Jedro

Če tožeča stranka ni verjetno dokazala okoliščin, na katere opira predlog za obnovo postopka (razloga iz 1. in 7. točke 249. člena ZUP) je tožena stranka pravilno po 2. odstavku 256. člena ZUP predlog za obnovo postopka zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 31.3.1992 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo z dne 22.1.1992, s katero je urbanistični inšpekcijski organ odredil odstranitev gostinskega lokala na parc. št. 311/2 in vzpostavitev prejšnjega stanja.

V predlogu za obnovo postopka z dne 6.5.1992 je tožnica predlagala, da se zaradi razlogov iz 1. in 7. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku postopek obnovi v zvezi z odločbo z dne 31.10.1991 (ustavitev gradnje) in z dne 22.1.1992 (odstranitev, vzpostavitev prejšnjega stanja). Navajala je, da organ, ki je vodil postopek, ni upošteval 2. odstavka 85. člena in 2. alinee 87. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, po katerih bi moral dokončati postopek v zvezi z gostinskim objektom na stadionu po določbah zakona o urbanističnem planiranju. Objekt stoji na sporni lokaciji na parc. št. 311/2 že 20 let. Če je bil gostinski objekt predviden za odstranitev, bi bilo treba uporabiti določbo 1. odstavka 41. f člena zakona o urbanističnem planiranju. Odstranitev ni predvidena v prostorskem srednjeročnem planu občine. Tako je dokazano, da organ urbanistične inšpekcije ni upošteval dejstev in dokazov (1. točka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku). S tem, da odločbe o odstranitvi ni izdal občinski upravni organ po 41. a in f členu zakona o urbanističnem planiranju, ampak urbanistični inšpektor, je kršena določba 7. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožena stranka je na podlagi 2. odstavka 255. člena zakona o splošnem upravnem postopku predlog tožnice zavrgla. Ugotovila je, da okoliščina, da naj bi objekt stal že 20 let, ni novo dejstvo. Montažni gostinski objekt z nadstrešnico je bil zgrajen leta 1986. Treba je torej uporabiti zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ne pa zakon o urbanističnem planiranju. Ni tudi razlogov za obnovo po 7. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Pristojna inšpektorica ima pooblastilo za opravljanje inšpekcijskega nadzora, ima predpisano izobrazbo ter strokovni izpit. V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče odpravi izpodbijani sklep. Dejstva, ki jih zatrjuje tožnica, so obstajala pred izdajo dokončne odločbe. To dokazuje sklep enote temeljnega sodišča z dne 22.10.1992. Vsebina navedenega sklepa dokazuje, da je bil postopek ves čas voden napačno na podlagi stanja, ki ga je napačno ugotovila urbanistična inšpektorica.

Tožena stranka je poslala upravne spise in vztrajala pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V Uradnem listu SRS, št. 18/84 z dne 14.6.1984 je bil objavljen zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Osmi dan po objavi, to je 22.6.1984, ko je začel ta zakon veljati, je nehal veljati zakon o urbanističnem planiranju (razen izjem iz 1. alinee 87. člena). Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je bil prvi ogled v zvezi s poznejšimi odločbami inšpektorja opravljen 14.5.1988, torej že v času veljavnosti zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Vse trditve tožnice, da je bil postopek voden na podlagi neustrezne pravne norme, torej ne morejo biti sprejemljive.

Obnova upravnega postopka je urejena v 249. do 260. členu zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP). Ta zakon se v smislu 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, ker ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in ker v navedenem ustavnem zakonu ni drugače določeno. V postopku preizkusa predloga za obnovo postopka mora organ, ki odloči o obnovi (2. odstavek 255. člena ZUP), preizkusiti tudi, ali so okoliščine, na katere se predlog opira, verjetno izkazane. Takšna verjetnost je izkazana, če iz dokazov, ki jih predlaga obnova postopka in ki morajo utemeljevati uveljavljane obnovitvene razloge, verjetno izhaja, da so zatrjevani obnovitveni razlogi podani. Tožnica je predlagala obnovitvena razloga po 1. točki (nova dejstva, novi dokazi) in po 7. točki (če je izdala odločbo uradna oseba pristojnega organa, ki je ni imela pravice izdati) 249. člena ZUP.

V zvezi z novimi dejstvi in dokazi tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da zatrjevana okoliščina, da je objekt stal že 20 let ne more biti novo dejstvo oziroma nov dokaz. To ni dokaz, ki bi lahko bil pomemben za obnovo postopka, znan pa je bil že v prejšnjem postopku. Tožnica v zvezi z obnovitvenim razlogom po 7. točki ni verjetno izkazala okoliščin, na katere opira svoj predlog. Organ, ki je odločil o inšpekcijskih ukrepih, izpolnjuje vse pogoje, da odloča kot organ oziroma pristojna uradna oseba v smislu ZUP.

Tožeča stranka torej ni verjetno izkazala okoliščin, na katere opira svoj predlog za obnovo postopka, zaradi česar je tožena stranka pravilno, na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP, s sklepom zavrgla predlog za obnovo postopka.

Ker je tožena stranka pravilno odločila, je sodišče na podlagi 2. odstavka 242. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbo zavrnilo.