Jedro

Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da navodila, v katerih je toženec kot ukrep v zvezi s COVID-19 med drugim določil obvezno nošenje zaščitnih mask, niso bila del ocene tveganja. Ta navodila so temeljila na zakonski dolžnosti delodajalca, da mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1 in prvi odstavek 45. člena ZDR-1). Kot taka spadajo v okvir ukrepov, ki jih je bil tožnik dolžan upoštevati na podlagi 35. člena ZDR-1, njihovo nespoštovanje pa pomeni tudi kršitev dolžnosti iz prvega odstavka 34. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek oziroma podredno uveljavljano priznanje pravic skladno z določili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi sodnica zaradi dvoma v nepristranskost morala biti izločena. Sodišče ne bi smelo opreti odločitve na dokaze, ki jih je toženec predložil po koncu prvega naroka in mu tudi ne bi smelo pustiti, da predloži le tiste videoposnetke, ki jih je izbral sam. Toženčeva navodila, ki so predpisovala nošenje zaščitne maske, niso bila del ocene tveganja ali pogodbe o zaposlitvi. Ob očitanih kršitvah so bila stara kak teden, zaposlenim, ki so bili brez izobrazbe ali so imeli končano le osnovno šolo, niso bila posebej obrazložena, ni bilo jasno, kje in kdaj se mora nositi maska ... Grožnja z izgubo dela v obvestilu z dne 23. 9. 2020 je nedopustna in predstavlja mobing. Ugotovitev, da si tožnik 23. 9. 2020 po opozorilu direktorja ni nadel maske, je v nasprotju z izjavo A. A. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnik storil očitane kršitve najmanj iz hude malomarnosti. Stopnja njegove skrbnosti je bila enaka kot pri sodelavcih. Iz videoposnetka z dne 21. 9. 2020 izhaja, da je mimo tožnika šla B. B. z masko pod nosom, česar sodišče ni komentiralo. Ravnanje C. C. je bilo enake teže in kvantitete kot tožnikovo, a mu je bilo napačno nošenje maske odpuščeno, ker je napisal izjavo proti tožniku. Zaradi ravnanja tožnika ni tožencu nastala nobena škoda. Pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bil izpolnjen. Tožniku bi morala biti izrečena milejša sankcija. Izpodbijana odpoved predstavlja povračilni ukrep oziroma osebno maščevanje direktorja.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja prvostopenjskih odločilnih dejanskih in pravnih razlogov. K odločilnim pritožbenim navedbam podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Zmoten je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker bi sodnica zaradi dvoma v nepristranskost morala biti izločena. Kršitev iz druge točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka 70. člena ZPP) oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen, vendar obstoja takih okoliščin pritožba ne zatrjuje. Tudi kršitev 6. točke 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni podana. Okoliščina, da je sodnica za potrebe podaje pisne izjave posredovala direktorju toženca 18 vprašanj pooblaščenca toženca in le tri vprašanja tožnika, ne predstavlja dvoma v njeno nepristranskost, zato je bil predlog za njeno izločitev pravilno zavrnjen. Vsa dejstva, za katera je tožnik smatral, da so odločilna, je imel možnost razčistiti v okviru neposrednega zaslišanja direktorja.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo opreti odločitve na dokaze, ki jih je toženec predložil po koncu prvega naroka. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, vpogled v pisno opozorilo C. C. in izvedba dokaza v zvezi s predloženim DVD z videoposnetki nista zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Nasprotnega pritožba niti ne zatrjuje.

8. Pritožba zmotno očita, da je sodišče dopustilo tožencu predložiti le videoposnetke, ki jih je izbral sam, čeprav je gotovo razpolagal z videoposnetki vseh kamer tako iz obdobja pred podajo izredne odpovedi tožniku kot v času te pravde. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da toženec s takšnimi videoposnetki ni razpolagal, ker jih ne hrani dlje kot en mesec. Tiste, ki se nahajajo v spisu, je lahko predložil zato, ker jih je zavaroval ob ugotovljenih kršitvah tožnika.

9. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da navodila, v katerih je toženec kot ukrep v zvezi s covid-19 med drugim določil obvezno nošenje zaščitnih mask, niso bila del ocene tveganja. Ta navodila so temeljila na zakonski dolžnosti delodajalca, da mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu (prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in prvi odstavek 45. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Kot taka spadajo v okvir ukrepov, ki jih je bil tožnik dolžan upoštevati na podlagi 35. člena ZDR-1, njihovo nespoštovanje pa pomeni tudi kršitev dolžnosti iz prvega odstavka 34. člena ZDR-1. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da navodila niso bila del tožnikove pogodbe o zaposlitvi, saj sta jo stranki sklenili deset let pred sprejemom navodil (19. 7. 2011). Tudi sicer je bil tožnik dolžan upoštevati toženčeva navodila že na podlagi citiranih določb ZDR-1 in ni bilo treba, da bi bil k temu posebej zavezan v pogodbi o zaposlitvi.

10. Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da so bila navodila o obveznem nošenju zaščitne maske ob storitvi očitanih kršitev stara kak teden, saj je bistvena prvostopenjska ugotovitev, da je bil tožnik z njimi seznanjen. V zvezi s pritožbenim očitkom, da zaposlenim niso bila posebej obrazložena, pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju soglaša z izčrpnimi prvostopenjskimi razlogi, s katerimi je utemeljeno ovrglo tožnikovo sklicevanje na nejasnost navodil in na nepoučenost o pravilnem nošenju maske. V zvezi z (ne)razumevanjem navodil je neuspešno tudi pritožbeno sklicevanje na nezadostno izobraženost. Ne le, da je tožnik ob zaslišanju izpovedal, da je po poklicu strojni ključavničar; pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da je bilo v spornem času obvezno nošenje mask tudi v zaprtih javnih prostorih, o pravilni uporabi mask so ves čas poročali mediji, pri tožencu so bila nameščena opozorila s prikazanim načinom namestitve maske …, zato pritožbeni očitek v nobenem primeru ne more biti utemeljen. Zmoten je tudi očitek, da ni bilo jasno, kje in kdaj se mora nositi maska, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so navodila glede odrejenih ukrepov veljala za celotno območje podjetja vključno z zunanjimi prostori (dvorišče) in da so bili s tem zaposleni, tudi tožnik, seznanjeni. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bil tožnik o tem, kje in kako mora nositi masko ter o kršitvi in posledicah napačne namestitve zmeden, ker je toženec dopuščal njeno snemanje z obraza npr. za kajenje. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je bil kajenju namenjen za to posebej določen zunanji odprt prostor, medtem ko je tožnik očitane kršitve storil v notranjih prostorih toženca, le kršitev ob odhodu iz službe dne 23. 9. 2020 je direktor opazil, ko se je tožnik že nahajal na dvorišču. Za primer snetja maske zaradi kajenja so bili tudi sicer predvideni ustrezni ukrepi, saj so bila kadilna mesta razparcelirana na pet različnih mest, omejeno je bilo število ljudi, ki so se lahko tam nahajali istočasno, vzdrževati so morali medsebojno razdaljo večih metrov. Netočno je tudi pritožbeno sklicevanje na nenošenje mask v jedilnici, saj iz izpovedi D. D. izhaja, da so v primeru, če je kdo prišel iz jedilnice ali stranišča in imel napačno nameščeno masko, tega na to opozorili.

11. Zmotno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski presoji, da ne predstavlja mobinga ali nedopustne grožnje zapis toženca v Obvestilu z dne 23. 9. 2020 o tem, da bo izgubil delo, kdor navodil ne bo spoštoval. Pritožba neutemeljeno očita, da so razlogi sodišča o tej presoji pavšalni, saj je neupoštevanje delodajalčevih navodil opredeljeno kot kršitev že v ZDR-1, ki kot sankcijo (ob vseh izpolnjenih zakonskih pogojih) predvideva tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna je pritožbena navedba, da toženec ni "zagrozil" že pred 23. 9. 2020, saj je že v Obvestilu - izredni ukrepi v zvezi s covid-19 z dne 17. 9. 2020 opozoril, da bo ukrepal zoper vsakega, ki bo kršil navodila. Glede na obrazloženo je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da posledice nenošenja maske niso bile znane.

12. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, s katerimi je utemeljilo, da je 21., 22., 23. in 25. 9. 2020 ter 1. 10. 2020 dejansko storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, ker ni nosil zaščitne maske ali je imel nepravilno nameščeno (visela mu je z enega ušesa oziroma jo je imel pod nosom). Pritožbeno opravičevanje, da je masko večino časa nosil, le ko ga je bolelo uho, pa jo je staknil z ušesa, je pravilno ovrženo že s prvostopenjskimi razlogi o tem, da o tako zatrjevanih težavah ni obvestil nadrejenih ali predložil potrdila zdravnika; tega ni niti obiskal. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je masko nosil skoraj ves delovni čas in da se mu glede na videoposnetke očita le nekaj minut nenošenja. Zanemari namreč, da je šlo za ponavljanje kršitev v kratkem časovnem obdobju dobrega tedna in pol. Poleg tega so za presojo obstoja očitanih kršitev pomembne tudi ugotovljene spremljajoče okoliščine kot npr. da si tožnik tudi po opozorilu direktorja ni nadel maske oziroma le za čas, ko je bil ta v bližini (22. 9. 2020), da je tudi po opozorilu nadrejenega D. D. nadaljeval z delom tako, da mu je maska visela z ušesa (23. 9. 2020) itd. 13. V zvezi s kršitvijo z dne 22. 9. 2020 pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je iz videoposnetka ob 10.36 uri razvidno, da je direktor opozoril tožnika, kateremu je maska visela z enega ušesa, naj si jo nadene pravilno. Drži, da videoposnetek ne vsebuje zvoka, vendar je sodišče prve stopnje ugotovitev oprlo tudi na to direktorjevo izpoved, v kateri je ta potrdil, da je tožniku izrekel navedeno opozorilo. Zmoten je pritožbeni očitek, da je na videoposnetku direktor dejansko nagovarjal C. C., ker naj bi bil tožnik viden le prve tri sekunde in še to v hrbet. Čeprav je na začetku videoposnetka res razvidno, da je tožnik (ki je bil poleg C. C.) zapustil svoje delovno mesto, je iz nadaljevanja tega posnetka mogoče razbrati, da se je tožnik po nekaj metrih ustavil in se zadrževal na mestu, proti kateremu je nato direktor pokazal ob obhodu proizvodnje.

14. Prvostopenjski ugotovitvi, da si tožnik 23. 9. 2020 tudi po opozorilu direktorja ni nadel maske, pritožba očita, da je v nasprotju z izjavo A. A. (in D. D.) o tem, da si je tožnik na koncu kljub nestrinjanju masko vendarle nadel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana prvostopenjska ugotovitev skladna z izpovedjo samega tožnika, da si maske ni nadel, ker je ni imel pri sebi. Tudi sicer omenjena izjava priče ne spremeni dokazne ocene, da je tožnik 23. 9. 2020 kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče namreč ni ugotovilo le, da tega dne ob odhodu z dela ni nosil maske, temveč ga je že zjutraj zaradi neuporabe maske D. D. opozoril, da jo mora nositi, pri čemer iz videoposnetka nadzorne kamere izhaja, da je kljub temu nadaljeval z delom tako, da mu je še naprej visela z ušesa. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni komentiralo izpovedi tožnika, da je 23. 9. 2020 ob odhodu domov pustil masko v garderobi, ker bi jo sicer naslednji dan, ko bi prišel v službo, pozabil v avtu in bi jo moral iti nazaj iskat. S to navedbo se tožnik ne more razbremeniti očitka o storitvi kršitve, saj potrjuje kvečjemu nasprotno, tj. da je res ob odhodu z dela v nasprotju z navodili zapustil garderobo brez maske na obrazu. Glede na to se izkaže za neutemeljenega tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni ravnal malomarno, ki ga pritožba uveljavlja s pojasnjevanjem njegove namere, ki naj bi bila v tem, da bo imel masko zopet na voljo naslednji dan, ko bo delal. 15. Pritožba zmotno navaja, da D. D. napačna namestitev maske ni motila, ker je na videoposnetku z dne 18. 9. 2020 šel mimo tožnika, ki je imel nepravilno nameščeno masko, a mu ni rekel ničesar. Iz videoposnetka je namreč razvidno, da D. D. ob mimohodu niti ni bil obrnjen proti tožniku.

16. Obstoj hudih kršitev je sodišče med drugim pravilno oprlo na razlog, da bi tožencu zaradi nespoštovanja odrejenih ukrepov za preprečevanje širjenja okužb s covid-19 lahko nastala velika poslovna škoda. Tej ugotovitvi pritožba neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da zaradi ravnanja tožnika ni nastala škoda, saj je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za zakonito izredno odpoved zadošča že možnost nastanka škode (37. člen ZDR-1). Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi je tudi ključno, ali bi zaradi tožnikovih kršitev lahko nastala škoda, ne pa, ali bi bila zaradi napačno nameščene maske škoda (in kakšna) tožencu lahko povzročena s strani C. C. oziroma drugih oseb.

17. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnik storil očitane kršitve najmanj iz hude malomarnosti. Takšno presojo je namreč pojasnilo in jo tudi pravilno oprlo na ugotovljena dejstva: toženec je zaposlene na obveznost nošenja zaščitne maske opozoril s pisnimi obvestili, tožnik pa je bil na to večkrat tudi ustno opozorjen; kljub opozorilom nadrejenih si ni vedno nadel maske oziroma je to storil le začasno, dokler so bili ti v bližini, kar kaže, da je obveznost zavestno zanemarjal oziroma ji je celo nasprotoval; zavedal se je možnih posledic nenošenja maske; vedel je, da so bile v spornem obdobju pri tožencu potrjene prve okužbe in da je ta uvedel tudi druge ukrepe. V zvezi s prvostopenjskim zaključkom, da se je v teh okoliščinah od povprečno skrbnega delavca utemeljeno pričakovalo spoštovanje navodila o nošenju maske, pritožba neutemeljeno navaja, da je bila stopnja tožnikove skrbnosti enaka kot pri C. C. in ostalih. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz 26. in 27. točke izpodbijane sodbe, v kateri je izčrpno pojasnjeno, zakaj očitano ravnanje tožnika ni bilo primerljivo ostalim zaposlenim. Pritožbeni preračun, da je tožnik nosil masko 99 % časa, huda malomarnost pa se mu očita glede 1 %, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Z izpostavljanjem ravnanja ostalih zaposlenih se pritožba neuspešno zavzema za nezakonitost izpodbijane odpovedi. Neutemeljeno navaja, da iz videoposnetka z dne 21. 9. 2020 izhaja, da je mimo tožnika šla (domnevno) sodelavka B. B. z masko pod nosom, a tega sodišče ni komentiralo. Sodišče je namreč na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da občasni primeri, ko kateri od ostalih zaposlenih ni imel maske pravilno nameščene, niso bili primerljivi tožnikovemu. Kot je ugotovilo, je šlo pri sodelavcih za trenutno nepazljivost, po opozorilu nadrejenih so takoj odreagirali in nošenju mask niso nasprotovali, medtem ko tožnik maske večkrat ni nosil in si je tudi po opozorilu nadrejenih ni nadel oziroma je to storil le za čas, ko so bili ti v bližini, upoštevajoč tožnikovo reakcijo dne 23. 9. 2020 (ko je uporabo maske celo odklanjal in zavračal) pa je tudi pravilno zaključilo, da v bodoče ni bilo pričakovati, da bo ukrep spoštoval. 19. Tudi s sklicevanjem na ravnanje C. C. se pritožba neutemeljeno zavzema za nezakonitost odpovedi. Ugotovitvi sodišča, da je iz videoposnetkov razvidno kvečjemu, da C. C. maske kdaj ni nosil pravilno, temveč pod nosom, pritožba oporeka s sklicevanjem na videoposnetek z dne 21. 9. 2020, iz katerega izhaja, da ima C. C. masko pod brado, to pa je po mnenju pritožbe enako, kot če bi mu visela z ušesa (kot je tožniku). Pritožbeno sodišče soglaša, da ima C. C. na tem posnetku masko pod brado, vendar to ne vpliva na drugačno presojo izpodbijane odpovedi. Kot razlikovalno okoliščino je namreč sodišče pravilno poudarilo, da ravnanje C. C. ni povzročilo toženčeve izgube zaupanja vanj in v to, da bo ukrepe v prihodnosti spoštoval. Navedeno je podkrepljeno z izpovedjo direktorja, da si je C. C. ob opozorilu dne 21. 9. 2020 in 23. 9. 2020 masko takoj pravilno namestil, medtem ko ga je npr. tožnik ob opozorilu dne 23. 9. 2020 prekinil in rekel, da v to ne verjame in ne bo nosil maske. Pritožbena navedba, da je direktor nošenje maske pod nosom pri ubogljivih delavcih kot je bil C. C. očitno toleriral oziroma da je bilo C. C. napačno nošenje maske odpuščeno, ker je o dogodku z dne 23. 9. 2020 napisal izjavo proti tožniku, je neutemeljeno, saj je bilo C. C. zaradi kršitev z dne 21. in 23. 9. 2020 izrečeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi. Ne drži niti pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo ugotovitve o tem, da si je C. C. masko le pozabil namestiti, saj je slednje zapisalo v okviru povzemanja izpovedi direktorja. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je treba C. C. zavestno ravnanje (npr. na posnetku se več kot dve minuti z napačno nameščeno masko giba po proizvodnji; dne 23. 9. 2020 jo je na izhodu snel) šteti za enake teže in kvantitete kot tožnikovo, saj že število njunih kršitev ni identično. Tudi sicer bi bilo od toženca nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku te ne sme podati zato, ker je ni podal tudi nekaterim drugim delavcem, ki naj bi po mnenju tožnika storili podobne kršitve kot on; ni namreč enakosti v nepravu (prim. VIII Ips 179/2016).

