Jedro

1. Kadar delavec v sodnem sporu uveljavlja zvišanje rente, ni mogoče dokončno oblikovati tožbenega zahtevka že v tožbi, ampak šele potem, ko je ugotovljeno prikrajšanje pri plači. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je potem, ko je sodni izvedenec finančne stroke ugotovil prikrajšanje oz. izdelal izvedensko mnenje o izgubi na zaslužku, dovolilo spremembo tožbe, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

2. Do prikrajšanja pri plači je prišlo zato, ker je tožena stranka ves čas od leta 1992 dalje tožniku izplačevala prenizko rento. Tožnik bi bil vsak mesec v obdobju, v katerem je bil pri prejemkih prikrajšan, upravičen do višje denarne rente. Tožena stranka, ki je tožniku dolžna plačevati rento zato, ker je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi v letu 1982, je bila vsak mesec v zamudi s plačilom, saj je tožniku mesečno nastajala izguba na zaslužku. Zato je tožnik upravičen do zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (277. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka namesto rente, določene z odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr.št. S 1203/85 z dne 15.6.1990 v višini 1.309,00 SIT, dolžna tožniku od 1.6.1992 dalje plačati zvišano rento v mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, za obdobje od junija 1992 do novembra 1996, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (1. in 2. odstavek izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 250.003,65 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Obenem je dovolilo spremembo tožbe, kot je oblikovana v vlogi tožeče stranke z dne 20.12.1999. Zoper ugodeni del navedene sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo napačno, ker je dopustilo spremembo tožbe s povsem novim zahtevkom, s katerim je tožnik namesto prvotno vtoževane višje rente uveljavljal zneske razlike med posamičnimi mesečnimi prejemki. Obrazložitev, da je zaradi sedemletnega preteklega obdobja, odkar je bila vložena tožba, možno rentni zahtevek postaviti v višini dejanskih razlik mesečnih prejemkov, ni razumljiv in je brez pravne podlage. Razlog sedemletnega teka postopka ni na strani tožene stranke. Na tožeči stranki je dokazno breme glede zatrjevanega prikrajšanja in utemeljitve višjega rentnega zneska od prejšnjega. Sodišče je kršilo procesne določbe, ko je odločalo na podlagi dokumenta, predloženega s strani izvedenca na zadnjem naroku, ne da bi bil ta dokument poprej vročen v izjasnitev toženi stranki. Svojo odsotnost z naroka dne 22.2.2000 je tožena stranka opravičila. Če je sodišče kljub temu narok opravilo, bi moralo dokazne listine posredovati opravičeno odsotni toženi stranki. Sodišče prve stopnje bi moralo o zahtevku za zvižanje rente odločati tako, da bi preverilo obstoj prikrajšanja v času vložitve tožbe in določiti rento, če bi prikrajšanje ugotovilo. V takratnem obdobju prikrajšanja ni bilo, nastopilo je očitno šele kasneje, potem pa spet prenehalo. Sodišče v obrazložitvi sodbe povsem nerazumljivo pojasnjuje poračunavanje zneskov v obdobjih, ko je prikrajšanja ugotovilo, z zneski v obdobjih, ko prikrajšanja ni bilo. Ti razlogi so nejasni in niso skladni z izrekom sodbe. Izravnavanje oz. poračunavanje bi moralo biti upoštevano za celotno obdobje, pri čemer renta sploh ne bi smela biti prisojena. Tožena stranka se protivi tudi obrestnemu delu - sprememba rente je lahko opravljena samo za vnaprej, od odločitve sodišča prve stopnje, zato toženi stranki ni mogoče naprtiti plačila zamudnih obresti, saj ni bila v zamudi, ker je bila renta določena šele z izdajo sodbe. Tožnik bo zaradi prisojenih zamudnih obresti neutemeljeno obogaten za izredno visoke zneske.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Sprememba tožbe je bila potrebna zato, ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek samo prilagodila dejanski izgubi na dohodku na podlagi izvedenskega mnenja. Namen mesečne rente je v tem, da se s plačilom rente nadomesti izguba pri dohodku tožnika kot posledica škodnega dogodka, za katerega nosi odgovornost tožena stranka. Sodišče ni odločalo na podlagi nobenega dokumenta, s katerim tožena stranka ne bi bila seznanjena. Izvedenec je na naroku v spis vložil samo računski popravek zaradi napake pri seštevku. To na odločitev sodišča ni vplivalo. Tožnik je do obresti upravičen za obdobje od vložitve tožbe dalje od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska. Če je sodišče prisojeni rentni znesek za zadnje obdobje poračunalo tako, da je upoštevalo obdobja, ko je tožnikov dohodek presegel plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, s primanjkljaji v drugih obdobjih, je takšna odločitev za toženo stranko ugodnejša, zlasti glede obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) v zvezi s 366.čl. ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Razlogi sodbe so jasni in si ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je imelo ustrezno pravno podlago za odločitev, da se dovoli sprememba tožbe, v določbi 1. odstavka 185. člena ZPP. Kadar delavec v sodnem sporu uveljavlja zvišanje rente, ni mogoče dokončno oblikovati tožbenega zahtevka že v tožbi, ampak šele potem, ko je ugotovljeno prikrajšanje pri plači. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno ravnalo, ko je potem, ko je sodni izvedenec finančne stroke ugotovil prikrajšanje oz. izdelal izvedensko mnenje o izgubi na zaslužku, dovolilo spremembo tožbe, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo procesne določbe, ko je odločalo na podlagi dokumenta, predloženega s strani izvedenca na zadnjem naroku, ne da bi bil ta dokument poprej vročen v izjasnitev toženi stranki. Tožena stranka oz. njen pooblaščenec je dne 1.2.2000 sicer res zaprosil sodišče za preložitev naroka zaradi odsotnosti v času šolskih počitnic, vendar ga je sodišče prve stopnje pravočasno obvestilo, da naroka ne bo preklicalo (o tem je bil obveščen dne 4.2.2000), ker je očitno štelo, da ni utemeljenih razlogov za preklic obravnave dne 22.2.2000. Pooblaščenec tožene stranke je zato imel vse možnosti, da zagotovi udeležbo substituta na naroku, česar pa ni storil. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbami ZPP in opravilo obravnavo v njegovi odsotnosti (282. člen ZPP). Na navedenem naroku je bil izveden dokaz z zaslišanjem izvedenca S. L., ki je med drugim izpovedal, da je pri ponovnem preverjanju podatkov ugotovil, da je prišlo do pomote pri seštevanju zneskov razlik pri preglednici št. 3 in je zato vložil v spis popravljeno preglednico št. 3 (priloga C). Preglednica št. 3 - Izračun razlik do delovnega mesta s 586 točkami in vodje vzdrževanja in upoštevanjem 30% zmanjšanja - z enakimi podatki, kot jih vsebuje preglednica št. 3, katere popravek je bil predložen sodišču na zadnjem naroku, je bila toženi stranki že tekom postopka predložena, saj je sestavni del izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki ga je tožena stranka prejela 1.12.1999. V preglednici št.3, ki jo je sodni izvedenec na zadnjem naroku vložil v spis, je izveden le popravek pri seštevku mesečnih razlik prejemkov do neto plače (zadnja vrstica pod črto), sicer pa so vsi podatki v njej enaki kot v preglednici št.3, ki je priložena k izvedenskemu mnenju. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo prav na podatke, ki so zbrani v tej preglednici in so razvidni iz kolone 10, ki so v obeh preglednicah 3 identični, zato ne drži očitek, da je odločilo na podlagi listin o kateri se tožena stranka ni imela možnosti izjaviti. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, če popravljenega dokumenta ni posebej vročalo toženi stranki, saj je imela tožena stranka vse možnosti, da bi bila s popravkom seznanjena, če bi se naroka dne 22.2.2000 udeležila.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke in prisodilo tožniku skupni znesek 738.829,00 SIT, ker je ugotovilo, da je bil tožnik za čas od junija 1992 do junija 1996 prikrajšan pri mesečnih prejemkih in da je zato upravičen do razlike med dejanskimi prejemki in prejemki, ki bi jih prejemal na delovnem mestu vodje skupine I, ovrednotenem s 586 točkami (pri izračunu razlik je izvedenec upošteval 30 % sokrivdo tožnika za nesrečo pri delu - kolona 10 preglednice 3). Tožena stranka razen pavšalnih očitkov, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna, ni navedla ničesar, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost izračuna, ki je vsebovan v izvedenskem mnenju. Res je sicer, da se renta določa za naprej, vendar z izpodbijano sodbo renta za vnaprej sploh ni določena, ker v zadnjih letih pred izdajo sodbe ni bilo ugotovljeno prikrajšanje pri prejemkih tožnika. Za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe pa o tožbenem zahtevku ni mogoče odločiti drugače, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, ki je ugotovilo mesečna prikrajšanja tožnika, ki so bila posledica dejstva, da mu je tožena stranka celotno sporno obdobje plačevala prenizko rento.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od dosojenih zneskov iz naslova prikrajšanja pri plači za sporno obdobje. Denarna renta, prisojena kot odškodnina, se plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega (2. odstavek 188. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 57/89 - ZOR). Do prikrajšanja pri plači je prišlo zato, ker je tožena stranka ves čas od leta 1992 dalje tožniku izplačevala prenizko rento. Tožnik bi bil vsak mesec v obdobju, v katerem je bil pri prejemkih prikrajšan, upravičen do višje denarne rente. Zato ni nobenega dvoma o tem, da je bila tožena stranka, ki je tožniku dolžna plačevati rento zato, ker je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi v letu 1982, vsak mesec v zamudi s plačilom, saj je tožniku mesečno nastajala izguba na zaslužku. Zato je tožnik, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, upravičen do zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (277. čl. ZOR).

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ter 2. tč. 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe.