Jedro

Za pretrpele telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja, za strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisodi sodišče pravično denarno odškodnino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, že prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo se zviša za 14.500,00 EUR in je sedaj tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 47.740,93 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 40.333,40 EUR od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšana za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo se zavrne, v preostalem še izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, spremeni se izrek o pravdnih stroških nastali na prvi stopnji in se znesek 3.092,78 EUR spremeni na znesek 6.398,09 EUR.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči njene pritožbene stroške v znesku 209,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dni od 14.2.2008 dalje do plačila od tu dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova poškodbe v prometni nezgodi dne 11.11.1998 prisodilo iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja od zahtevanih 30.000,00 EUR, 20.000,00 EUR, za strah od zahtevanih 6.000,00 EUR, 2.900,00 EUR, za psihične bolečine za skaženost od zahtevanih 4.000,00 EUR, 1.500,00 EUR in za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti od zahtevanih 60.000,00 EUR, 30.000,00 EUR. Prisodilo ji je v celoti stroške za odškodnino za materialno škodo. Od prisojene odškodnine pa je sodišče prve stopnje odštelo znesek 5.700.000,00 SIT katere je tožena stranka plačala dne 29.1.2002. Za odločitev je uporabilo dol. čl. 200 in 203 ZOR. O stroških nastalih na prvi stopnji pa je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper zavrnilni del odločitve se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 55.420,79 EUR s pripadki. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje kjer pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevalo ugotovitev izvedenca mag. F. V. z dne 13.2.2001. Tudi iz tega mnenja izhaja izjemno velik obseg nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja za nadaljnjih 10.000 EUR. Pri tem je premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica utrpela hude telesne poškodbe, ki že vsaka zase pomeni hudo telesno poškodbo, nekatere izmed njih pa posebno hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje bi moralo ustrezno vrednotiti težo poškodb, ki jih je utrpela tožnica. Vsi izvedenci so si bili enotni, da je tožnica zaradi poškodbe glave in kolena torej brez upoštevanja poškodb z vidika čeljustne kirurgije prestajala kumulativno prikazano telesne bolečine hude intenzitete 8 dni in z vidika čeljustne kirurgije hude bolečine 7 dni. Srednje hude bolečine je tožnica prestajala 17 dni z orofacialnega vidika pa 14 dni. Pri tem gre za kumulativno oceno izvedencev in je tožnica telesne bolečine hude in srednje hude intenzitete prestajala še bistveno dlje. Tožnica je prestajala tudi lažje telesne bolečine, ki so trajale 3 do 4 mesece. Tožnica bo trpela bodoče bolečine še 55 let, saj je bila stara ob dogodku 20 let. Sodišče prve stopnje je nadalje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica prestala tri operativne posege skupno 19-dnevno hospitalizacijo in 14-dnevno zdravniško zdravljenje ter 2,5 meseca hojo z berglami, kar so vse izrazite neugodnosti. Ovirana je bila pri najosnovnejših opravilih, prehranjevanju, vzdrževanju osebne higiene in odvisna od pomoči in nege drugih. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova strahu. Tožnica je utrpela sicer hipen primaren strah, vendar je nastal zaradi zaznave nesreče in nemoči, saj se ni mogla izogniti nastali situaciji. Pri tožnici je še vedno prisoten strah, če bi sodišče upoštevalo vse to in pa trajanje sekundarnega strahu, bi moralo prisoditi tožnici vseh zahtevanih 6.000 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je trpela posebno hude poškodbe kar treh organskih sistemov, ki so ji zapustile trajne posledice. Utrpela je poškodbo noge v kolenskem sklepu, ki ji povzroča težave, katere je tožnica podrobno opisala zaslišana kot stranka, ko je izpovedala, da ne more dlje časa stati, hoditi po neravnem terenu, po stopnicah, da je morala zaradi tega opustiti igranje rokomenta in tenisa ter da ne more več plesati hitrih plesov. Največji obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je pri tožnici podan zaradi možganskih poškodb. Pri tožnici je prišlo do hude možganske travme. Ta obseg zmanjšanja se kaže v bistvenem upadu kognitivnih sposobnosti, pri čemer je pri tožnici prišlo do psihoorganske spremenjenosti. Tožnica se zato izogiba socialnih stikov, ovirana je pri vključevanju v družbo, družabno življenje, popolnoma je izgubila možnost za ukvarjanje s tistimi interesnimi dejavnosti, ki so ji bile v veselje, ni več sposobna za študij, nima funkcij spomina, ne zmore sama skrbeti za otroka. Pri tožnici gre za skupno zmanjšanje za 50 %. Tožnica je utrpela katastrofalno škodo. Prav tako je sodišče prve stopnje prenizko ovrednotilo njeno skaženost. Tožnico motijo zobni nadomestki, njen spremenjeni izgled zaradi brazgotine na obrazu in na nogi. Vse to je tožnica sama izpovedala. Brazgotine so pri tožnici prisotne na vidnem mestu. Tudi prisojena odškodnina v celoti je bistveno prenizka in ni primerljiva z podobnimi odškodninami prisojenimi za podobne škodne posledice. Tožnica se pritožuje tudi zoper izrek o stroških. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica na koncu zahtevala odškodnino v višini 100.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske in 7.407,53 EUR iz naslova premoženjske škode. S premoženjsko škodo je uspela v višini 54.500,00 EUR, za nepremoženjsko pa v celoti. Del odškodnine, ki ga je tožena stranka tožnici plačala prav tako pomeni uspeh tožnice v pravdi in je tožnica s tem delom zahtevka že uspela tekom pravde. Sodišče bi moralo priznati tožnici vse njene stroške za pooblaščenca. Prav tako sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov pribave izvedenskega mnenja dr. Velikanje z obrazložitvijo, da tožnik ni izkazal, da je mnenje pribavil v soglasju s toženo stranko. Priglasila je še pritožbene stroške v znesku 806,21 EUR.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena in sicer je sodišče prve stopnje po zaključku sodišča druge stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe čl. 200 in 203 ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ št. 29, 78 in naslednji, ki se v tej zadevi uporabljajo na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 97/2007, 02-UPB-1), ko je tožnici prisodilo prenizko denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin za skaženost in za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. V tem delu je sodišče druge stopnje ustrezno zvišalo že prisojeno odškodnino.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, ko zahteva tožeča stranka, da sodišče upošteva tudi mnenje dr. V. To mnenje je bilo pribavljeno izven pravde in tožena stranka je v svojem odgovoru na tožbo navedla, da je tožeča stranka sama brez soglasja tožene stranke pridobila mnenje dr. Velikanje, ki ga običajno vedno sama angažira in je predložila mnenje z dopolnitvijo. Zato tožena stranka to mnenje ne sprejema, saj dvomi v njegovo nepristranost. Za takšno mnenje v takšni obliki ni dala soglasja in zato ugovarja tudi plačilu izvedenine za to izvedeniško mnenje (l. št. 9 b spis). Ker je torej to mnenje pridobila tožeča stranka izven pravde, ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode, nastalo pri tožnici.

V preostalem delu pritožba ne izpodbija ugotovljenega obsega nepremoženjske škode ugotovljene s strani sodišča prve stopnje zato to obrazložitev v celoti povzema tudi sodišče druge stopnje v svojo obrazložitev. Pri tem pa sodišče druge stopnje še poudarja, da je tožnica utrpela odprt prelom desne čelnice, udarnino in zmečkanino desnega čelnega dela možganov, raztrganino trde možganske ovojnice, pretres možganov, raztrganino na desno očnico, prelom leve ličnice, prelom leve zgornje čeljustnice v predelu votline, poškodbeno popolno izdrtje obeh zgornjih prvih sekalcev, prelom zobne krone drugega levega zgornjega sekalca, odrgnine po levi strani obraza ter odprt zdrobitveni prelom desne pogačice druge stopnje. V nadaljevanju so izvedenci medicinske stroke podali vsak iz svojega področja objektivni prikaz posledic nezgode. Na področju bolečin in neugodnosti zdravljenja so izvedenci ugotovili, da je tožnica prestala od trajnih hudih bolečin do lahkih telesnih bolečin, ki trajajo še danes. Tožnica je prestajala tudi lažje telesne bolečine, ki so bile prisotne zaradi vseh njenih poškodb, in je tako obdobje stalnih lahkih telesnih bolečin trajalo po mnenju izvedenca skupaj 3 do 4 mesece. Tako ugotovljena intenziteta telesnih bolečin, ki v hudi obliki niso trajale več kot 8 oziroma 7 dni ter, da je nato tožnica prestajala lažje bolečine, v ugotovljenem obdobju pa ne dajejo opore za prisojo višje pravične denarne odškodnine, kakor je prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 20.000,00 EUR. V tem znesku je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo vse neugodnosti zdravljenja med drugim tudi pritožbene navedbe, da je tožnica utrpela tri operativne posege, skupno 19-dnevno hospitalizacijo, 14-dnevno zdraviliško zdravljenje ter 2,5 mesečno hojo z berglami. Odškodnina v višjem znesku tudi ne bi bila primerljiva z odškodninami prisojenimi za podobne primere.

Tudi iz naslova strahu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica je utrpela le hipen primarni strah, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, sekundarni strah pa je trajal tekom zdravljenja. Hud sekundarni strah je nastopil takoj po sprejemu v bolnico, trajal pa je tudi še pred obema operativnima posegoma, srednje hud sekundarni strah je trajal 7 dni, lažji sekundarni strah pa je bil prisoten med rehabilitacijskimi posegi v zdravilišču in ob pregledih pri zbranem zdravniku. Odškodnina iz tega naslova, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 2.900,00 EUR pa ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova.

Prenizko pa je sodišče prve stopnje ovrednotilo psihične bolečine za skaženost. V tem delu je sodišče prve stopnje premalo težo dalo dejstvu, da gre pri tožnici za mlajšo žensko (ob nezgodi stara 20 let), da je spremenjen tožničin izgled poleg brazgotin razlog za intenzivno duševno trpljenje tožnice. Brazgotine so pri tožnici prisotne na vidnem mestu na obrazu in se tožnica svoje skaženosti sramuje, kar izhaja iz mnenja psihiatrične stroke. Zaradi skaženosti tožnice intenzivno duševno trpi. Zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi določb čl. 200 in 203 ZOR tožnici prisodilo iz tega naslova celotno zahtevano odškodnino v znesku 4.000,00 EUR.

Prav tako je sodišče prve stopnje prenizko denarno ovrednotilo psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Prisodilo je odškodnino v znesku 30.000,00 EUR. Ta odškodnina pa je po zaključku sodišča druge stopnje prenizka in je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo, da gre pri tožnici kar za 50 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se kažejo na številnih področjih in je zlasti izrazito v kongitivnem procesiranju informacij, saj je le-to pri tožnici v celoti upočasnjeno in izjemno rigidno. Bistveno je tudi znižana delovna kapaciteta. Izjemno je upočasnjeno mentalno sledenje, v celoti je znižana pozornost. Spominski funkcionalni sistem je globalno zelo prizadet. Težave ima tudi v zvezi z druženjem. Ne more se več ukvarjati s športom, kot se je pred nesrečo, tožnica je prizadeta tudi na področju zobovja, saj ji je nesreča povzročila izgubo zobovja, močno majavost in kompletno mostovno konstrukcijo. Tožnica ima travmatološke posledice, to so poškodbe glave in kolena, zaradi prizadetosti mentalnih sistemov se je pri tožnici spremenila osebnost, prisotne so posttravmatske stresne motnje in depresivnost in se je s tem bistveno poslabšalo vključenost tožnice v družbo. Kvaliteta življenja je globalno in drastično spremenjena, njeno zmanjšanje kvalitete življenja pa je trajno. Zaradi hitrejše utrudljivosti tožnica tudi težje opravlja dolžnosti, povezane z materinstvom. Tako sodišče druge stopnje v celoti povzema ves obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri tem še poudarja to, kar je zapisano v tej obrazložitvi. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino zvišalo od prisojenih 30.000 EUR, na 42.000 EUR. Takšna odškodnina je tudi primerljiva z odškodninami, prisojenimi za podobne primere. Tako tudi v celoti gledano odškodnina iz tega naslova za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 68.900,00 EUR pravična denarna odškodnina.

Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe IV. odst. 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in prisojeno pravično denarno odškodnino zvišalo kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. V preostalem delu je pa pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke zoper izrek o pravdnih stroških prisojenih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo uspeh v pravdi tožeče stranke in s tem zmotno uporabilo določbo II. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je zahtevala skupaj plačilo premoženjske in nepremoženjske škode 107.407,53 EUR, prisojeno pa ji je bilo skupaj 76.300,00 EUR. Tako znaša njen % v pravdi dejansko 71 %. Stroški tožeče stranke znašajo tako 6.574,17 EUR, tožene pa 176,08 EUR. Po medsebojnem pobotanju pa se izkaže, da je tožena dolžna tožeči plačati še znesek 6.398,09 EUR in za ta znesek je sodišče druge stopnje spremenilo izrek o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. V preostalem delu pritožba tožeče stranke glede pravdnih stroškov ni utemeljena, pravilno sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za pred pravdo pridobljeno izvedeniško mnenje, saj ga je tožeča stranka pribavila sama brez soglasja tožene stranke in to pred pravdo in ga sodišče prve stopnje v pravdnem postopku ni upoštevalo. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ostale odvetniške stroške, saj niso bili potrebni za to pravdo (I. odst. 155. čl. ZPP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 3. tč. 365. čl. ZPP.

Tožeča stranka je priglasila tudi svoje pritožbene stroške v znesku 806,21 EUR. Zanjo je bilo na pritožbeni stopnji spornih 55.420,79 EUR, uspela pa je z 14.500,00 EUR. Tako znaša njen uspeh na pritožbeni stopnji 26 % in znašajo njeni pritožbeni stroški tako 209,61 EUR. Izrek o pritožbenih stroških je utemeljen v določbi čl. II. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP.