Jedro

Zaradi sodbe v pravdi, ki je med zapustnikom in pritožnikom tekla zaradi sklenitve pogodbe o priznanju lastninske pravice na stanovanju na naslovu, in ki je postala pravnomočna po smrti zapustnika, to stanovanje ni moglo postati zapustnikova lastnina in s tem posledično predmet njegove zapuščine. Upoštevaje okoliščino, da je bila drugostopenjska sodba izdana v času po njegovi smrti, bi morali biti v njej kot tožeča stranka pravilno navedeni zapustnikovi dediči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Dedinji B. B. in Z. B. nosita sami svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Zapuščinsko sodišče je s sklepom z dne 12.2.2013 odločilo: - da se zapuščinski postopek prekine (1. točka izreka), - da se dedič S.B. napoti na pravdo, v kateri bo dokazoval obseg zapuščine (2. točka izreka), - da je dolžan na pravdo napoteni dedič tožbo vložiti v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa in o tem obvestiti zapuščinsko sodišče tako, da bo v zapuščinski spis predložil kopijo tožbe (3. točka izreka).

Zoper omenjeni sklep se je zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil dedič S. B., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da naj njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti sodedinje, ki trdijo, da stanovanje na J., spada v zapuščino. Navaja, da je po Stanovanjskem zakonu stanovanje kupil on in da ima za to stanovanje tudi veljavno pogodbo. Iz sodbe, na katero se sklicuje zapuščinsko sodišče in ki je postala pravnomočna šele 23.5.2012, izhaja, da mora pritožnik s pokojnim skleniti pogodbo, ki pa je ni mogel skleniti, saj je zapustnik dne 26.9.2011 umrl. Ob smrti zato pokojni R. B. ni bil lastnik predmetnega stanovanja. Pritožnik je na podlagi pogodbe predlagal tudi zemljiškoknjižni vpis, ki pa še ni bil izvršen. Trditve, da poteka vpis lastnine na podlagi sodbe, niso točne. Ugotovitev zapuščinskega sodišča, da upravnik na podlagi sodbe kot lastnika vodi pokojnega, ni relevantna, saj je pomembno le, kdo je lastnik oziroma kdo je predlagal vpis v zemljiško knjigo. Po mnenju pritožnika vpis na podlagi prej omenjene sodbe v zemljiško knjigo ni mogoč. Zemljiškoknjižni lastnik stanovanja je lahko na podlagi pogodbe samo pritožnik, zato meni, da je njegova pravica močnejša ter da bi morale biti na pravdo napotene sodedinje.

Dedinji B. B. in Z. B. sta v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe. Ostale sodedinje na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Ker je postala sodba Okrožnega sodišča v Kranju izdana v pravdi, ki je med zapustnikom in pritožnikom tekla zaradi sklenitve pogodbe o priznanju lastninske pravice na stanovanju na naslovu J. (v nadaljevanju: stanovanje), pravnomočna dne 23.5.2012 (in sicer z izdajo sodbe tukajšnjega sodišča I Cp 3453/2011, s katero je bila pritožba S. B. zavrnjena), kar pomeni po smrti zapustnika, ima pritožnik prav, ko navaja, da to stanovanje ni moglo postati zapustnikova lastnina in s tem posledično predmet njegove zapuščine. V njo lahko sodi le premoženje, ki je zapustniku pripadalo v trenutku njegove smrti (glej 132. člen ZD (1)). Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da se obe prej omenjeni sodbi glasita na zapustnika (kot tožnika). Upoštevaje okoliščino, da je bila drugostopenjska sodba izdana v času po njegovi smrti, bi morali biti v njej kot tožeča stranka pravilno navedeni zapustnikovi dediči,(2) saj v trenutku njegove smrti ni prišlo le do univerzalnega nasledstva po materialnem pravu ampak tudi do procesnega nasledstva v omenjeni pravdi. Ker zato omenjeni sodbi(3) „neposredno“ urejata pravna razmerja med zapustnikovimi dediči glede predmetnega stanovanja in ker le-to (kot je bilo poudarjeno in je hkrati bistveno) ni moglo postati predmet zapuščine, dedičev seveda ni potrebno napotiti na pravdo, v kateri bi se (kot to predvideva določba 1. točke 212. člena ZD) reševalo vprašanje, ali predmetno stanovanje sodi v zapuščino po pokojnem R. B.. Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (163. člen ZD v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

Dedinji B. B. in Z. B. nosita sami svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi (163. člen ZD v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

(2) A. Galič, ZPP s komentarjem (1. knjiga), Ljubljana : Uradni list : GV Založba, 2005, str. 414

(3) In sicer v posledici procesnega nasledstva dedičev.