Jedro

K sklepanju sodišča, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora v konkretnem primeru, odločilno prispeva tožnikova samovoljna zapustitev območja Azilnega doma, medtem ko njegova odvetnica tudi ni obvestila sodišča, da bi ji tožnik v tej zvezi karkoli sporočil, oziroma, da bi ji bilo znano, kje bi se tožnik nahajal. Glede na vse navedeno je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) pravnega interesa za vodenje upravnega spora v konkretnem primeru in s tem tudi, da sklep, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU št. 604/2013, v nadaljevanju Uredba Dublin III.) v povezavi s 4. odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 in nadaljnji) tožniku, ki se je predstavil z imenom A.A., državljan Afganistana, izrekla kot prosilcu za mednarodno zaščito začasno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici, in sicer do predaje odgovorni državi članici, vendar najdlje za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 26. 9. 2014 do 26. 12. 2014, kar mu je bilo istega dne ustno naznanjeno in o tem sestavljen zapisnik, po tem ko je tožnik istega dne zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin, iz katerih izhaja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že nahajal v Republiki Hrvaški.

V svoji svoji obrazložitvi tožena stranka navaja pravne in dejanske razloge za odločitev, ki jo je sprejela po sprejemu prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik dne 26. 9. 2014 ustno vložil na predpisanem obrazcu in po tem, ko ga je 22. 9. 2014 obravnavala Policijska postaja Ljubljana-Šiška, ker je bil prijet na avtobusu brez osebnih dokumentov. Kot izhaja iz policijske depeše št. 2253-54/2014 (3E694-94) je policija je v prisotnosti prevajalke ugotovila, da je tožnik skupaj s še eno osebo dne 21. 9. 2014 zapustil nastanitveni center odprtega tipa na Hrvaškem; pri sebi je uradni dokument Republike Hrvaške, da je tam podal namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito z dne 18. 9. 2014, skupaj s prevodom tega potrdila v afganistanskem jeziku. V postopku s policisti je tožnik izrazil namero, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, zato je bil prepeljan v Azilni dom, kjer je ob podaji prošnje izpovedal, da se je po odhodu iz Afganistana pred približno letom dni nahajal več mesecev v Iranu, in nato v Turčiji, od koder je odšel naprej v Bolgarijo, od tam pa v Srbijo in nato na Hrvaško, kjer se je nahajal približno 25 dni. Od tam je nadaljeval pot v Slovenijo z namenom, da odide v Italijo. Ko mu je bilo predočeno navedeno potrdilo Republike Hrvaške je na posebno vprašanje, zakaj je zapustil Hrvaško, tožnik odgovoril, da ni vedel, da je Hrvaška v Evropi. Njegov sprovajalec mu je predlagal, da na naj Hrvaškem poda namero, da zaprosi za azil, sicer bi ga v nasprotnem primeru zaprli na zaprti oddelek Centra za tujce in tako ne bi mogel nadaljevati svoje poti. Na nadaljnje vprašanje, ali se je na Hrvaškem počutil varno, je tožnik odgovoril, da na to vprašanje ne more odgovoriti, ker je tam samo čakal na nadaljnjo pot, dodal pa je še, da se mu na Hrvaškem ni nič zgodilo. Tožena stranka je ob upoštevanju 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. glede begosumnosti oziroma znatne nevarnosti za pobeg tožnika po preučitvi policijske dokumentacije in navedb tožnika v prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ocenila, da je po tem, ko je v Slovenijo prispel s tovornjakom iz Hrvaške, tožnik po vsej verjetnosti želel nadaljevati potovanje proti Italiji, ki jo je navedel kot ciljno državo, pri sebi pa je imel potrdilo Republike Hrvaške z dne 18. 9. 2014. Po oceni tožene stranke je izrečeni ukrep pridržanja tudi sorazmeren, saj je tožnik že izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, vendar je od tam pobegnil, poleg tega pa je slovenski policiji, enako kot tudi ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito navajal, da je želel oditi v Italijo. Glede na navedeno je po oceni tožene stranke podana znatna nevarnost, da bo tožnik takoj, ko mu bo omogočeno svobodno gibanje, zapustil Republiko Slovenijo in s tem onemogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III., s čimer očitno zlorablja institut mednarodne zaščite. Zato je po oceni tožene stranke ukrep pridržanja tožnika sorazmeren, saj bo lahko le na ta način zagotovljena morebitna predaja tožnika odgovorni državi članici, saj ni na razpolago milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območju Azilnega doma, s katerim bo mogoče učinkovito zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti njegove predaje državi, ki je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju rokov iz 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. ocenjuje, da je v skladu s 4. odstavkom 51. člena ZMZ izrečeno trajanje pridržanja za največ tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec primerno, ker to obdobje omogoča izvedbo potrebnih upravnih postopkov do izvršitve predaje. Če pa bo v tem času ugotovljeno, da Hrvaška ni pristojna za obravnavo tožnikove prošnje, bo ukrep o omejitvi gibanja z dnem pridobitve tega podatka prenehal. Glede na vse navedeno tožena stranka ocenjuje, da je izrečeni ukrep pridržanja tudi sorazmeren, saj v tem primeru ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na območje Azilnega doma, s čimer bo omogočeno zagotoviti predajo tožnika državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zaradi vsega navedenega tudi ocenjuje, da je omejitev gibanja tožniku na območje Azilnega doma nujna.

