Jedro

Dogovor o tem, da se iz sredstev proračuna, namenjenih z zakonom za pokritje stroškov v zvezi z izplačevanjem pokojnin, porabi za nagrado ali kakršenkoli drug namen, bi bil v nasprotju z zakonom in kot tak ničen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita: I. točka izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom, v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.366.574,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 06. 2003 do plačila ter v celoti II. točka izreka sodbe.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 2.897,51 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči v primeru zamude naslednji dan po poteku 15 dnevnega roka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 8.010.988,95 EUR glavnice in posledično tudi za plačilo zamudnih obresti ter tožeči stranki naložilo plačilo 11.222,72 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper del sodbe, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za 1.366.574,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 06. 2003 do plačila ter zoper odločitev o pravdnih stroških. Uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi zahtevku v višini, ki jo tožeča stranka uveljavlja s pritožbo. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu sodbo prvostopnega sodišča potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo še stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je za toženo stranko izvršila naročilo in sicer je dosegla, da je Republika Slovenija sprejela Zakon o poračunavanju finančnih obveznosti RS iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPFOPIZ), s katerim je operacionalizirala 232. člen ZPIZ. Na tej podlagi je utemeljevala svoj zahtevek za plačilo nagrade za svoj trud (3. odstavek 766. člena OZ). Pri tem je še trdila, da je bila nagrada dogovorjena v višini nakazanih sredstev iz proračuna, zmanjšanih za obračunani znesek, potreben za izplačilo pokojnin članom do zneska minimalne pokojnine. Razliko, iz katere je bila dogovorjena nagrada, predstavljajo sredstva, ki jih je država dolžna zagotoviti v skladu z 9. členom ZPFOPIZ. Z navedeno določbo zakona se je namreč država zavezala, da bo toženi stranki plačevala še sorazmeren del stroškov izvajanja zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja in plačilnega prometa. Tožeča stranka je svoje navedbe v tožbi jasno povzela, da „poenostavljeno to pomeni, da se je tožena stranka zavezala tožeči stranki izplačati znesek, ki presega znesek, namenjen neposredno za izplačilo pokojnin“. Navedla je še, da je sama dosegla, da je RS toženi stranki v 9. členu zakona priznala sorazmerni del stroškov izvajanja zavarovanj, ki nastanejo v zvezi z odmerjanjem in izplačevanjem pokojnin in drugih pravic, od katerih se obračunavajo obveznosti do države ter da je to tudi temelj zahtevka tožeče stranke, ki obsega vsa sredstva, ki presegajo izplačila za pokojnine.

6. Tožena stranka je dogovor na tej podlagi zanikala. Pri tem se je sklicevala na vsebino podpisane Pogodbe o opravljanju storitev z dne 23. 03. 2000 (v nadaljevanju Pogodba), glede katere je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da vsebuje jasna in nedvoumna določila o tem, katera dela se je tožeča stranka zavezala opraviti za toženo stranko ter pogoje njihovega plačila. S tem je za presojo zahtevka odklonilo možnost uporabe pravne podlage, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Ta v pritožbi na zmotno uporabo materialnega prava opozarja posredno s trditvami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno časovno razmejevalo pravice in obveznosti iz Pogodbe. Kot bo razvidno v nadaljevanju pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje glede pravilne uporabe med strankama dogovorjenega avtonomnega prava.

7. Iz nobene določbe Pogodbe ne izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati del sredstev, prejetih na podlagi zakona, kot nagrado za sprejetje ZPFOPIZ in zlasti zato, ker je dosegla, da RS toženi stranki iz proračuna izplača tudi sorazmerni del stroškov izvajanja zavarovanj. Če pa bi sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj takega dogovora, bi bil ta za obe pogodbeni stranki prepovedan in kot tak ničen (86. člen OZ). Dogovor o tem, da iz sredstev proračuna, namenjenih z zakonom za pokritje stroškov v zvezi z izplačevanjem pokojnin, porabi za nagrado ali kakršenkoli drug namen, bi bil v nasprotju z zakonom in kot tak ničen. Tožeča stranka pa tudi ni uspela ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki izvajali Pogodbo v skladu z njeno zapisano vsebino (3. člen OZ).

8. Vsebina sporne pogodbe pa je bila v zavezi tožeče stranke kot podjemnika, da za toženo stranko kot naročnika izvaja opravila iz 1. in 3. člena Pogodbe, ki se nanašajo na pokojnine članov tožene stranke, od katerih so nekatera strateške, druga pa operativne narave. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča iz ugotovitve o trajanju pogodbe (6. člen) in dogovoru glede mesečnega obračuna storitev (7. odstavek 7. člena), pravilno zaključilo, da sta sicer pogodbeni stranki sklenili trajno dolžniško upniško razmerje, vendar je bilo plačilo za delo dogovorjeno le za tiste s pogodbo dogovorjene naloge, ki jih tožeča stranka kot izvajalec tudi opravi (7. odstavek 7. člena Pogodbe se glasi: „Obračun storitev iz 1. in 3. člena bo naredil izvajalec vsakega prvega v mesecu za pretekli mesec, po opravljenih, s pogodbo dogovorjenih nalogah“).

9. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje na pravni podlagi, ki jo je zatrjevala tožeča stranka v tožbi, materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

10. Tožeča stranka je v tožbi pod točko XXXVIII še navajala, da je „poleg tega, da je za toženo stranko dosegla logistični sprejem zakonov“, opravljala za toženo stranko tudi izračun obveznosti države do tožene stranke in sicer na podlagi podatkov, ki ji jih je posredovala tožena stranka. Navedla je, da je pripravila obračun tožeče stranke za januar – maj 2000 s priloženim dopisom z dne 20. 06. 2000 ter da so iz obrazca „priloga 8“ razvidni še nadaljnji izračuni obveznosti, na podlagi katerih je bil nato opravljen obračun terjatev iz obrazca obr. SO – OR 1 z dne 14. 06. 2001 in da je tožeča stranka še nadalje opravila številne obdelave podatkov in obračune. Pojasnila je še, da je tožena stranka pričela pogojevati plačilo ostalih obveznosti do tožeče stranke s prekinitvijo pogodbe, smiselno pa je vse do 04. 07. 2003 svoje obveznosti priznala.

11. Zato je sodišče prve stopnje tudi v luči pogodbenih določb pravilno v nadaljevanju presojalo vprašanje, ali obstoji obveznost tožene stranke, da tožeči stranki izvrši plačilo za opravljeno delo s Pogodbo dogovorjenih nalog.

12. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v letu 2000 naloge iz Pogodbe opravila, vendar da ji iz tega naslova plačilo ne gre, ker se mu je odpovedala. V petem odstavku 7. člena Pogodbe sta pogodbeni stranki namreč zapisali dogovor, da izvajalec ni upravičen do nadomestila za storitve iz 1. in 3. člena Pogodbe, če višina mesečnih nakazanih sredstev ne bo presegala zneska za pokojnine. Ker tožeča stranka ni uspela ovreči pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka za leto 2000 ni prejela nobenih sredstev za zagotovitev opravil iz 9. člena ZPFOPIZ, ji za opravila v letu 2000 tožena stranka ničesar ne dolguje.

13. Tožeča stranka v pritožbi izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za leta od 2001 do 2003 RS iz proračuna toženi stranki izplačala 1.366.574,99 EUR za pokritje sorazmernega dela stroškov za opravila iz 9. člena ZPFOPIZ. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče že predhodno, tožeča stranka na podlagi Pogodbe ni upravičena zahtevati od tožene stranke, da prejeta sredstva za pokritje sorazmernega dela stroškov plača tožeči stranki kot nagrado za trud. Če pa bi želela uspeti z zahtevkom na plačilo za opravljeno delo iz nakazanih sredstev toženi stranki iz proračuna, bi morala za vsak mesec posebej predložiti obračun storitev iz 1. in 3. člena Pogodbe ali pa zatrjevati, katera dela je za toženo stranko mesečno opravila. Temu trditvenemu in dokaznemu standardu pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zadostila.

14. Pritožnica neutemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predložila dokazov o trditvah v tožbi, da je še po letu 2000 (torej v letih 2001, 2002 in do prenehanja pogodbe v letu 2003) opravila obdelave podatkov in pripravila mesečne obračune pokojnin. Dejstvo, ali je tožeča stranka izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, je bilo med pravdnima strankama sporno, saj je tožeča stranka zatrjevala, da jih je, tožena pa je te trditve prerekala. S tem se je dokazno breme za dokazovanje spornih dejstev prevalilo na tožečo stranko. S pritožbo ne uspe izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da predloženi listinski dokazi označeni kot priloge A 19 do A 30 ne potrjujejo izvedbe pogodbenih nalog v letih 2001 - 2003, ki bi tožečo stranko upravičevala do plačila za delo.

15. Neutemeljeno pa tožeča stranka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne upošteva listinskih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Pri tem je pomembno, da sodišče prve stopnje tudi dokazov tožene stranke, ki so predloženi prepozno, ni upoštevalo ter ugotovitev, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela ovreči relevantnega zaključka sodišča prve stopnje, da pravdni stranki (torej tudi tožeča stranka) nista izkazali, da dokazov brez svoje krivde nista imeli možnosti predložiti prej (286/2 člen ZPP). Po odgovoru na tožbo je bil v zadevi izveden prvi narok za glavno obravnavo 04. 12. 2009, kar pravilno ugotavlja tudi tožeča stranka. Do prvega naroka za glavno obravnavo je tožeča stranka vložila v spis še dve pripravljalni vlogi, s katerimi je imela možnost z dokazi ovreči trditve tožene stranke, da nalog, kot so bile navedene v pogodbi, ni izpolnjevala. Zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ji je onemogočilo obravnavanje, ker ni več upoštevalo listin, ki jih je predložila z vlogo z dne 04. 01. 2010 (A 33 in naslednjih), ni utemeljen.

16. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da izvedba dokazov spornega dejstva ali je v letih 2001, 2002 in 2003 do prenehanja pogodbe, tožeča stranka opravljala naloge v skladu s Pogodbo, z zaslišanjem prič in strank, ni bila potrebna. Naloge, ki jih je s Pogodbo prevzela tožeča stranka so terjale mesečno obdelavo podatkov, za katero pa tožeča stranka listinskih dokazov (na primer z računalniškimi izpiski) ni predložila, niti ni zatrjevala razlogov, zakaj teh ne more predložiti. Izvedba dokazov s pričami bi bila potrebna v primeru, če bi tožeča stranka zatrjevala, da obračunov pokojnin več nima v svoji dokumentaciji, česar pa ni trdila. Zato pritožbene trditve, da je tožeča stranka svoje izpolnjevanje pogodbe dokazovala s predlogi za zaslišanje prič sicer držijo, vendar so za odločitev o pritožbi nepomembne, ker je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

17. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ocenilo, da je glede na pravilno uporabljeno materialno pravo, sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in da ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki odmerilo za sestavo pritožbe 3750 točk po OT, za končno poročilo stranki 20 točk po OT (z 20 % DDV skupaj 2.076,51 EUR) ter za plačano takso za odgovor na pritožbo 821,00 EUR.