Jedro

Sodišče je ugotovilo, da za izplačila stimulacije na izvedeni način, ni bilo pravne podlage. Obračuna oziroma izplačila stimulativnega dela plače na podlagi 5. člena pogodbe o zaposlitvi toženec ni zahteval, saj je tudi ves čas sodnega postopka vztrajal pri upravičenosti do sporne stimulacije. Zato sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi ugotavljalo, do kakšne stimulacije bi bil res upravičen.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Toženec je bil direktor tožeče stranke in je v obdobju od 1. 1. 1995 do oktobra 1996 prejel iz naslova stimulacije bruto znesek 1,849.293,70 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne v pogodbi o zaposlitvi ne v podjetniški kolektivni pogodbi ni bilo podlage za tako izplačilo, zato je nezakonito izplačani znesek dolžan povrniti. Sodišče je ugotovilo, da je toženec prejemal del plače iz naslova stimulacije v višini povprečne stimulacije delavcev, ki so bili plačani po individualnih pogodbah. V pogodbi o zaposlitvi pa je bilo dogovorjeno plačilo kot dodatna premija glede na določen procent povečanja vrednosti oziroma glede na doseženi dobiček, vendar toženec teh izplačil ni uveljavljal. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Izkazan je obstoj vseh z zakonom določenih pogojev za odškodninsko odgovornost, toženec pa tudi ni predlagal nobenih dokazov o zatrjevanem drugačnem dogovoru glede izplačevanja stimulacije plače. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Navaja, da sta individualni pogodbi iz leta 1990 in 1994 uporabljali sicer različne termine s popolnoma isto vsebino. Učinkovitost oziroma stimulacija. Sodišči nista upoštevali utečenega sistema določanja plač pri tožeči stranki, ki je veljal tudi za toženca in po katerem so bile plače sestavljene iz osnovne plače in stimulativnega dela. Toženec je ves čas postopka predlagal, da se zasliši kot priča tudi predsednik upravnega odbora. Toženec je prepričan, da je bil do izplačila stimulacije upravičen in da s tem tožeči stranki ni nastala nikakršna škoda.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da si je toženec delovno uspešnost izplačeval mimo sklenjene individualne pogodbe, saj stimulativni del plače ni bil odvisen od uspešnosti njegovih podrejenih, temveč od doseženega dobička tožeče stranke. To je bilo ugotovljeno že v disciplinskem postopku, katerega del je predstavljal tudi odškodninski postopek in kjer so bili ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec pa v svojih obširnih navedbah stori ravno to. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP utemeljuje z nestrinjanjem z izvedenimi dokazi in dokazno oceno sodišča. Pri tem tudi v nasprotju z listinami v spisu zatrjuje, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem predsednika upravnega odbora.

Takega dokaza tožene v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal. Tega ni storil niti v pritožbi, kjer je (stran 5 pritožbe) prvostopnemu sodišču le očital, da tega ni storilo "obligatorno", smiselno torej po uradni dolžnosti. Sodba sodišča druge stopnje ima glede tega očitka o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ustrezno obrazložitev (stran 5 in 6 izpodbijane sodbe).

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Kako je bil "stimulativni del plače" tožniku obračunan in višina izplačanih zneskov, med strankama ni bilo sporno. Bistvena za odločitev pa je ugotovitev sodišča, da za tak obračun stimulacije ni bilo pravne podlage. Za tožnika kot direktorja je bil dogovorjen poseben način ugotavljanja stimulativnega dela plače in sicer glede na sporno obdobje, individualna pogodba o zaposlitvi generalnega direktorja z veljavnostjo od 1. 11. 1994 dalje (priloga A3). Po določbah 5. člena te pogodbe je bil stimulativni del plače direktorja odvisen od doseženega dobička, izkazanega v zaključnem računu podjetja oziroma zmanjšanju izgube. Taka določba je povsem jasna in ne daje nikakršne podlage za obračun stimulacije na podlagi povprečne delovne uspešnosti delavcev z individualnimi pogodbami o zaposlitvi.

Toženec za morebitno spremembo take pogodbene ureditve ni predlagal dokazov, način ugotavljanja stimulativnega dela plač za delavce s posebnimi pooblastili in sistem določanja plač drugih zaposlenih, pa na določanje stimulativnega dela plače direktorja ne vpliva.

Nebistveno je, ali je način obračunavanja plač "podedoval" kot utečenega oziroma sprejetega še pred njegovim imenovanje. Kot poslovodni organ je bil odgovoren za pravilno in zakonito poslovanje družbe in v tem okviru za pravilno in zakonito obračunavanje plač, tudi (in najprej) svoje lastne plače. Ker je dopustil obračun in izplačilo dela plače, ne da bi za to obstajala pravna podlaga, je podana njegova odgovornost. Pri zatrjevanju, da s spornimi izplačili tožeči stranki ni nastala škoda, gre le za nerazumevanje tožnika, v čem je nezakonitost njegovega ravnanja. Sodišče je ugotovilo, da za izplačila stimulacije na izvedeni način, ni bilo pravne podlage. Obračuna oziroma izplačila stimulativnega dela plače na podlagi 5. člena pogodbe o zaposlitvi toženec ni zahteval, saj je tudi ves čas sodnega postopka vztrajal pri upravičenosti do sporne stimulacije. Zato sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi ugotavljalo, do kakšne stimulacije bi bil res upravičen.

Glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP, glede na to, da navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev.