Jedro

V predlogu za izdajo začasne odredbe mora biti zatrjevana terjatev vsaj toliko opredeljena, da bo možna odločitev, ali je predlagana vrsta začasne odredbe primerna, torej, da bo z njo terjatev zavarovana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Upnik in prvi dolžnik sam nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je upnik predlagal: I. "I.1. Dolžnikoma se prepoveduje storiti kakršnokoli dejanje, ki bi lahko povzročilo škodo upniku kot družbeniku družbe X KRANJ d.o.o. te da ničesar ne smeta spremenitina stvareh, na katere meri terjatev. I.2. Dolžnikoma ali tretji osebi po njunem nalogu, pri čemer ni pomembno, ali je nalog izdan v svojstvu prvega dolžnika ali drugega dolžnika kot "direktorja" družbe X KRANJ d.o.o., prepoveduje razpolagati z denarnimi sredstvi na žiro računu pri APP Kranj, št. 51500-601-13752, za ves čas od dne izdaje te začasne odredbe do pravnomočno končanega postopka. II. Agenciji za plačilni promet RS, Enoti Kranj se nalaga da drugemu dolžniku kot podpisniku družbe X KRANJ d.o.o. ali po njegovi odredbi tretji osebi, odreče izplačilo kakršnih koli sredstev iz žiro računa. Obenem se ji nalaga, da zadrži izvrševanje spremembe pooblaščenega podpisnika družbe X KRANJ d.o.o. ter dovoljuje, da se sredstva z njenega žiro računa lahko koristijo le ob predložitvi plačilnega instrumenta podpisanega s strani direktorja družbe X KRANJ d.o.o. - upnika." Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V pritožbi je navedel, da izpodbijani sklep ni pravilen, saj je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitve določb izvršilnega postopka. Prav tako dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavja, da je v postopku na prvi stopnji ni prišlo do v pritožbi očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem je pravilno zaključilo, da upnik obstoj nedenarne terjatve ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti. V postopku zavarovanja je namreč mogoče zavarovati le terjatve (239. člena v zvezi s 1. odst. 1. člena ZIZ). Po določbah, ki se nanašajo na začasne odredbe, kot enega od možnih sredstev zavarovanja je mogoče z začasnimi odredbami zavarovati tako denarne kot nedenarne terjatve (270. in 272. člen ZIZ). Pri tem pa je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe tudi ta, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev tako denarna kakor nedenarna obstoji (1. odst. 270. in 1. odst. 272. člena ZIZ). Zato so zmotne drugačne drugačne pritožbene trditve. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da upnik ni dovolj natančno preciziral kakšne nedenarne terjatve pravzaprav hoče s predlagano začasno obredbo zavarovati. Upnik je namreč trdil, da je lastnik 53% poslovnega deleža prvega dolžnika ter da je hkrati njegov zakoniti zastopnik. Nadalje je trdil, da mu dolžnika z v predlogu obsežno opisanimi dejanji onemogočata vsakršne nedenarne terjatve do njiju, pri tem pa ni opredelil katere. Od terjatve je namreč odvisna vrsta začasne odredbe, saj mora biti z njo dosežen namen zavarovanja. Zato mora biti terjatev vsaj toliko opredeljena, da je možna odločitev, ali je predlagana vrsta začasne odredbe primerna, torej, da bo z njo terjatev zavarovana. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da tudi iz predlaganih začasnih odredb ni mogoče sklepati kakšno terjatev ima upnik do dolžnikov. Z njimi namreč predlaga, da se dolžnikoma prepove razpolaganje s sredstvi podjetja X KRANJ d.o.o. (I.2 in II. točka predloga), ki v tem postopku sploh ni stranka. Sodišče prve stopnje j zaključke o relevantnih dejstvih podalo v logičnih in prepričljivih razlogih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Zato ne drži pritožbena trditev, da so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni in med seboj v nasprotju ter, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih vsebini listin in med samimi listinami. Upnik tudi s preostalimi obsežnimi pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti pravilnih zaključkov o odločilnem dejstvu, saj je v njih ponovil same nerelevantne okoliščine, ki jih je že uveljavljal v postopku na prvi stopnji. Pri tem pa še vedno ni uspel opredeliti konkretne terjatve, ki jo uveljavlja proti dolžnikoma. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan eden od pogojev za izdajo začasne odredbe je pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog za izdajo predlagane začasne odredbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam stroške za pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prvi dolžnik nosi sam stroške za odgovor na pritožbo, saj niso bili potrebni glede na določbo 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).