Jedro

Če je iz okoliščin primera razvidno, da je bil delavec v dobri veri in je utemeljeno sklepal, da je odsoten z dela zaradi bolniškega staleža (tudi v primeru, če je kasneje ugotovljeno, da mu je bil bolniški stalež odobren neopravičeno), takega izostanka ni mogoče šteti kot neopravičeno odsotnost z dela. Delavec namreč neopravičeno izostane z dela, če ve, ali bi glede na okoliščine moral oz. mogel vedeti, da ne obstaja razlog, ki bi opravičeval njegovo odsotnost z dela. Mnenje zdravniške komisije, v katerem se delavcu bolniški stalež zaključi (še posebej, če gre za mnenje zdravniške komisije, izdelano v odsotnosti delavca), prične pravno učinkovati nasproti delavcu šele takrat, ko mu je vročeno, oz. ko je z odločitvijo zdravniške komisije ustrezno seznanjen. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2001 z dne 26.3.2002.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi se razveljavila sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, toženi stranki pa naložilo, da tožnico vrne na delo z dnem 1.12.1999 na delovno mesto likanje I, jo z istim dnem prijavi v socialno zavarovanje ter ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico, zavrnilo pa je tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka v znesku 69.710,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1999 do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče zahtevku tožnice v celoti ugodi in obenem odloči tudi o stroških postopka.

V pritožbi navaja, da zdravniška komisija lahko odloči o že natečenem bolniškem staležu, vendar pa velja njena ugotovitev, da ni razloga za zadržanost z dela, v skladu z določbo 246. člena in drugih členov Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, za naprej in ni mogoče odpraviti že uveljavljene zadržanosti od dela. To določbo mora upoštevati lečeči zdravnik pri izdaji bolniškega lista, ne glede na to, če je zdravniška komisija ugotovila, da za sporno obdobje niso podani razlogi za začasno zadržanost od dela. Tožnica je sicer mnenje zdravniške komisije z dne 23.8.1999 o tem, da ji je stalež odobren do 25.8.1999, prejela, ko se je vrnila iz Grčije in je tako njen lečeči zdravnik ravnal povsem pravilno, ko ji je izdal bolniške liste za obdobje od 25.8.1999 do 10.9.1999. Poleg tega iz mnenja zdravniške komisije z dne 28.9.1999 ni razvidno, da bi ta komisija razveljavila bolniške liste za tožničin bolniški stalež do 10.9.1999. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP ni storilo, vendar pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je njegova odločitev vsaj preuranjena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov tožene stranke zaradi neopravičenega izostanka z dela pet delovnih dni zaporedoma in na priznanje pravic iz delovnega razmerja z utemeljitvijo, da je tožnica rezervirala dopustovanje v Grčiji, čeprav ni vedela in ni mogla vedeti, če bo v času bivanja v Grčiji še v bolniškem staležu oz., če ji bo tožena stranka v nasprotnem primeru odobrila letni dopust. Ker dopusta ni dobila, je dne 19.8.1999 prinesla zdravniško potrdilo, pri čemer ji je moralo biti znano, da njen lečeči zdravnik ne bo podal predloga za podaljšanje bolniškega staleža, saj bi bila o tem vsekakor obveščena. Tožnica je tako odšla v Grčijo, čeprav je vedela, da nima odobrenega dopusta niti zagotovljenega bolniškega staleža za čas svoje odsotnosti. Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da tožnica za sporno obdobje nima listine, ki bi dokazovala upravičenost njenega izostanka.

Četrti člen Konvencije št. 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe 15/92) določa, da delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo spada tudi neopravičena odsotnost z dela pet delovnih dni zaporedoma) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe, pri čemer je dokazno breme za obstoj tega resnega razloga po 9. členu cit. konvencije na delodajalcu. V primeru da delodajalec v postopku ugotovi neopravičeno odsotnost delavca z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, je trditveno breme, da izostanek ni bil neopravičen, na strani delavca. To pomeni, da mora delavec navesti dejstva in ponuditi dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da njegova odsotnost z dela ni bila neopravičena. Tožnica je v postopku pri delodajalcu in tudi pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in v izvedbo ponudila dokaze, na podlagi katerih naj bi se ugotovilo, da ji je izbrani zdravnik podaljšal bolniški stalež in da je po podaljšanju staleža z njegove strani odšla na letovanje v Grčijo. To ji ni bilo prepovedano, saj je imela celo priporočilo zdravnika o razgibavanju in plavanju z možnostjo zadrževanja izven kraja prebivališča (B 2). Tožnica je mnenje zdravniške komisije z dne 23.8.1999, s katerim ji je bil bolniški stalež zaključen dne 25.8.1999, prejela šele po vrnitvi iz Grčije.

Po mnenju tožnice lahko velja odločitev zdravniške komisije šele od takrat, ko ji je bila vročena. Tožnica pa je imela v celotnem spornem obdobju pravico do bolniškega staleža, zato ji je lečeči zdravnik tudi izdal bolniške liste za to obdobje. Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno za ugotovitev ali je bil podan razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice po 5. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR), če je tožnica vedela oz. bi mogla vedeti, da ji bo zdravniška komisija zaključila bolniški stalež z dne 25.8.1999 oz., če jo je in kdaj jo je njen lečeči zdravnik dr. Š. (ki je izdal bolniška lista za obdobje od 26.8.1999 do 10.9.1999 - A 6) seznanil s tem, da ji bo odobril bolniški stalež za to obdobje. Kolikor tožnica ni vedela, da ji bo bolniški stalež, zaključen s 25.8.1999 oz., kolikor je bila s strani lečečega zdravnika še pred odhodom na letovanje v Grčijo obveščena, da bo imela tudi od 26.8.1999 dalje do 10.9.1999 odobren bolniški stalež, po mnenju pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela od 26.8.1999 dalje. Če je iz okoliščin primera razvidno, da je delavec v dobri veri in utemeljeno sklepal, da je odsoten z dela zaradi bolniškega staleža (tudi v primeru, če je kasneje ugotovljeno, da mu je bil bolniški stalež odobren neopravičeno), takega izostanka po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot neopravičene odsotnosti z dela. Delavec namreč neopravičeno izostane z dela, če ve, ali bi glede na okoliščine moral oz. mogel vedeti, da ne obstoji razlog, ki bi opravičeval njegovo odsotnost z dela. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbeno navedbo tožnice, da lahko prične mnenje zdravniške komisije, v katerem se delavcu bolniški stalež zaključi (še posebej, če gre za mnenje zdravniške komisije, izdelano v odsotnosti delavca - B 6), pravno učinkovati napram delavcu šele takrat, ko mu je le-to vročeno oz., ko je z odločitvijo zdravniške komisije ustrezno seznanjen. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2001 z dne 26.3.2002. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni izvajalo dokazov v cilju ugotovitve ali je tožnica utemeljeno sklepala, da ima v spornem obdobju odobren bolniški stalež, je dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnice, lečečega zdravnika dr. Š. pa tudi na podlagi izvedbe morebitnih drugih dokazov ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti ali je bila tožnica v bolniškem staležu, še preden je odpotovala na letovanje v Grčijo, ali je pred odhodom v Grčijo vedela, da bo o upravičenosti njenega bolniškega staleža po 25.8.1999 odločala zdravniška komisija in ji bolniški stalež zaključila in ali je bila v času pred 25.8.1999 seznanjena s tem, da ji bo lečeči zdravnik odobril bolniški stalež za čas od 26.8.1999 do 10.9.1999. Ko bo sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku tožnice in o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi določbe 3. odst. 165. člena ZPP, po kateri sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno sodbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.