Tožnik v tožbi, vloženi po odvetnici B.B. (ki je tožbi priložila zgolj fotokopijo tožnikovega pooblastila), navaja, da znatne nevarnosti za pobeg pri tožniku ni. Dodatno še navaja, da naj bi tožnik po podatkih spisa res zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, vendar pa iz spisa ni razvidno, ali je tožnik tam dobil pravni pouk, da se nahaja v Republiki Hrvaški in da je Republika Hrvaška v Evropski uniji ter kakšne pravice ima tožnik kot prosilec v Republiki Hrvaški. Tožnik izpostavlja, da je nepismen, da ni obiskoval nobenih šol, zato dejansko ne more vedeti, da je Republika Hrvaška v Evropski uniji. Poleg tega poudarja, da je Republika Hrvaška v Evropski uniji le malo časa, zato tožnik o tem dejstvu v Afganistanu niti ni mogel izvedeti. Nadalje poudarja, da gre pri ukrepu omejitve gibanja za poseg v ustavno pravico osebne svobode in ne za omejitev gibanja, torej za hud ukrep, ki ga je potrebno še posebej pretehtati. Tožnikova nevednost in prihod v Slovenijo ne bi mogla biti razlog, da bi tožniku bil izrečen tako hud ukrep, kot pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo. Poleg tega pa tudi ni jasno, ali je imel tožnik v Republiki Hrvaški urejen prevod in pravnega zastopnika, ali pa se lahko zanese le na priložnostne prijatelje, ki pa so sprovajalci. Tožnik meni, da v njegovem primeru nikakor ni mogoče govoriti o begosumnosti. Zaradi neizobraženosti in nevednosti pa tudi meni, da poseg v osebno svobodo ne more biti sorazmeren ukrep. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku sodišču predložila predmetni upravni spis in vložila tudi odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter prereka tožbene navedbe. Obenem je sodišče obvestila, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom. Izbrisan je bil iz evidence prosilcev dne 4. 10. 2014 ter se vse do vložitve odgovora na tožbo v Azilni dom ni vrnil in ker tožena stranka ne ve, kje se tožnik nahaja, sodišču predlaga, da postopek ustavi, ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Tožnik, ki mu je bil po uvodoma imenovani odvetnici vročen odgovor na tožbo in poziv sodišča za dopolnitev tožbe s predložitvijo izvirnika pooblastila za zastopanje tožnika, slednjega ni predložil v danem roku, niti ni vložil odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

Sodišče je dne 9. 10. 2014 razpisalo glavno obravnavo za zaslišanje tožnika v upravnem sporu v skladu z določilom 5. odstavka 51. člena ZMZ, vendar se pravilno in pravočasno vabljeni tožnik ni udeležil naroka za glavno obravnavo, prav tako kot tudi ne uvodoma imenovana odvetnica kot tožnikova pooblaščenka, čeprav je bilo vabilo zanju pravočasno in pravilno izkazano, zato sodišče v skladu s 3. odstavkom 58. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, ker se je razpisanega naroka udeležila zgolj pooblaščenka tožene stranke, medtem ko se razpisanega naroka za glavno obravnavo ni udeležil ne tožnik osebno in tudi ne uvodoma imenovana odvetnica.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, na kar mora ves čas trajanja upravnega spora po uradni dolžnosti paziti sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1. Izkazovanje pravnega interesa je ob upoštevanju določila 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 namreč procesna predpostavka, ki jo je za vodenje upravnega spora določil zakonodajalec. Če sodišče ugotovi, da tožnik za tožbo nima (več) pravnega interesa, mora tožbo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj na glavno obravnavo dne 9. 10. 2014, ki jo je sodišče razpisalo v skladu z določili 1. odstavka 51. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 51. člena ZMZ tožnik osebno ni pristopil, čeprav je bilo v dokazne namene predlagano njegovo zaslišanje, ne da bi svojo odsotnost predhodno kakorkoli napovedal, pojasnil ali opravičil. Prav tako tudi ni na glavno obravnavo pristopila uvodoma imenovana odvetnica kot tožnikova pooblaščenka, niti ni sodišču sporočila, na katerem naslovu naj bi se tožnik sploh nahajal in na katerem bi mu bilo mogoče vročiti tudi osebno vabilo za udeležbo na glavni obravnavi, zaradi česar ustnega zaslišanja tožnika nikakor ni bilo mogoče opraviti. Zlasti pa k sklepanju sodišča, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora v konkretnem primeru, odločilno prispeva tožnikova samovoljna zapustitev območja Azilnega doma, medtem ko uvodoma imenovana odvetnica pa tudi ni obvestila sodišča, da bi ji tožnik v tej zvezi karkoli sporočil, oziroma, da bi ji bilo znano, kje bi se tožnik nahajal. Glede na vse navedeno je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) pravnega interesa za vodenje upravnega spora v konkretnem primeru in s tem tudi, da uvodoma navedeni sklep, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice. Enako stališče, kot ga je sodišče zavzelo v obravnavani sporni zadevi je predhodno sprejelo tudi Ustavno sodišče RS v primerljivi zadevi v svojem sklepu št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, v katerem se je sklicevalo na 2. alinejo 88. člena ZMZ, ki določa, da mora biti prosilec vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom. Med drugim je Ustavno sodišče v citirani odločbi izrecno zapisalo:„Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji, oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Ker so pritožniki Azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“(7. odstavek obrazložitve).

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.