2010).

8.V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnica opravljala delo v zvezi s projektom, kot tudi druga opravila s področja D. inšpekcije, pritožba pravilno opozarja na pomen različnega obsega njenih delovnih nalog. Za presojo zakonitosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bistveno, ali je tožnica praktično isto delo opravljala več kot dve leti, četudi je z zaposlitvijo na projektu dobila dodatne zadolžitve. Sodišče prve stopnje je obseg dela tožnice na projektu ugotovilo za leto 2020 (50 %), za leto 2021 in 2023 je ugotovilo, da je večino časa oziroma predvsem delala za potrebe D. inšpekcije na arbitražni odločbi, za leto 2022 pa le, da je delala tudi na projektu. Obseg dela tožnice na projektu je bistven za presojo zakonitosti četrte pogodbe o zaposlitvi. Če je namreč tožnica v času četrte pogodbe o zaposlitvi večinoma opravljala redno delo pri toženki oziroma delo po prvih treh pogodbah o zaposlitvi, projektno delo pa le v manjšem obsegu, pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi dela na projektu ni bila sklenjena v skladu z zakonom (prim. VDSS sodbo Pdp 749/2016).

9.Ker sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti prvih treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, se ni opredelilo do navedb tožnice glede širšega sklopa odločilnih dejstev in dokazov, odločitev, da je razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja nalog projekta resničen, pa je glede na pojasnjeno preuranjena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z oceno že izvedenih dokazov in po potrebi z izvedbo dodatnih dokazov, na podlagi katerih bo ugotovilo dejstva v zvezi z dejanskim razlogom za sklenitev prvih treh pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če bo ugotovilo, da je bil razlog povečanega obsega dela dejansko podan, bo moralo ponovno presojati resničnost razloga za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi projektnega dela. Ugotoviti bo moralo obseg tožničinega dela na projektu v celotnem obdobju veljavnosti četrte pogodbe o zaposlitvi glede na ostale naloge, ki jih je v tem obdobju opravljala, ali se je večina njenih opravil nanašala na projektno delo, oziroma se opredeliti do njenih navedb o kontinuiteti delovnih nalog skozi celotno vtoževano obdobje.

10.Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, tudi sicer pa namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, temveč preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

11.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 54, 200, 200/3

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 68

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 355, 355/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.