20. Pritožba se neuspešno zavzema za izrek milejše sankcije s sklicevanjem, da tožnik ni nikoli prejel pisnega opomina ali bil v disciplinskem postopku. Kot je bilo že obrazloženo, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi o tem, da je tožnik najmanj iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je kljub danim navodilom in ustnim opozorilom šlo za ponavljanje kršitev v kratkem obdobju tedna in pol. Pritožbeno sodišče soglaša, da so bile podane tudi okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1): aktivno se je zoperstavil navodilom in opozorilom toženca in s tem izkazal namen, da s takšnimi ravnanji nadaljuje; odnosa do svojih kršitev niti ob zagovoru ni spremenil; izguba zaupanja vanj in v to, da bi se ob pričakovanem zaostrovanju razmer, povezanih s širjenjem koronavirusa (tudi pri tožencu je grozilo tveganje širjenja okužbe), držal toženčevih navodil; toženec, ki ima približno 100 zaposlenih, ne more opozarjati in izvajati kontrole ves čas samo nad enim; dolžnost toženca je bila zaščititi ostale zaposlene in poslovanje družbe ... Prvostopenjsko presojo, da je izpolnjen pogoj iz citirane določbe ZDR- 1, pritožba neutemeljeno izpodbija z navedbo, da je tožnik še devet dni po očitani kršitvi z dne 23. 9. 2020 opravljal delo, da v tem času kršitve niso bile več zaznane in da je bil zaposlen pri tožencu vse do 17. 10. 2020. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče (pritožba pa konkretizirano ne oporeka), je tožnik tudi 25. 9. in 1. 10. 2020 zaradi nepravilne uporabe maske ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Dne 1. 10. 2020 mu je bilo nato podano vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo in izrečena prepoved opravljanja dela, do tedaj pa toženec niti ni imel podlage, da bi ga izločil iz delovnega procesa (tretji odstavek 110. člena ZDR-1). Postopek se je zaključil s podajo izredne odpovedi, ki je bila tožniku glede na njegove trditve vročena 18. 10. 2020, zato je razumljivo, da je bil pri tožencu zaposlen do 17. 10. 2020. 21. Pritožbeno zavzemanje za izrek milejše sankcije je neutemeljeno tudi s sklicevanjem na judikat opr. št. IV Ips 10/2021, v katerem je Vrhovno sodišče RS ustavilo postopek o prekršku iz 14. točke prvega odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/1995 in nadaljnji), ker je ocenilo, da ni bil skladen z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu. Dejanske in pravne okoliščine iz tega delovnega spora se v ničemer ne navezujejo na vsebino citirane določbe ZNB in judikata, temveč je bistvo v presoji, ali je tožnik kršil navodila delodajalca in ali izrečena sankcija ustreza zahtevam ZDR-1. 22. Glede na to, da so bile izpolnjene vse zakonske zahteve za podajo izpodbijane odpovedi, je pravilen tudi prvostopenjski zaključek, da ta ni predstavljala povračilnega ukrepa oziroma osebnega maščevanja direktorja, ker se mu je tožnik 23. 9. 2020 uprl. Pritožbeno vztrajanje, da se je toženec tega dne odločil, da tožnika zaradi "vendette" in v opomin vsem ostalim odpusti, je zato neutemeljeno.

23. Ker je prvostopenjska odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).