Jedro

Noben predpis ne določa, da bi obveznost dolžnika prenehala, če je ne more plačati, prav tako tudi ni podlage za odložitev plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 64260/2016 z dne 17. 6. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se svoje obveznosti do tožnika v celoti zaveda, vendar pa je ne more plačati. Po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP se sme sodba izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tudi če pritožba ne vsebuje nobenega od teh razlogov, pritožba še ni nedovoljena. Sodišče druge stopnje namreč preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (delno) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). V vsakem primeru mora torej opraviti preizkus sodbe sodišča prve stopnje v zgoraj navedenih mejah.

6. Bistvenih dejstev tožena stranka ne izpodbija – dolg do tožeče stranke priznava in navaja tudi, da ga namerava plačati, le zdaj ga še ne more. To pa ne predstavlja razloga za zavrnitev zahtevka. Udeleženci v obligacijskem razmerju so namreč dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno naložilo plačilo obveznosti toženi stranki, skupaj z zamudnimi obrestmi. Noben predpis pa ne določa, da bi obveznost dolžnika prenehala, če je (po svojih, nedokazanih trditvah) ne more plačati, prav tako tudi ni podlage za odložitev plačila. Višje sodišče pa se strinja tudi s tožečo stranko, da bi v vsem tem času tožena stranka že lahko privarčevala dovolj, da bi poplačala obveznost. Gospodarska družba pač ne bi smela poslovati tako, da več let ne izpolni svoje obveznosti.

7. Dejanskemu stanju glede obstoja obveznosti tožena stranka tako niti ne nasprotuje, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku tožeče stranke ugodilo. Tožena stranka ne navaja nobene od bistvenih kršitev pravdnega postopka, višje sodišče pa tudi ni našlo zgoraj navedenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je tako pravilna, morebitna nelikvidnost tožene stranke pa na odločitev o utemeljenosti zahtevka ne more vplivati. Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izrek o stroških je odpadel, saj jih nobena od strank ni priglasila (163. člen ZPP).