22. 11. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 585/2003 z dne 24. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 899/2001 z dne 11. 3. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče je v sporu majhne vrednosti razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, v katerem je pritožnici (v pravdi toženki) naloženo plačilo 54.656,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo. Višje sodišče je njeni pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za 40.935 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ustreznimi stroški, v preostalem delu pa se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Zoper obsodilni del drugostopenjske sodbe je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Kot izhaja iz izpodbijanih sodb, je pritožnici naloženo plačilo stroškov upravljanja v zvezi z njenim stanovanjem, in sicer gre za storitve organizacijske oziroma finančno-administrativne narave v smislu drugega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ), ki jih je tožnik opravil za pritožnico pri upravljanju stanovanjske hiše, v kateri ima pritožnica stanovanje.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14.,15., 22., 23., 25., 36., 67. in 69. člena Ustave. Nasprotuje ugotovitvi sodišč, da je tožnik upravnik stanovanjske hiše. Zatrjuje, da s tožnikom ni sklenila nobenega dogovora oziroma pogodbe o upravljanju stanovanjske hiše. Pritožnica meni, da ji v postopku pred sodiščem ni bil zagotovljen enakopraven položaj oziroma enakopravno varstvo njenih pravic. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala, in da tudi ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Pritožnica meni, da ji je kršena pravica do uživanja in upravljanja lastnine (67. člen Ustave), saj nima pravice soodločati niti o upravniku niti o gospodarjenju s stanovanjsko hišo, čeprav je solastnica 50 % skupne vrednosti stanovanjske hiše. Kršena naj bi ji bila tudi pravica do nedotakljivosti skupnih prostorov stanovanjske hiše (36. člen Ustave), saj na podlagi izpodbijane odločitve sodišča tožnik brez kakršnegakoli dogovora oziroma pooblastila etažnih lastnikov samovoljno odloča o tem, da smejo v skupne prostore stanovanjske hiše vstopati posamezni izvajalci in nepooblaščeno izvajati določene dejavnosti. Sodiščema prve in druge stopnje pritožnica očita, da sta šele v sodbah spremenili pravni temelj tožbenega zahtevka in svojo odločitev oprli na nova dejstva, o katerih pritožnici ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Poleg tega jima očita zmotno uporabo 7. člena SZ. Pritožnica zatrjuje, da ji je bila s postopanjem sodišča prve stopnje kršena tudi pravica do neodvisnega in nepristranskega sodnika ter do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Sodba Vrhovnega sodišča je po mnenju pritožnice nezakonita. Pritožnica nasprotuje zlasti stališču Vrhovnega sodišča, po katerem je lahko izpodbijanje sodbe z izrednim pravnim sredstvom uspešno le, če je utemeljeno zoper obe sodni odločbi (tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko) oziroma vsaj zoper drugostopenjsko sodno odločbo, ne more pa biti uspešno, če je utemeljeno zgolj zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. S takšnim stališčem naj bi bila pritožnici omejena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

4.Odločitev sodišč (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) glede na višino spornega predmeta pritožnici ne more povzročiti pomembnejših posledic. Z izpodbijano odločitvijo, izdano v sporu majhne vrednosti, je pritožnici naložena obveznost plačila stroškov upravljanja v zvezi z njenim stanovanjem v višini 40.935 SIT. Dejstvo, da je pritožnica zaradi odklanjanja plačila dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti ter stroške postopka, na gornjo ugotovitev ne vpliva. Po oceni Ustavnega sodišča ne gre za zadevo, ki bi imela za pritožnico takšen pomen, da bi se s tem vprašanjem poleg treh instanc v okviru pravdnega postopka moralo ukvarjati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takih vprašanj v tej zadevi ni.

6.Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

7.Pritožnica zatrjuje, da ji je bila s postopanjem sodišča prve stopnje kršena tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči (2. točka izreka).

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić