Jedro

Zaslišane priče so izrecno povedale, da teh parcel F.J. in njegova družina ni obdeloval od takrat dalje, ko so mu bile odvzete zaradi osnovanja vinogradniškega kompleksa. Sporne parcele so bile pokojnemu F.J. odvzete iz posesti, vendar obljubljeno mu je bilo, da bo dobil za odvzete parcele drugo zemljišče, kar se ni zgodilo. Vseskozi, kot so tudi te priče povedale, je hodil na Občino in na V., da bi dobil parcele nazaj, oziroma drugo zemljišče v zameno, vendar brez uspeha. Na podlagi teh dejstev pa ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila drugotožena stranka in njeni pravni predniki v dobroverni posesti teh parcel.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba v drugem odstavku s p r e m e n i tako, da se ta pravilno glasi: "Ugotovi se, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parcelah št. 1098/3, 1066/2 in 1067/2 k.o. B. in sicer v obsegu in do višine lastninskega deleža, do katerega je drugotožena stranka vknjižena kot lastnica, kar je drugotožena stranka dolžna priznati." Pritožba prvotožene stranke zoper glavno stvar se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1.odstavek izreka sodbe).

Razveljavi se izrek o stroških pravdnega postopka (3. in 4. odstavek izreka) in se v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parcelah št. 765/2, 875/1, 875/2, 900, 904, 943/2, 914/1, 914/2, 924, 929/4, 929/5, 929/6, 1112/1, 1135, 1138/1, 1306/1, 2648, 2692, 2466, 1046/1, 1046/2, 891, 630, 1060/4, 862/3 vse k.o. B. in sicer v obsegu in do višine lastninskega deleža, do katerega je prvotožena stranka knjižena kot lastnica, kar je prvotožena stranka dolžna priznati. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko na ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parcelah št. 1098/3, 1066/2 in 1067/2 k.o. B. in sicer v obsegu do višine lastninskega deleža, do katerega je drugotožena stranka vknjižena kot lastnica, kar je drugotožena stranka dolžna priznati, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prvo toženo stranko je obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 920.324,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Višji stroškovni zahtevek je zavrnilo. Tožečo stranko je obvezalo, da mora povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške v znesku 520.497,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2003 do plačila.

Zoper to sodbo se je v delu, v kolikor je bila priznana lastninska pravica na parcelah 765/2, 1112/1, 1135, 1138/1 k.o. B. ter parcelah 1306/1 in 1060/4 k.o. B. pritožila prva tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 2. in 3.tč. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotna je, po oceni prvotožene stranke, ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožena stranka Republika Slovenija ni izvajala posest na zgoraj navedenih parcelah. Drugotožena stranka V. oziroma njeni pravni predniki so osnovali vinogradniški kompleks L., v katerem so med ostale bile tudi vključene zgoraj navedene parcele s soglasjem takratne kmetijske zemljiške skupnosti, ki je pravni prednik prvotožene stranke. Trte je nasadila drugotožena stranka oziroma njeni pravni predniki v letu 1980, kar je razvidno iz registra vinogradov iz leta 1983. Parcelo št. 1060/4 k.o. B. pa ima v zakupu G. od leta 1989, zato je nepravilna ugotovitev, da Republika Slovenija oziroma njeni pravni predniki niso imeli teh nepremičnin v posesti pred letom 1998. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Na spornih nepremičninah je takrat obstajala družbena lastnina. Pravico upravljanja in razpolaganja na družbeni lastnini kot nelastninskopravni kategoriji so imeli takratni družbenopravni subjekti. Določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o priposestvovanju lastninske pravice na nepremičninah ne pridejo v poštev. Družbenoprvni subjekti niso mogli priposestvovati lastninske pravice, ker te ni bilo, ampak je družbena lastnina nelastninskopravna kategorija. Glede družbene lastnine so takrat veljale določbe Zakona o združenem delu, ki je v 226 (268).čl. določal, da če je nepremičnina postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, se lahko vrnitev zahteva v petih letih, ko se je to izvedelo, zato po mnenju prvotožene stranke po poteku petletnega roka tožeča stranka ne more več zahtevati sporne nepremičnine nazaj glede na to, da so bile v dejanski uporabi oziroma posesti vinogradniškega kompleksa. Če je tožeča stranka priposestvovala lastninsko pravico na spornih parcelah do nacionalizacije, to je do 08.10.1972, je to pravico tudi izgubila v smislu določbe 226.čl. Zakona o združenem delu, ko več teh nepremičnin ni imela v posesti, ker so bile te sporne nepremičnine vključene v vinogradniški kompleks leta 1980 in jih po poteku petletnega roka ni mogoče več zahtevati nazaj. Nadalje prvotožena stranka pripominja, da je nelogična ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka priposestvovala lastninsko pravico na zemljiščih v istem kompleksu parcele 1098/3, 1066/2 in 1067/2 k.o. B., ki so bile tudi nacionalizirane s strani O.K. in je zoper njo zahtevek zavrnilo. Te iste nepremičnine je O.K. kot pravni prednik prvotožene stranke s sklepom z dne 11.12.1993 prenesla na drugotoženo stranko. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne.

Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko za parcele št. 1098/3, 1066/2 in 1067/2 k.o. B. ter v delu, kolikor je zavrnilo višji stroškovni zahtevek zoper prvo toženo stranko. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Z odločitvijo, da je drugotožena stranka pridobila omenjene parcele, to je 1098/3, 1066/2 in 1067/2 k.o. B. na podlagi priposestvovanja, se tožeča stranka ne strinja. Takšen zaključek ni pravilen, ker nikakor pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih ni bila podana dobra vera. Sodišče je prezrlo to, da se je tožničina družina preživljala predvsem s kmetovanjem. Tudi prej navedene tri parcele so bile vseskozi v posesti tožničine družine in sicer vse od leta 1952, ko jih je pokojni J.F., kupil, torej te parcele so bile v posesti in to so potrdile vse priče. Posest se je izvajala do tedaj, ko so ji bile odvzete zaradi osnovanja vinogradniškega kompleksa. Tako tožnica kot tudi več prič (P.A., K.A., J.D., G.O.in drugi) so skladno izpovedali, da je bilo F.J. obljubljeno, da bo pridobil nadomestno zemljišče. To je razumljivo, kajti F.J. je imel odločbo Komisije za prenos nepremičnin pri OLO K. 15/52-Kon z dne 16.01.1953. Povsem nevzdržno bi bilo, da bi pokojni F.J. kar tako prepustil posest na navedenem zemljišču. Očitno je verjel dani besedi, vendar se nikoli ni sprijaznil z odvzemom zemljišča. Iz tega razloga je verjeti tožnici in pričam, da je vseskozi hodil na Občino in V. ter njegovim pravnim prednikom. Dokaz so pisanja, ki jih je F.J. že od 15.02.1985 naslavljal na pravne prednike Republike Slovenije z zahtevo, da mu vrnejo odvzete nepremičnine v last in posest. To je sicer za sodišče prve stopnje nesporno, kar izrecno v sodbi ugotavlja, zato je toliko bolj presenetljiv zaključek, da je drugotožena stranka bila v dobri veri glede teh parcel. Ni sporno, da je drugotožena stranka izvajala posest na teh parcelah, saj so bile vse tri parcele vključene v vinogradniški kompleks, vendar pa ne v dobri veri. Prav zato ni mogoče priti do zaključka, da je drugotožena stranka priposestvovala lastninsko pravico na teh parcelah. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zavrnilo višji stroškovni zahtevek zoper prvo toženo stranko. Sodišče ni priznalo tožnici zamudnih obresti od plačane takse za tožbo 100.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe, ko je bila sodna taksa že plačana. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je navedlo, da sodna praksa takšnih obresti ne priznava. Ta obrazložitev pravno ni utemeljena. Preprosto gre za to, da je tožnica morala plačati sodno takso ob vložitvi tožbe. Njeno premoženje se je torej zmanjšalo za znesek sodne takse. Do tega zmanjšanja seveda ne bi prišlo, če bi prvo tožena stranka ravnala drugače in torej ne bi povzročila situacije, zaradi katere je bila vložena tožba. Če se tožeči stranki ne priznajo zakonske zamudne obresti, vrednostno ne bo dobila povrnjen znesek, ki ga je plačala za sodno takso, temveč bistveno manj. Zakaj vendar bi morala biti tožnica pri tem prikrajšana, če torej je kdo povzročil drugemu stroške, potem jih mora povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Najprej o pritožbi prvotožene stranke glede parcel št. 765/2, 1112/1, 1135, 1138/1 k.o. B. in parcel št. 1306/1 in 1060/4 k.o. B.: Sodišče prve stopnje je tudi za te parcele ugotovilo, da jih je tožeča stranka priposestvovala, kajti tudi te parcele so bile predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene med V.M. in F.J., pravnim prednikom tožeče stranke, dne 30.01.1952. Tudi te parcele je imel F.J. in njegovi pravni nasledniki v dobroverni posesti od sklenitve kupoprodajne pogodbe do 08.10.1972, ko so bile te nepremičnine nacionalizirane. Potekla je potrebna priposestvovalna doba dvajsetih let. Prav tako je bila tudi izkazana dobra vera tožnice in njenega pravnega prednika. Teh zaključkov sodišče prve stopnje prvotožena stranka ne izpodbija, trdi le, da je tožeča stranka svojo lastninsko pravico izgubila, ker so navedene parcele prešle v družbeno lastnino na podlagi 226.čl. Zakona o združenem delu (Ur.l. SFRJ št. 57/76 z nadaljnjimi spremembami in razveljavitvami - v nadaljevanju ZZD). Vključene naj bi bile v vinogradniški kompleks L. leta 1980, zato jih po poteku petih let ni mogoče zahtevati nazaj. S takšnimi pritožbenimi trditvami se pritožbeno sodišče ne strinja, kajti pri predmetnih parcelah sploh ni prišlo do situacije, kot jo zatrjuje pritožba, saj nepremičnine št. 765/2, 1012/1, 1135, 1131/1 k.o. B. so res vključene v vinogradniški kompleks L., niso pa prešle v družbeno lastnino na podlagi 226.čl. ZZD, ampak ima te parcele v zakupu družba V. d.o.o., na podlagi zakupne pogodbe št. P 48/97 z dne 11.08.1999 in aneksa št. 1 k tej pogodbi ter zakupne pogodbe P 48/2000 z dne 01.08.2000 (priloga B8 spisa). Parceli št. 1306/1 in 1060/4 k.o. B. pa imata v zakupu F.F. in R.G. na podlagi zakupnih pogodb (št. 11011-2940/01 in 11011-30114/2 - prilogi B16 in B17 spisa). Kot lastnica vseh teh parcel je še vedno vpisana prvotožena stranka, zato trditve, da so navedene nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi 226.čl. ZZD in da je zato tožeča stranka svojo lastninsko pravico, pridobljeno na podlagi priposestvovanja izgubila, ne držijo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke glede glavne stvari zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Nato še o pritožbi tožeče stranke glede parcel št. 1098/3, 1066 in 1067/2 k.o. B..

Sodišče prve stopnje je res v izpodbijani sodbi zapisalo, da nobena od zaslišanih prič, med katerimi so bili tudi otroci tožnice in pokojnega F.J., niso omenjali, da bi te parcele obdelovali. To sicer res drži, vendar so zaslišane priče izrecno povedale, da teh parcel F.J. in njegova družina ni obdeloval od takrat dalje, ko so mu bile odvzete zaradi osnovanja vinogradniškega kompleksa L., to pa je bilo v 80.letih. Pred tem pa so te parcele obdelovali enako kot ostale, ki so bile predmet citirane kupoprodajne pogodbe, sklenjene med V.M. in F.J.. Tudi te parcele je imel pokojni F.J. in njegovi pravni nasledniki v neposredni posesti do nacionalizacije in so zato tudi te parcele priposestvovali, kar tudi nesporno izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sporne parcele so bile pokojnemu F.J. odvzete iz posesti, vendar obljubljeno mu je bilo, da bo dobil za odvzete parcele drugo zemljišče, kar pa se ni zgodilo. To izhaja iz izpovedi prič A.P., A.K., D.J. in ostalih. Vseskozi, kot so tudi te priče povedale, je hodil na Občino in na V., da bi dobil parcele nazaj, oziroma drugo zemljišče v zameno, vendar brez uspeha. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (priloge A26 do A34 spisa), da so tako F.J. kot njegovi pravni nasledniki že od 15.02.1985 na pravne prednike prvotožene stranke naslavljali pisanja z zahtevo, da se jim obravnavane nepremičnine vrnejo v last in posest. Na podlagi teh dejstev pa ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila drugotožena stranka in njeni pravni predniki v dobroverni posesti teh parcel. Vseskozi so namreč vedeli, da so bile te parcele odvzete F.J. in kljub njegovim zahtevam, naj mu parcele vrnejo, tega niso storili oziroma mu tudi niso dali druge nepremičnine v zameno. Zaključki sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi priposestvovanja, pritožbenega sodišča niso prepričali. Posebej tudi zato ne, ker ni mogoče reči, da sta pravni prednici drugotožene stranke s podpisom pogodbe o neodplačnem prenosu pravice uporabe z dne 27.06.1986 sklenjeni med Kmetijskozemljško skupnostjo K. in d.o.o. D.P. TOZD V. in pogodbo, sklenjeno dne 18.03.1988 med Kmetijskozemljiško skupnostjo K. in d.o.o. V. v likvidaciji, pridobili veljaven pravni naslov za pridobitev kvalificirane posesti ter da je od takrat dalje začela teči priposestvovalna doba. Nesporno je, da je pri teh pogodbah šlo za prenos družbene lastnine, zato ni nastalo civilnopravno razmerje, ki ga je bilo mogoče ustanoviti z akti civilnega prava, ampak za takrat ustanovljeno posebno družbeno razmerje. Prav zato navedeni pogodbi nista bili civilnopravna akta. Pogodbi sta imeli v tej zvezi samo značaj pravnega dejstva, kajti del družbene lastnine je s tema dvema pogodbama prešel v upravljanje pravnega prednika drugotožene stranke. Za družbeno lastnino se niso uporabljala določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (Ur.l. SFRJ št. 60 in 36/90), ker ta ureja samo lastninsko pravico (1.čl. ter 9. do 12.čl. ZTRL), temveč predpisi, ki so urejali prehod družbene lastnine iz enega nosilca pravice uporabe na drugega. Dokler so bile te nepremičnine družbena lastnina, jih drugotožena stranka ni mogla priposestvovati po določbah 28.čl. ZTLR. To pa jasno pomeni, da tožeča stranka lastninske pravice, ki jo je na teh parcelah pridobila na podlagi priposestvovanja, ni izgubila. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, ugodilo.

Sklep o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti v celoti, kajti o teh, kljub spremembi sodbe, ni moglo odločati, ker tožeča stranka stroškov, ki se nanašajo na drugotoženo stranko ni posebej razmejila, ampak je vse stroške uveljavljala skupaj s stroški, ki se nanašajo na prvotoženo stranko. Čeprav je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo, je tožeči stranki priznalo vse stroške tako kot jih je ta uveljavljala. Pritožbeno sodišče zato o stroških, katere mora poravnati drugotožena stranka tožeči stranki, ni moglo odločati. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 3.odst. 165.čl. ZPP.