Jedro

Pogodbene stranke lahko v skladu z načelom dispozitivnosti pri ustvarjanju obligacijskih razmerij sklepajo tudi netipične pogodbe. Pogodbeni stranki imata namreč vso avtonomijo urejanja medsebojnih razmerij, če le-ta ne nasprotuje veljavnim kogentnim določbam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerima je tožnik zahteval obračun mesečne plače v bruto zneskih, mesečne neto plače ter plačilo davkov in prispevkov, izvirajočih iz delovnega razmerja. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 1.693,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podredno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju aktivne legitimacije. Izpostavlja označbo pogodbenih strank v pogodbi, ki izkazuje, da pogodbeno stranko predstavlja tožnik kot fizična oseba z rojstnim dnem 9. 11. 1937, pri čemer pravne osebe rojstnih datumov nimajo. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila dejanska podpisnica pogodbe pravna oseba, saj je prvostopenjsko sodišče pri presoji elementov pogodbe že samo ugotovilo, da je tožnik delo opravljal osebno. O tem, da je bil podpisnik pogodbe tožnik osebno, je izpovedala tudi ključna priča B. P. Vse to kaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poudarja, da ni bil dolžan dokazovati izvrševanja dela. Priča B. P. je izpovedala, da delo tožnika ni dalo nobenih rezultatov, pri čemer pa iz pogodbenih določil ne izhaja obveznost dosega rezultata, ampak zgolj obveznost prizadevanja, zato zadošča, da je bilo vloženo določeno delo in trud. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da predmetna pogodba ni pogodba delovnega prava. Zmotna je ugotovitev, da iz pogodbe ne izhaja potrebna osebna oz. zaupna povezanost strank, kakršna je značilna za delovno razmerje. Tudi dolžina časovnega obdobja ne more vplivati na nepretrganost dela. Iz pogodbe izhaja osebna in zaupna povezanost strank, saj je določeno generalno in ekskluzivno zastopanje. Poudarja, da lahko pogodbene stranke v skladu z načelom dispozitivnosti sklepajo tudi netipične pogodbe, če te niso v nasprotju z zakonom. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo, ki je temeljila na obveznosti prizadevanja in obveznosti izplačevanja plače. Opozarja, da neizvedba predlaganih dokazov predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki sta jo obe pravdni stranki pravočasno uveljavljali na naroku 15. 11. 2012. 3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni podal odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neobstoju aktivne legitimacije tožnika v nasprotju z izvedenimi dokazi. Prvostopenjsko sodišče je pogodbo ocenjevalo preozko in brez povezave s preostalimi izvedenimi dokazi – zaslišanjem priče B. P. ter tožnika. V pogodbi je pri tožnikovem podpisu res naveden zapis „predstavnik firme Z.“, vendar pa iz preostalih določb pogodbe povsem jasno izhaja, da je tožnik pogodbo podpisal kot fizična oseba, saj je označen tudi z rojstnimi podatki; iz vsebine pogodbe pa izhaja, da je zavezan osebno zastopati toženca in njegov izdelek. Nadaljnjo potrditev za takšno ugotovitev je najti tudi v zaslišanju priče B. P. (list. št. 164). Priča je potrdila, da je do podpisa pogodbe prišlo med njim in tožnikom. Na podlagi navedenega tako ni moč zaključiti, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev predmetne tožbe.

6. Kljub temu pa je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka. Ne drži namreč pritožbena teza, da tožnik ni bil dolžan dokazati izvrševanja dela. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je bil tožnik upravičen do plačila le, če je ekskuzivno zastopal toženca in njegov izdelek; če je zastopal prodajo in promocijo gasilske opreme toženca ter ob izpolnjevanju obveznosti, določenih v 6. členu pogodbe. Predmetni člen tožniku nalaga, da tožencu daje informacije, tehnične podatke in možnosti. Toženec je zatrjeval, da tožnik ni izvrševal pogodbe in zanj ni opravil nobenega dela. Priča B. P. je navedeno potrdila – povedala je, da je bil tožnik popolnoma neaktiven in brez kakršnihkoli rezultatov. Glede na lastna zatrjevanja tožnika, da bi moral poročilo o svojem delu dajati B. P. kot njegovemu nadrejenemu, pri čemer B. P. prejetih poročil ni potrdil in je izpovedal o tožnikovi neaktivnosti, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj tožnik ni izkazal, da je za toženca izvajal dela, skladno s sklenjeno pogodbo.

7. O tem, da predmetna pogodba ne sodi v okvir pogodb delovnega prava, je obsežno obrazložilo že Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 9. 3. 2007, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno. Zoper predmetni sklep se tožnik ni pritožil. Razlogom, ki jih je v citiranem sklepu navedlo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, nato pa povzelo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Bistveno je, da predmetna pogodba ne vsebuje obveznih bistvenih sestavin, ki jih določa 29. člen Zakona o delovnih razmerjih (2) - manjkajo podatki o vrsti dela, za katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi, s kratkim opisom dela, določilo o načinu izrabe letnega dopusta, določilo, ali gre za delovno razmerje s polnim ali krajšim delovnim časom, določilo o dnevnem ali tedenskem rednem delovnem času in razporeditvi delovnega časa, določilo o letnem dopustu oz. načinu določanja letnega dopusta, dolžina odpovednih rokov in navedba kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca oz. splošnih aktov delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca. Glede na navedeno tako ni moč govoriti, da gre za individualni delovni spor, saj predložena pogodba ne izkazuje, da je bil tožnik zaposlen pri tožencu.

8. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno zatrjevanje, da lahko pogodbene stranke v skladu z načelom dispozitivnosti pri ustvarjanju obligacijskih razmerij sklepajo tudi netipične pogodbe. Pogodbeni stranki imata namreč vso avtonomijo urejanja medsebojnih razmerij, če le-ta ne nasprotuje veljavnim kogentnim določbam. Tudi predmetno pogodbo je moč oceniti kot netipično, saj vsebuje elemente tako pogodbe o posredovanju kot tudi pogodbe o delu. Pri tem pa je bistveno, da je bil tožnik, ne glede na samo opredelitev pogodbe, dolžan za toženca opravljati določeno delo in o tem dajati informacije, česar pa tekom postopka ni prepričljivo izkazal, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je njegov zahtevek zavrnilo.

9. Glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člen ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur.l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 42/02 – s spremembami in dopolnitvami.